petek, 7. november 2014

NA LOVU ZA ŽIVALSKO POTRPEŽLJIVOSTJO

Rumeno listje je že v popolnosti okrasilo pločnike in zelenice in jesenski šum je že zdavnaj postal vsakdanji. Črne vrane, saj veste, kličejo zimo, prav tako pa pričakovanje vzbujajo jutranje temperature. Ob tem mineva tudi eno leto od kar mi je moja duša povedala kaj si v resnici misli o meni in mojem početju… no od takrat sem se zamislila tudi sama. In tako, z redno vadbo, uspela pridobiti nekaj mišic za občasno brzdanje svojega veličastnega ega. Dunaj mi je pri tem pomagal. Ker v vsakdanjem življenju ne znam več kot osem sekund govoriti nemško, sem več ali manj izpostavljena pogovoru s samo seboj. Posledično tako ogromno preanaliziram; od smiselnosti vsakodnevnega kupovanja kave za zraven, ki nanese devetdeset evrov na mesec (ja vem, marsikomu se to, tudi čisto brez pomislekov, ne zdi prav nič smiselno), do smiselnosti slehernega od petih projektov, ki jih nameravam izpeljati v naslednjih desetih mesecih. Petih!  Kot vedno, sem si tudi tokrat zadala preveč, to vem, ampak se temu védenju spretno izogibam v vsakodnevnem rutiniranju po programu »zdaj-ta-trenutek« življenja.
Potem pa me vsakih nekaj tednov zagrabi neizmerna panika, bolj značilna sicer za krizo srednjih let, ki izhaja iz nenavadnega občutka, da stagniram. Nenavadnega zato, ker v bistvu  v svojem vsakodnevnem programu počnem toliko, da nikakor ne najdem časa za stvari, ki bi NAJ bile izrednega pomena za moje življenje. Tako, kot je na primer učenje nemščine. Prav na živce mi že gre misel na to, tako nujno  potrebnost. »Ja pa pojdi na tečaj. Na univerzi imajo ful dobre tečaje…« ali pa »Najbolje bi bilo, da greš v Sprachgruppe (pogovorna skupina), v eni restavraciji, v šestnajstem becirku se dobivajo…čakaj, kako se že reče tistemu lokalu…« se zmeraj najdejo ljudje v želji, da mi svetujejo. Ljudje, z vsem spoštovanjem in hvaležnostjo do vaše dobrohotnosti, ampak, NIMAM ČASA! (Beri: volje, ali pa raje beri celo: ne zdi se mi še res res res nujno potrebno). In verjetno to res temelji na dejstvu, da me lahko tekoče govorjenje nemščine v naslednjem letu pripelje zgolj do večjega potenciala za klasično zaposlitev, ki pa si je, po tisočih samoanalizah tudi v tem smislu, itak  v resnici ne želim. 
Vem, težko je razumeti podjetniški um, ki pač resnici na ljubo, je temelj mojemu dojemanju sveta, toda zame trenutek velikega osebnega in poslovnega propada v Mariboru, pred štirimi leti, vsekakor ni pomenil konec mojih podjetniških načrtov. Ne. To je bila pač slepa ulica, načrt A, okej, po resnici povedano je bil načrt D, ampak abeceda ima še dvajset črk in sprememba načrta je nekaj, kar prav za prav doživlja vsak človek, ki ima načrte. Res je sicer, da imamo nekateri nekoliko velikopotezne načrte, ki so potem nekoliko težje uresničljivi in izredno radi propadejo ali se od časa do časa sesujejo v prah, toda to gre z roko v roki s ciljem, da za sabo nekaj pustiš, kot bi rekel gospod Smolar. In čeprav je bistvo njegove navdihujoče hvalnice delu, prav delo kot tako, sem v eni od svojih analiz tega besedila ugotovila, da pa sem lahko tudi vesolje, ki se, če citiram: »…širi in rotira, oscilira in vibrira, čisto nič pri miru ni…«. 
Toda neprijetna, vsakojesenska posledica mojega osciliranja (oscilácija  -e ž (á) knjiž. nihanje) je predvsem pomanjkanje FOKUSA. In k temu pripore še glavna slabost Dunaja (z največjim užitkom preberite tisti, ki vam gre na živce moje neskončno idealiziranje Dunaja), ki je: nenehno pojavljanje odličnih dogodkov, ki se brezkončno vrstijo en za drugim tako, kot v Bangladešu nastajajo H&M gate. To sproža še dodaten občutek, da zamujam stvari, ki jih človek ne bi smel zamuditi. In posledično se seveda zgodi, da v nemoči, pred (navideznim) drvenjem časa mimo mene moj um »zatrokira« in potem se še bolj zlijem z okoljem, v katerem se vsak dan »kao« povsem brezskrbno sprehajam s »take away« kavo v roki. Zlijem se tako, kakor se kozorog zlije s skalo in kameleon z vejo. Zlezem v svojo notranjost in navzven izgledam povsem normalno (dekle, ki sprehaja svojega psa in pije kavo), medtem, ko v sebi sedim križem rok in si mašim ušesa pred očitki svoje prvinske ženske »kaj-bo-z-mano« zaskrbljenosti. In tako sem pred dvema dnevoma spet eksplodirala kot naftni izvir, rezultat eksplozije pa je bil podoben tistemu ob dejanskem odkritju nafte. Ugotovitev je namreč zame v tistem trenutku pomenila odkritje skritega zaklada. Spet sem ugotovila, da želim preveč naenkrat in seveda preveč »na-takoj-zdaj«.  To priznanje sami sebi, ki je prišlo kot posledica tej veličastni ugotovitvi, je delovalo na moj um kot prijetno pomirjevalo in odvalitev kamna zatona. In če gremo naprej; spet se je sprostil navdih in končno sem lahko spet napisala blog, kar mi je dalo neverjetni občutek zadovoljstva.
Jutro po eksploziji se je pričelo v sivinah meglic, ki so se vlekle čez strešno okno in globokem vdihu kisika, ki je zašvigal po mojem telesu kot elektrika na tramvajski žici. Bilo je lahkotno in potem, potem so se stvari odvile kar same od sebe.

Kar želimo v resničnem svetu je mnogokrat iluzija. Ne glede na to v kakšni fizični obliki ali situaciji si to "nekaj" predstavljamo, v resnici in v končni fazi hrepenimo po zadovoljstvu s samim seboj… a prav to je tako težko dočakati. Čeprav globoko v sebi vemo, da je za vsak dosežek potreben čas, smo strašno neučakani. No, vsaj jaz sem…in nekaj par podobnih meni poznam.
Potrpežljivost je vrlina redkih…in ne govorim o zatiranju samega sebe v kazanju potrpežljivosti do drugih. Ne, ravno obratno; Potrpežljivost, pri kateri damo sami sebi dovolj časa, da se v nas odvijejo vsi procesi samo-sprejemanja, to je tista potrpežljivost, pri kateri se povzdignemo nad vse, kar smo do tega trenutka videli kot realnost…in potem smo lahko potrpežljivi tudi do drugih, saj smo se naučili s ponižnostjo sprejemati svet okoli sebe kot nekaj, kar nam je bilo dano s časom…

Pet projektov in tako pet zastavljenih ciljev sicer še vedno bdi nad mano in zagotovo bom čez nekaj tednov spet eksplodirala. Ampak ugotovila sem, da je to moj naravni proces. Kmalu bodo oblasti moje mesto ovile v svetlobo milijonih drobnih lučk, kar me bo navdalo z otroškim pričakovanjem in ljubečo evforijo in tako se bo, s prihodom ljubečih misli, tudi v moji glavi spet vzpostavilo ravnovesje. Stvari, ki se jim v tem trenutku nočem odpovedati bodo postale nepomembne in zakopala se bom v tiste, ki bodo ostale. In potem bom leto ponovno pričela z rezultati. Kot vedno. Saj, če sem iskrena sama s seboj, moram priznati, da sem vsako leto dlje. Moje življenje zdaj je boljše, kot je bilo leto poprej. Samo nekaj zrelosti mi še manjka, da bi lahko bila pomirjena s tem dejstvom. Da bi se uskladila s časom in da bi že enkrat našla univerzalni odgovor, na vprašanje: »Kaj pa ti počneš trenutno?« Kaj počnem, nič in vse! Podim se kot mladi lev za plenom, namesto, da bi preudarno, kot ris, čakala v zasedi in potrošila svojo energijo ob tistem, res pravem trenutku. Seveda je risu veliko lažje čakati, ko ga ne sprašujejo ves čas, kaj pa počne in kdaj misli skočit. Toda takšno je pač življenje v človeški družbi. Potrpežljivost pa, kakorkoli se jo trudimo počlovečiti, je vendarle v osnovi in v svoji najbolj vrhunski obliki, povsem živalska. 

Photosource: http://wppinner.com/wp-content/uploads/2012/05/patience.jpg 

četrtek, 2. oktober 2014

IDI V TUJINO IN POSKUSI TAM OSTATI / 3.DEL

Mineva tretje leto od mojega gostovanja v tujini, natančneje na Dunaju. Čas v katerem bi si nekdo v normalnih okoliščinah že zdavnaj ustvaril kariero, se naučil jezik in si poiskal nove prijatelje. Toda moja zgodba je nekoliko drugačna, sploh pa, ne vem, če v resnici obstajajo ljudje v normalnih okoliščinah. Že to, da se preseliš v tujino je neobičajna okoliščina, saj te v takšno spremembo običajno požene nekakšno "neudobje" na domačem terenu. Nato pristaneš na tujih tleh v entuziastičnem vzdušju "obrnil-bom-novo-stran-življenja". 

Na Dunaju, na primer, na prvi pogled služb mrgoli, toda ko se poglobiš v iskanje ugotoviš, da je to, najboljše mesto za živet, že zdavnaj zasičeno z iskalci dela, ki prihajajo s celega sveta. Tako tukaj, kot kjerkoli drugje, je pomembno, da se najprej otreseš starih slovenskih vzorcev, ki se običajno vrtijo okoli monotonosti. Monotno delo, monotona podjetja, monotono preživljanje prostega časa. V tujini že v prvi vrsti iščejo ljudi, ki niso monotoni, pač pa so širokogledi, imajo vizijo tako za lastno življenje, kot tudi za njihovo podjetje. Iščejo ljudi, ki znajo tekoče komunicirati v lokalnem, pa tudi tujih jezikih in se izzivov lotevajo na najrazličnejše inovativne načine. Slednje Avstrijci še posebej cenijo, saj v svojih vrstah nimajo prav veliko inovativnosti.  Torej, če ste ves čas študija namenili za izpisovanje iz starih težkih knjig in učbenikov in ste pri tem pozabili odpotovati izza domačih meja in na svet okoli sebe pogledati skozi panoramsko okno, boste težko ustvarili svojo kariero tako v tujini kot tudi doma. In tudi, če boste odšli v tujino, ne boste našli tega kar iščete; spontanega uspeha. Kaj hitro se namreč lahko znajdete v tisti skupini Slovencev v tujini, med katere spada tudi sam Ivan Cankar. Znano je, da je svoja študijska leta preživel na Dunaju, a je o mestu napisal več slabega kot dobrega, saj ga je kot takšnega, v svoji situaciji revnega študenta edino zmogel začutiti. Toda, če pomislimo globlje, dela Ivana Cankarja so že v osnovi bolj nagnjena k tarnanju in negativi, ki jo lahko povežemo s pisateljevim splošnim pogledom na življenje. Ta se ni izboljšal niti, ko je Cankar že slaven in premožen živel v Ljubljani, pa je tudi takrat svet opisoval v črnini.* 
Torej to, kar okoli sebe vidimo in dojemamo je v veliki meri odvisno od naše širokogledosti. Če s seboj v tujino prinesemo privzgojeno slovensko nejevernost, bomo le stežka opazili tiste priložnosti, ki nam v resnici lahko spremenijo življenje. In ne trdim, da jih Dunaj ponuja na pladnju, kot samoumevne, toda ponuja jih v kompletu s pozitivnim in zdravim okoljem, v keterem se mora biti posameznik sposoben realizirati v svoji najboljši možni podobi. Seveda je to lažje napisati kot storiti, toda obstaja razlog, zakaj se večina Slovencev, ki poskuša svoje življenje ustvariti v tujini, nikoli več ne vrne v Slovenijo.    

