Smešno toplo je, kajne da? Praznino v srcu hitro zapolnijo
nasmehi ljudi, ki preprosto hočejo, hočejo tvoj nasmeh nazaj in potem se smejiš…in
plešeš…in prepuščaš višjim frekvencam življenja, tistim, ki te iz potlačenega,
spet dvignejo nazaj na tvojo raven.
Maribor je res smešen. Poln absurdov in blokad, po drugi,
človeški plati, pa tako vesel in preprost in poln. Neke vezi, ki se spletajo
kar same od sebe in ljudje kar prihajajo z iskrivimi očmi in iskreno
prijaznostjo. So tudi tisti, ki jim je vse odveč in teh ni malo, kar me še
vedno vrže v neki modus razočaranja, toda takrat pač pomislim na to kako sem v
bistvu lahko srečna, ker se kakor cvet odpiram vsemu dobremu, ki prihaja
naproti. Slabo se me zato vedno bolj izogiba…nekako ima vedno manj efekta in če
ni efekta nihče zares ne vztraja. Vseeno pa… vseeno se še lovim. Kakor majhen
ptiček, strokovnjakinja za moj um pravi »piščanec«, ja, kakor piščanček sem, ki
ima sicer povsem suveren izraz (ste že kdaj pogledali piščančka v »obraz«?)češ,
kako mu je vse jasno, toda ne more ravno postopati kot petelin. Še vedno
stopiclja in naleti na neke stvari prvič. Tega se zaveda, a ne bo nikoli
priznal. Če bi piščančkom dovolili živeti dlje in bi opazovali njihovo vedenje,
prepričana sem, da so radovedni, da poskušajo prestopiti sleherni kamen v svojem
okolju samo zato, da bi nekoč bili ponosni petelini na vrhu (strehe). Opaženi
in pomembni.
V okolju slehernega človeka je mnogo lepih stvari, ampak veste
kaj je meni najbolj všeč? Nasmejan obraz. Nasmejan obraz vsakogar naredi
lepšega, bolj človeškega, bolj pristnega. Ja, življenje je pač nepredvidljivo
in ustvarili smo svet, v katerem je polno »spimpanih« nasmehov na fejsbuku, saj
se v realnosti nimamo več čemu smejati. Vsi filmi so postali zlizani, vse šale
so dosegle svoj vrhunec, sploh pa, da se lahko smejimo potrebujemo varnost.
Kakšno je stanje, vsi se bojimo. Bojimo se prihodnosti, namesto da bi se je
veselili. Plaši nas dejstvo, da nam stvari uhajajo iz rok, da nič več ni
predvidljivo, predvsem pa, da je vse minljivo. Oklepamo se časa, kakor, da bi
ga bilo moč ustaviti, po drugi strani pa brzimo, ker bi radi boljši jutri. Ko
te potem po »tisoč letih« popolnoma nenadzorovano napade val smeha iz srca,
moraš naslednji dan vzeti bolniško zaradi trebušnega »musklfiberja«!
Kmalu imam srečanje s svojo Dušo. Tako sem se odločila.
Skrajni čas je, da pobegnem iz kalupa prenatrpanih piščancev, ki se vsi
suvereno držijo, toda v resnici so nemočni. In gredo vsi po vrsti v zakol. Toda preden skujem načrt za pobeg potrebujem
nekaj informacij o meni sami. Ne moreš namreč kar tako. Moraš vedeti kdo si in kaj v resnici
želiš. Kako boš sicer vedel, kje v okolju je luknja zate? Dejstvo je, da se
večina ljudi podaja na pot takšnih spoznanj s poskusi letenja (vsi vemo, da
kure ne letijo). Nekateri poskusijo le enkrat ali dvakrat in so že utrujeni do
konca življenja. Drugim uspe v prvo, toda namesto na svobodo priletijo v drugo
škatlo s piščanci. Tretji poskušajo ves čas, s hrepenenjem, z ambicijami, s
krili, ki jih sicer imajo, toda brez spoznanja, da si to kar si in nič drugega,
je težko narediti odskok v pravo smer in potem zamahniti z vso močjo. In ko te
stokrat odbije nazaj v tla, se več nočeš pobrati. Povsem zaslepljeno od poraza
si priznaš zmoto, da si ti to, kar v bistvu nisi – neuspešno bitje. In potem
pridejo takšne floskule, kot je na primer, da vsem pač ni namenjeno….in da eni
imajo tisto nekaj, drugi pa tega nimajo. Da so eni posebni, drugi pa povprečni. Vsem je namenjeno! Vsi imamo tisto nekaj v sebi, konec koncev,
vsak piščanec ima krila…in vsaka kura tudi, zakaj ne letijo???!! Imajo to
potrebo, da bi poleteli, preveč globoko zakopano v sebi? Zakopano pod
hrepenenji, strahovi in zmotami, ki se že generacije nalagajo na njihov trdi
disk?
Vsak dan se od doma odpravim z ambicijo, da bom poletela,
ali pa vsaj zarisala prvo črto na načrt za pobeg, toda tekom dneva, me razni »strokovnjaki«
lepo vljudno in diplomatsko potrepljajo po puhu in me položijo nazaj med ostale
piščance, češ, da je nesmiselno razmišljati o letenju za nekega piščanca, ki bi
naj postal običajna kura. Moj največji življenjski izziv naj bi bil, poiskati
si pravi kurnik(službo), izvaliti nekaj zlatih jajc za kmeta (državo) in lepo
pridno in hvaležno glodati zrna za preživetje (plačilo). O petelinjenju naj
sploh ne razmišljam, ker so kandidati že od nekdaj v stometrski vrsti, sploh pa
moraš za petelina biti bolj neumne in brezbrižne sorte.
No, če bi resnično nasedla temu, nikoli ne bi preletela
svojega sveta. K sreči sem ga, vsaj tistega, ki se mi je do zdaj odkril. Ne
glede na to, da me sedaj spet tiščijo v škatlo z ostalimi piščanci, so moje
sanje na poti k soncu. In pravljica o grdem račku, naenkrat pridobi na srčni vrednosti.
Ljubeča pripoved je, za vsakogar, ki se nekako ne čuti normalen v danem okolju
in v času. Potrpežljivost, majhni koraki, predvsem pa ljubezen vsemu in
vsakomur, je načrt za pobeg v svet kamor spadaš. In iskreni smeh, tvoj in
njihov. Ta ti da moč za zamah s krili, ki pa so zrasla že sama po sebi. In če
ne letiš, ampak samo stopicljaš, vališ jajca in zobaš okrnjena zrna, potem
zagotovo nimaš časa za smeh. Kdo pa je še videl, kuro se smejati iz srca?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar