Jesen je že. Pozna se na barvi neba in v vonju sušečega se listja. Čuti se tudi na nekakšni ostrini še ne preveč ledenega jutra in na neki tišini, ki se razprostira med stanovalskimi ulicami, kjer mirno počivajo prazna parkirna mesta. Vsako jesen svet ponovno zapreže vse razpoložljive konje in požene cikel vsakdanjika v najvišjo možno hitrost. Konec je z ležernostjo, ki se je udobno namestila preko poletja. Prav za prav se je kar zasadila v moje možgane. Priznam, bom mogla narediti kakšno terapijo hitrega pomnjenja ali kaj podobnega v prihodnje, da bom spravila svoje možgane spet nazaj v formo.
Vendar na jeseni je tudi nekaj lepega. Mrzli jesenski vetrič nas spomni na dom. Na toplo volneno odejo in vroč kakav iz mikrovalovne in tako potem na kavču pred televizijo oz. bolj moderno bi bilo reči pred računalnikom na Facebooku. Vseeno vam predlagam film. Kakšen nostalgičen in čustven.Nič ni pocukranega, če si kdaj dovolimo, da nas film popolnoma sleče iz oklepa, v katerega se odevamo vsak dan, da nas drugi ne bi videli ranljive. Meni se je to zgodilo nekaj dni nazaj, ko sem si privoščila samski filmski večer z novim filmom Kate Hudson, A Little Bit Of Heaven, ali Košček nebes. Film te resnično pusti golega, točno takšnega kot si, s svojim življenjem - dobrim ali ne preveč dobrim. Neverjetno je, da uspejo ustvarjalci filma pričarati "happy end", kljub nesrečnemu koncu - poglejte in razumeli boste.
In s tem filmom in z jesenskim vetričem, ki potuje skozi špranje in vrzeli med mogočnimi bloki in stolpnicami ter med drevesnimi krošnjami, posejanimi nižje, spet počasi pridobivam voljo za ustvariti nekaj novega. Za najti samo sebe v tej zmedeni dirki, ki me žene k željenim uspehom. Ves čas mi vest trka na vrata, kjer je ego že zdavnaj izobesil znak "BUSY". Nekako mi vest govori, naj se ustavim, ker sem zabredla pregloboko med VSETOJEŠETREBANAREDITI misli in to me zavira, da bi resnično nekaj naredila. Zagotovo nisem edina, ki brede v poplavi nalog, ki sem si jih sama nakopala in določila, brez nadzora in pregleda v svoj čas in sposobnosti. In na koncu vedno pozabim na sebe. In to v smislu DELAJTOKARTEVESELI. Pa me v resnici ne veseli, da se moram ubadati s projekti, ki nimajo trdnega finančnega zaledja, s katerim bi bili tudi v resnici mogoči. Tudi me ne veseli prevzemati naloge v drugem projektu, ki iz mene srkajo sleherni kanček dobre volje, ker so preprosto tako zelo dolgotrajne in monotone. Toda, v življenju je vedno tako, da obstajajo stvari, ki jih je preprosto potrebno narediti, požreti njihovo dolgočasno vsebino in jim dejansko odstopiti svoj cenjeni čas, da potem "kao" nekaj dosežemo. To sploh ni sporno.
Težava nastane, ko je teh in takšnih stvari več kot ima dan ur. Potem se pa lahko zgodi dvoje; Ali nič ne spiš in pregoriš nekje na polovici, ali pa preveč spiš, da bi pozabil preobremenjenost in pritisk in krivdo do samega sebe in potem delaš vse s polžjo hitrostjo in tudi efektivnostjo. Ne bom izdala, kaj se je letos zgodilo meni. Se pa kljub ogromno spanja počutim strašansko utrujeno :) . In to najverjetneje od misli VSETOJEŠETREBANAREDITI, ki mi daje občutek, kot da se vsak dan zbudim kot natovorjena mula.
Še malo in bo mraz. Mraz nas prisili, da hodimo hitreje, da se oblečemo in obujemo elegantneje, da jemo bolj konkretno in da se fokusiramo na pomembne stvari. Vam se to ne dogaja? Meni se. Že zdaj čutim, da se bom kot lani, tudi letos fokusirala na faks, poleg tega pa še na odkritje zlata oz. v modernem času se temu reče "zaslužiti milijon". Ob tem pa upam, da me bo grela toplina nežnega ljubimca. Tako bo mraz hitro prinesel predbožični čas, ki ob kiču prinese tudi vso nostalgijo in toplino. Takrat se bo spet za trenutek pričela pravljica in prišel bo spet novi, prednovoletni navdih.
<photo id="1" />