Svet se je spremenil in zasičenost trga dela nas samo po sebi sili v inovativno razmišljanje. Ugotovila sem, da zame, bodočo diplomirano ekonomistko s specializacijo za podjetništvo, obstajata dve poti; Lahko se naučim tekoče nemško, se prijavim na delovno mesto v administraciji ali asistenci in počasi, v petih letih napredujem do položaja vodje projektnega tima i.p.d. Ob vsem tem seveda vse moje izkušnje, ki jih imam že zdaj na področju projektnega vodenja in podjetništva počasi osivijo, kakor v pisarni osivi tudi moja ambicioznost. Zato je druga možnost veliko bolj privlačna, vendar tudi, za monotone ljudi, nezaslišana. Zakaj ne bi v tujini zgradila svojo lastno podjetniško zgodbo?! Diplomirala bom iz podjetništva, za seboj imam praktično podjetniško izkušnjo in okoli mene je trg poln najrazličnejših potrošnikov, ki denar dejansko trošijo...ja, to je nekaj, česar v Sloveniji nismo vajeni. Tujina je zame lahko veliko ugodnejše okolje za podjetniško udejstvovanje in če se sprašujete koliko nemščine se moram naučiti, da se lahko grem podjetništva, naj vam omenim, da je na Dunaju okoli pet tisoč Slovencev, ki po naravi slovenskega naroda delujejo precej kolektivno in so zvesti uporabniki vsega, kar je slovensko. Tukaj bodo zato poleg mene, svoje podjetniško mesto našli še slovenski frizerji, zobozdravniki, zasebni splošni zdravniki, finančni svetovalci in računovodje, osebni trenerji in seveda vsi, ki lahko ponudijo kakršnokoli storitev pri kateri je sicer potrebno veliko komunicirati in se je hkrati ne da posluževati preko spleta. Torej vsak posel, ki ima kot osrednji fokus človeka in človeški pristop, bo v slovenščini tukaj cvetel. 

Morda je težava vseh, ki danes iščejo službo predvsem v tem, da iščejo samo službo. Pomisliti je potrebno širše. V Sloveniji se stvari spreminjajo počasi in navkljub globalizaciji, ki vnaša v naša življenja predvsem dirkališče, v Sloveniji še vedno vse poteka zelo počasi, ljudje so zaprti za nove stvari (morda bi prav to lahko imenovali monotonost) in se vse preveč upirajo na dejanja in rešitve, prav tako počasnih, državnih organov. Zaradi tega je ritem življenja v slovenskem okolju monoton, na njem pa se poznajo prašni madeži, ki jih ob svojem ponavljajočem se "mimobegu" puščajo globalni trendi. Približno tako je, kakor, da se po dirkališču vozimo s staro Škodo Favorit, na vso moč pritiskamo na plin, vse klopoče, vse poka, a mimo nas vsake toliko elegantno švigne BMW M5. 

Povsem drugače je v tujini, na Dunaju na primer. Tukaj gresta politika in gospodarstvo z roko v roki in tako ima vsak svoje delo, vsak svoje mesto za uresničitev in vsak svoje odjemalce. Vedno se najde nekdo, ki bo podobnega mišljenja kot ti in mu bodo tvoji produkti ali storitve tako všeč, da jih bo plačal. To omogočajo seveda velikost, kulturna raznolikost, vendar pa tudi splošna blaginja in zadovoljstvo med ljudmi. Na podlagi tega lahko z gotovostjo trdim, da je tukaj ravno pravšnje mesto za podjetniški vzpon. Pika. 

Vendar pa, še vedno se globoko v sebi zavedam, da se bo potrebno naučiti nemškega jezika in kot ena izmed tisočih Slovencev, ki se prav v tem trenutku soočajo s tem groznim in presneto težkim der-die-das jezikom, se bom tudi jaz preprosto morala vreči v to vodo in plavati. Za začetek sem včeraj poklicala v trgovino za živali, da bi povprašala po specifični suhi hrani za svojega psa. Uspelo mi je. Poleg tega grem vsako jutro po kavo "za zraven" v isto kavarno, kjer naročim v nemščini. Ker to počnem že več tednov vsak dan, se od časa do časa zgodi, da me kava že kar počaka, kar mi seveda onemogoči komunikacijo. Razmisliti bom torej morala o kakšnih dodatnih stavkih, s katerimi bom s prijaznimi natakarji spregovorila o ....vremenu na primer. In o politiki; ta tema Avstrijcem še posebej sede. 
Toda Avstrijci, sami po sebi, so prav simpatičen narod. Nekoliko nerodni sicer in dolgočasni na trenutke, vendar strašno prijazni, olikani in družinski so. Naravnost obožujem živeti med njimi. In z njimi komunicirati, pa četudi gre samo za pozdrave in vljudnostne nasmeške. Tukaj se počutim cenjeno tudi kot ženska, tako s strani moških kot žensk. Tolikokrat kot so mi tukaj moški  v treh letih pridržali vrata ali mi dali prednost, mi prej v Sloveniji niso v dvajsetih letih skupaj. In ženske. Prijazne, zmeraj nasmejane, s kančkom materinske skrbi na obrazu nakupujejo BIO zelenjavo in sadje za svoje malčke ali nerodno bočno parkirajo avte v drevorednih ulicah. Ko sem pred pol leta pričela svoje praktično usposabljanje v velikem multinacionalnem podjetju, v oddelku za odnose z javnostjo in marketing z osmimi ženskami, sem seveda prišla prvi dan v službo, oborožena s tremi oklepi in sedmimi preventivnimi varnostnimi stavki . Toda namesto tekmovalnih pogledov sem naletela na osem simpatičnih sodelavk, med katerimi je le stežka bilo prepoznati šefinjo, saj je odnos med njimi bil domač in prijeten. In kot prave ženske so se enkrat na teden dobile v sejni sobi, kjer je vedno ena izmed njih bila zadolžena za posebno pogostitev od doma, ob kateri so nato predebatirale aktualne naloge, poslovne cilje in seveda najnovejše čevlje. Kaj kmalu sem spustila oklepe in pozabila na preventivne varnostne stavke ter se vklopila v življenje takšno, kot bi naj bilo. Prijetno, delovno a tudi zabavno. 
In v tem duhu nadaljujem svoje življenje v tujini, ki vse bolj postaja moj dom. Ulice so domače, drevesa šumijo s prijetno jutranjo melodijo, ki se dopolnjuje s ptičjim petjem. Poštar me pozdravi po imenu in v kavarni me pričakajo vedno bolj znani nasmehi in moja najljubša kava "za zraven". V parku se srečujem z enakimi obrazki otrok, ki se navihano igrajo na igralih, kot sem se včasih jaz, v tistem mojem svetu, za katerega sploh ni bilo pomembno v kateri državi je ustvarjen. Starši so mi ga znali pričarati čarobnega in brezskrbnega. Zakaj bi moral zdaj ta svet biti drugačen? Ker je realnost drugačna? Moja ne. Prav za prav tudi zdaj ni pomembno kje stoji moj svet, dokler so v njem prijazni ljudje, dobra kava in domače ulice. 
In dokler me ta svet podpira v mojih idejah in pred menoj odpira vedno nova in nova vrata priložnosti. Dokler lahko v njem ustvarjam in gradim pošteno in s srcem. In dokler je moj doprinos v družbo cenjen. Dom je namreč tam, kjer se počutimo varne in ljubljene. To pa nam mora v prvi vrsti nuditi okolje v katerem živimo, šele nato odnos med štirimi stenami.  


Photo-source: Quotes from Saanvi Joy

* Del o Ivanu Cankarju povzet po članku: DUNAJ MED MULTIKULTURNOSTJO IN ZATOHLOSTJO

sreda, 13. avgust 2014

KRASNI NOVI SVET

Včasih me razganja od navdiha, a prav takrat nikakor ne najdem časa, da bi sedla k računalniku in zapisala vse slapove misli, ki se barvito razlivajo po moji zavesti. In potem načrtno sedem k pisanju in "BUM!!" ves navdih se spremeni v prazno belino z ostrim črnim okvirjem. Za nameček se ozračje izza okenskih okvirjev, kot nalašč trudi, da bi osivilo mojo ustvarjalnost in me pahnilo v brezup in brezdelje. Potem pomislim na vse ostale ljudi, ki prav v tem trenutku nekaj počnejo. Bodisi podobno kot jaz, tičijo pred računalniškim ekranom brez navdiha ali pa trdo delajo za kakšnim tekočim trakom popoldanske izmene. Spet drugi uživajo na peščenih ali kamnitih plažah in tretji klepetajo ob popoldanski kavi. Človekovo življenje se odvija na vse možne načine, a le redko človek sam najde v tem užitek. Upam si trditi, da je na svetu le peščica ljudi, ki zna uživati v trenutku sedanjosti. Večina se vso sedanjost utaplja v preteklosti ali pa lovi sanjsko prihodnost. 

PhotoSource: http://epicself.com/media/images/library/2008/08/learning_to_fly_by_jondean.jpg 


Pred dvema tednoma sem lebdela na morski gladini in poslušala tišino morja. Uspelo mi je za trenutek prisluhniti sedanjosti morja...in bilo je veličastno spoznanje, ki se je razleglo po mojem bitju z nežnostjo dopoldanskega valovanja pod sončnimi žarki. "Resnično tvoj je samo ta trenutek," je zapisal že Eckhart Tolle in spoznanje, da je možno živeti samo v sedanjosti, me je spomnilo na pomembnost dojemanja sveta in življenja takšnega, kot je v tem trenutku in ne takšnega kot je bilo ali pa bi nekoč moralo biti. In s tem ne mislim samo moje individualno življenje, ki je vsekakor vplivano tudi od življenj drugih ljudi na tem svetu. Mislim predvsem na življenje, kot nam je ponujeno v tem svetu, vsem. In ta svet, je popolnoma drugačen od tistega pred nekaj leti. Novi svet temelji na popolnoma drugačnih vrednotah in ritualih, kot tisti, v katerem sem odraščala. Novi svet vzgaja nove otroke in ti otroci so navkljub svoji fizični človeškosti popolnoma drugačni od tistih iz preteklosti. Vsakoletno vzgojiteljevanje v poletnem taboru v Poreču mi vedno znova daje vpogled v nenehno spreminjanje sveta, ki se najbolj izraža prav pri otrocih. Medtem, ko smo v "mojih" časih neutrudljivo plavali pod morsko gladino, iskali školjke in skakali s pomola, se današnji otroci raje zadržujejo na plaži in se pogovarjajo s pomočjo elektronskih naprav, ki jih imenujemo pametni telefoni. In na tak način tudi spletajo prijateljstva - najboljša prijateljstva, bojda. V sedanjem svetu ima vsak svojega "pravega" najboljšega prijatelja in še svojega "Facebook" najboljšega prijatelja. S "pravim" prijateljem se smeje, prepira in objema "zares", s "Facebook" prijateljem pa samo s pomočjo posebnih simbolov, ki jih tipka na gladki zaslon svoje napravice. Kljub temu, da je "pravi" prijatelj nenehno ob njem, je "Facebook" prijatelj še bolj nenehno ob njem, seveda v primeru, da ima otrok vedno pri sebi svojo elektronsko napravico. Seveda je sedaj jasno, zakaj se ta naprava imenuje pametni telefon. Sposobna je hraniti, prejemati in posredovati čustva, strahove in sporočila več ljudi hkrati, obenem pa omogoča, da preko prikaznih aplikacij spletajo takšne in drugačne odnose. Ali je to boljše ali slabše, kot v preteklosti? Preden strogo obsodimo takšno novo obnašanje se spomnimo na to, da je resnično življenje, samo tisto, ki je v sedanjosti. Mar ni potem obsojanje takšnega ravnanja prav izraz nesprejemanja sedanjosti?? Kajti vse to, dragi moji, je realna sedanjost, sporna zgolj za tiste, ki s seboj "vlačimo" preteklost, za katero menimo, da je bila mnogo boljša. Takšne sedanjosti ne morejo sprejeti tudi tisti, ki načrtujejo sanjsko prihodnost, temelječo na svojih vrednotah, izoblikovanih v preteklosti. Obsojajo sedanje razmere, ker jih je strah neuresničenja njihovih sanj. Toda ves čas gre za nesprejemanje sveta takšnega, kot je v tem trenutku. In v tem trenutku je svet spleten skozi virtualne odnose in naše t.i. alter ege, ki jih hranimo z vedno novimi dopolnitvami na spletnih profilih. Pa je s tem kaj narobe? Ne ni. To je preprosto novi svet. Svet, ki se sicer res iz dneva v dan hitreje spreminja in zdi se, da nič, prav nič ni več obstojno, toda dejstvo je, da je to edina realnost, ki nam je trenutno ponujena. Na nas je, da jo sprejmemo kot dobro ali celó, kot najboljšo možno. Na nas je, da spoznamo, da so stari časi zgolj spomin na stari svet, na življenje, ki smo ga živeli v otroštvu ali mladosti. Na nas je, da rečemo: "Novi Dobri Časi" in zaživimo v vseh dobrotah sedanjosti, pa čeprav se le-ta popolnoma razlikuje od vsega, česar smo se v otroštvu naučili. Človek se nenehno uči in tudi človeštvo kot takšno se mora nenehno učiti. Ker so pozitivni rezultati edina motivacija k učenju vam sporočam, da novi svet ne prinaša zgolj virtualnih odnosov pač pa prinaša tudi nove pristope v življenju, kjer so kadilski mladinci vedno bolj izobčeni in vedno manj "kul" v družbi, diskoteke pa izgubljajo na svoji popularnosti, ker se vedno več mladih zaveda, da je njihov glavni produkt liter alkohola, tipične stranke pa, do nezavesti pijane najstnice v objemu obupanih tipov v poznih dvajsetih. Seveda ta trend še ni tako močan, da bi lahko trdili, da se vse obrača na bolje, toda poznajo se drobne posledice aktivnega ozaveščanja mladih o nezdravih razvadah. Prepričana sem, da bo na tak način v naslednjih desetletjih tudi virtualni svet izgubil na svoji vrednosti. Ko jih bo pričelo pošteno manjkati, si bodo ljudje ponovno zaželeli dotikov...in s hrepenenjem, se bodo vrnile vrednote na katerih temelji sedaj "neaktualna" preteklost; družina, ljubezen in dom. Resnično, otipljivo. 

Nikakor ne morem zaključiti tega zapisa, ne da bi vas spomnila na krasni novi svet, kjer lahko končno počnemo to kar nas veseli, smo to kar si želimo in obenem ljubimo v nenehni prisotnosti naših najdražjih. Kako to mislim? V tej, realni sedanjosti je lažje kot kadarkoli stopiti v stik z zanimivimi ljudmi, še lažje se je od njih učiti. In vse to lahko počnemo doma, ob zajtrku, v pižami, preko interneta. Pomislite kako razburljivo je, ko danes pošljemo elektronsko sporočilo in že čez nekaj ur dobimo odgovor tudi na zelo pomembna vprašanja. Pomislite, kako razburljivo je šele to, da si lahko danes zamislimo karkoli, ampak res karkoli, kar nas zanima in  o tem dobimo dodatne informacije, v zgolj nekaj sekundah! Pomislite, koliko "zmogljivejši" smo zaradi tega. Koliko več lahko dosežemo z manj porabljenega časa, energije in denarja! In na teh temeljih se rojeva tudi možnost, da počnemo v življenju karkoli si želimo. Vse je postalo dosegljivo v nekaj sekundah, morda urah, vendar pa največ v nekaj dneh. Vse je naenkrat možno. Omejitve, ki nam vlivajo dvome so naše lastne ovire, ki prihajajo iz preteklosti, ko čas preprosto ni bil pravi. Sedaj je pravi trenutek. Sedaj je vse mogoče! Sedanjost je odprla vsa vrata, znižala meje naših nezmožnosti in ponuja nam, da se uresničimo v svojih najbolj sanjskih sanjah. Resnično, pomislite, kaj vam v resnici onemogoča izpolnitev vaših sanj? Je to res sedanji svet in njegove omejitve ali pa ste to vi sami, ki se prepuščate dvomom, privzgojenim skozi čas preteklosti. Izpustite preteklost in se ji zgolj zahvalite za otroštvo, na katero vas vežejo nekateri neprecenljivi spomini. Potem se odprite sedanjemu trenutku in pričnite živeti vso lepoto in svobodo, ki vam jo sedanjost ponuja na pladnju. Nikoli naše ideje niso bile svobodnejše. Odprite oči in poglejte okoli sebe. Pomislite na krasni novi svet v katerem živite in ustvarite svojo zgodbo. Ne skrbite zaradi podrobnosti....te se zmeraj uredijo same od sebe in so ob veličini sedanjosti kmalu zgolj neopazni drobci, izgubljeni v stihu majhne preteklosti. 

PhotoSource: http://takedesigns.com/wp-content/uploads/2013/08/water-drop-w-quote-enjoy.jpg 
         

četrtek, 3. julij 2014

ZAKAJ SLOVENIJA NI DEŽELA, KI SO MI JO OBLJUBILI V OTROŠTVU ali Kako na ljudeh samih svet stoji

Ko tako minevajo dnevi, kakor da bi jih gledal na krožnikih tekočega traka v All-you-can-eat suši restavraciji, se seveda vprašaš v čem je smisel. Tako mimo-leteče so zame minili zadnji trije meseci, meseci "kao" resničnega "odraslega" življenja. Življenja, kjer se človek zjutraj zbudi z namenom, da gre v službo služiti denar za svojo vedno manj sanjsko prihodnost. Dolge ure sedenja pred ekranom in premetavanja podatkovnih baz, lizanja pisemskih ovojnic, vdihavanja opojnega vonja sveže barve multipraktičnega printerja, ki je v trenutku posušena vtisnjena v še topli pisarniški papir v stotinah izvodov. Človek se čez čas resnično prične čuditi, kako to, da ta multipraktični printer ne zmore "izbaciti" prav tako tople pečene kruhke namazane z "Magenta" marmelado. Za tiste, ki ne veste, Magenta je ena od štirih tiskarskih barv izraženih v kratici CMYK. 
Kaj sem odnesla iz te izredno praktične izkušnje v gradbenem megalomanskem podjetju? Nekaj novih nemških fraz in dokončno spoznanje, da se nikoli in nikdar ne bom resnično zaposlila za polni delovni čas. Da nisem napisala nobenega bloga ni toliko krivo pomanjkanje časa in šumnikov na avstrijski tipkovnici, pač pa predvsem pomanjkanje navdiha, ubitega od vsakodnevne rutine "delanja-nič-pomembnega". Verjamem, da je večina delovnih mest veliko bolj zanimivih od praktikantskega urnika, pa vendar sedeti vsak dan devet ur v pisarni, pa četudi z najboljšim razgledom, ni nekaj, za kar bi bilo vredno žrtvovati življenje. Mnogi me boste sedaj seveda označili za domišljavo, vendar menim da gre za povsem naravni podjetniški žargon. 


Zakaj sedeti in reševati drobne nalogice kot nepogrešljiv člen v verigi glomaznega stroja, če lahko ustvarjaš svojo zgodbo na krilih kreativnosti in svobode? Vem. Ker ni tako enostavno...ker, če bi bilo, bi to počeli vsi, ne? Pa vendar, ne morem mimo prodirajočega občutka podobnosti tega dejstva s tistim o odhodih mladih Slovencev v tujino. Še vedno nas ni veliko, ki smo odšli "na bolje" v tujino. Več je takšnih, ki ostajajo v slovenskem okolju in čakajo ali pa se brezupno in na povsem napačen način borijo za boljši jutri. Ne morem, da ne bi primerjala tega žrtvovanja z žrtvovanjem svojega lastnega vsakdana na klasičnem delovnem mestu. V obeh primerih je namreč potrebno manj truda vložiti v spremembe in v obeh primerih posameznik zapravlja svoj potencial s tem ko čaka, da se bo morda nekaj spremenilo na bolje. In v obeh primerih več kot polovica ljudi živi v zanikanju in ne sprejemanju tega dejstva. Večina podlega strahu pred neznanim razpletom, ki jim ga vsakodnevno v misli vceplja predvsem slovenski medijski sistem, nato pa se z mediji na čelu najde še cel kup takšnih Slovencev, ki nam, tistim, ki smo se odločili živeti zdaj, s tem potencialom, ki smo ga razvijali več let in zaradi katerega smo prav za prav zapustili neplodno območje obupane Slovenije, očitajo pomanjkanje nacionalne zavesti in brezbrižnost do domače države. Pred časom sem se zagovorila z avtobusnim voznikom, srednjih let, v Mariboru, ki je potem, ko sem mu razodela svojo čudovito življenjsko zgodbo v tujini, zaključil najin pogovor z očitkom: "Veš, ni prav, da mladi odhajate in delite svoje znanje tujcem, namesto, da bi le-to prispevali v slovensko državo, da bi se končno nekaj izboljšalo." 
Šokirana sem izstopila iz avtobusa in po treh globokih vdihih sem dojela. Slovenija še dolgo ne bo tam, kjer trenutno živim jaz. In to zaradi ljudi samih. Dokler ljudje ne bodo sprejeli svoje lastne odgovornosti in naredili svojih lastnih korakov naprej, tako dolgo bo zmeraj kriv nekdo drug. Očitki so v bistvu vzkliki ljudi, zaslepljenih s svojo žrtvijo in nemočjo, ki ne ena, ne druga nista resnični. Za trenutek sem čutila krivdo, saj sem nekoč bila izredno patriotski otrok. Toda potem je v mojo glavo pridrvel vlak razočaranj, ki sem jih doživela v preteklih letih, ko sem resnično poskušala v svoji državi nekaj spremeniti na bolje. Recimo, ko sem želela Mariborčanom pripravljati zajtrke iz domačega kruha in sveže stisnjenega pomarančnega soka, pa se jih je v mojem lokalu dnevno znašlo le okoli šestindvajset. Sedemindvajseti ni prišel, ker je dobil slaba priporočila od lokala sto metrov po ulici nižje, kjer so pripravljali sendviče. In jaz nevednica namenoma nisem prodajala sendvičev zato, da bi lahko v isti ulici živela oba lokala... Ali pa takrat, ko sem svojo iskreno in inovativno zgodbo o zajtrkovalnici prijavila na razpis za nepovratna sredstva, da bi se preselila bližje ljudem, pa so me zavrnili in zrušili mojo zgodbo, ker so v preteklih letih baje podelili že ogromno subvencij gostincem in turističnim podjetjem...a res? In Avstralci še vedno mislijo, da je Slovenija nekje pri Rusiji... Nesla sem svoje ideje na občino, bila sem celo na otroškem parlamentu v Ljubljani, bila sem po televiziji in pisala sem v medijih...toda moje besede je odneslo mimo ušes vseh pomembnih ljudi prav tako, kakor odnese jesensko listje, ki se ga nihče ne želi spominjati, ker bo naslednje leto prineslo novo. In potem sem se odločila, da zaživim svoje življenje in ponudim svoj potencial tam, kjer ljudje cenijo mlade ljudi z znanjem. Imam namreč eno življenje, za katerega odgovarjam sama. Lahko ga postavim v čakalno vrsto na slovenskem zavodu za zaposlovanje, ali pa ga zavrtim na vrtiljaku priložnosti med ljudmi, ki ljubijo dobre življenjske zgodbe. V družbi kjer se mladim ničesar ne očita, in starim se ničesar ne odvzema. V družbi, kjer je človek sicer res sam svoje sreče kovač, ampak je zaradi tega tudi ekstremno cenjen vsak, ki ponosno razkrije svoj potencial in ga ponudi v pomoč kolektivnemu razvoju. V družbi, kjer se ti šef zahvali in natakar brez težav vrne 47€, ko plačaš kavo s petdesetimi evri. V družbi kjer ti ob nakupu enotne letne vozovnice za javni prevoz (ki stane toliko kolikor je dni v letu) podarijo še vstopnice za kino, muzeje in galerije ter kjer te na vseh tablah prosijo za določeno ravnanje in ti ne grozijo s kaznimi, v primeru drugačnega ravnanja. Toda te družbe niti ni potrebno prositi, ker ta družba si sama od sebe želi prijetnega bivanja. In tukaj je ključ do boljšega jutri dragi Slovenci! V lastnem razmišljanju in lastnem ravnanju. In ne v ravnanju vlade, politikov in tajkunov!
V trenutku, ko sem odmislila vse težave, ki jih ima moja država, sem ostala samo jaz in moje odločitve. In v tem trenutku sem tudi spoznala, da sem popolnoma neodvisna od političnih odločitev in od gospodarskega razvoja Republike Slovenije. Edini kapital iz katerega se lahko razvijam je moj lastni potencial integriranja v družbo, ki želi naprej. In zato živim in gradim na Dunaju. In ne, to ne pomeni, da se bom zaradi tega mogla podvreči razmeram klasičnih delovnih mest z deveturnim delovnikom, kot sicer veliko tukaj živečih ljudi. Prednost tega sveta je predvsem v mavrici raznolikih možnosti, ki se razprostirajo pred menoj v prihodnosti. Kako bi potem človek živel v brezupu?? Če pa je toliko upanja tukaj! Toliko razvoja in toliko želje po napredku. In vse to temelji na ljudeh samih! Ljudje so tisti, ki ustvarjajo takšno kolektivno zavest. Vsak zase prispeva v razvoj in dobrobit, a hkrati si podjetja med seboj delijo trg in uspeh zato, da lahko trajnostno razvijajo svoje zgodbe. Dragi moji, to je povsem drugi svet in zame vsekakor obljubljena dežela. Dežela, ki mi je bila obljubljena kot otroku, pa sem ves čas mislila, da bo to prav moja Slovenija. Toda morda in želim si, da bi Slovenija bila obljubljena dežela za moje otroke. Toliko vrlin namreč ima naša država. Toliko potenciala....ljudje pa se ukvarjajo s tem kako se nič ne da spremeniti. V resnici pa je najprej potrebno spremeniti prav to misel. Naša država, moja Slovenija, skriva potencial v svoji izvirnosti, v svoji majhnosti, bogati kot zakladnica še ne videnega, nepreizkušenega! Toda ta potencial je potlačen od kolektivnega negativizma in pretiravanja z brezupom. Milijarde bi lahko služila državna blagajna z lepotami in dobrotami slovenske dežele, a so vsi, celo ljudje sami, slepi za to. Po drugi strani pa, lahko se neskončno izgovarjamo, da je Slovenija še mlada država. Potemtakem je slovenska družba le nebogljen otrok. Otrok, ki iz dneva v dan išče svoje starše, a je v resnici sirota. Otrok, ki nenehno joče. In je nenehno sam. 


Photo source: http://snuggliepuff.deviantart.com/art/Crying-Child-189257031 

          

ponedeljek, 28. april 2014

IDI V TUJINO IN POSKUSI TAM OSTATI / 2. DEL

In tako nadaljujem svojo življenjsko preizkušnjo tukaj, v nemško govorečem okolju, s steklenimi stenami na vrhu enega od stavbnih megalomanov, s prijetnim razgledom na čile  delavce z juga, ki pa niso vzporedno z menoj samo fizično (ker obdelujejo dvanajsto nadstropje nove stavbe, ki raste ob mojem oknu) ampak tudi simbolično, kot tujci, ki so se odločili za življenje in delo v tujini. Razlika med mano in njimi je v tem, da je za njih tujina samo delovno mesto, zame pa Dunaj predstavlja dom. Vsaj želim si, da bi lahko sčasoma tako začutila.
Vendar kaj je tisto, kar nam predstavlja dom? Vsi vemo, da ne gre samo za vizualno podobo. Kaj je tisto, kar moram v bistvu doseči tukaj, da se bom počutila domače? Nekako se namreč ne želim sprijazniti s pogosto opazko: "V tujini boš zmeraj tujec". Cilj moje misije je tukaj ostati, si tukaj ustvariti življenje in kariero, od vsega najbolj, pa dom, s prikritim obzirom na dejstvo, da se danes resnično ne da zaključevati toliko v naprej, pa kljub temu, to je načrt. Da bi lahko ta načrt tudi izpeljala, bo iskrenost do mene same in poglobljenost v občutke, bistvenega pomena v prihodnjih mesecih, letih. Ko stopam po tujih tleh, se namreč še zmeraj za odtenek počutim "ne domače", vendar to trenutno pripisujem dejstvu, da v domači deželi še zmeraj nisem odkljukala vsega. In prav zdaj v meni brni nenavaden občutek, da nikoli ne bom povsem pretrgala vezi z domačim mestom. Vedno bo ostalo nekaj, kar je težko ubesedeti, a nekaj bo, kar bo ohranjalo glagol "vračati se" v mojem življenju, ne glede na to, kako zelo si prizadevam posvojiti Dunaj.
 
Zakaj je kraj našega odraščanja zmeraj bolj domač, kot pa kateri koli kraj, v katerem se skušamo udomačiti kasneje v življenju? Kot velikokrat, tudi tokrat menim, da je pot do domačnosti v bistvu spomin na otroštvo. Kot otroška, so namreč naša dojemanja bila čista, brez predsodkov in zadržkov. Okolje smo vpijali v celoti in v vsem njegovem blišču. Doživljali smo dobro in slabo, a je prav tisto dobro oblikovalo domačnost kraja. Kot otroci smo tudi veliko bolj opazili detajle v svojem okolju. Medtem, ko danes hitimo mimo dreves in pisanih fasad, smo včasih vse to opazili, morda smo drevesa celo poimenovali in vedeli smo za vsak skrivni kotiček. Za nas je bilo domače okolje naše igrišče. Nič resnega. Samo svet, vsakodnevnih priložnosti za biti navihan in radoveden. Sedaj pa, ko so naše misli raztrgane med obveznostmi in strahovi, sedaj le še vdihujemo zrak, ki nam ga dajejo sonce, nebo in drevesa. Zmankuje nam časa, da bi raziskovali okolje in ga okušali tako in drugače, v njegovih detajlih.

Vendar pa, Dunaj je vendarle nekaj posebnega. Ne vem zakaj, ampak nekako me s svojimi zvoki, vonjavami in barvami prepričuje, da naj ga vidim kot igrišče. Najbolj se trudijo ptice, če sem natančna, kos še posebej. Vsako pomlad gnezdi v krošnji ob mojem oknu in potem prepeva pesmi o starih časih in o ptičjem petju iz Maribora. Lahko zaprem oči na postelji in samo poslušam, lahko pa se odpravim ven in vonjam sveže pokošeno travo in sonce prav v takšni harmoniji, kot so jo imeli dnevi mojega otroštva, pred domačo hišo. Res, tramvaji in podzemni vlaki so nekaj povsem drugačnega, a predvsem prvi, tisti predpotopni tramvaji, s svojimi lesenimi stoli spominjajo na stari avtobus (tri skozi ena), s katerim sva z omo, vsako nedeljo obiskali lutkovno gledališče. Tudi slovenskih prijateljev ne manjka. Najbližja Slovenka je doma kar za vogalom, zato je druženje ob palačinkah ali keksih, nekaj običajnega. Na Dunaju poleg mene prebiva več kot tri tisoč Slovencev in vsaj milijon in pol ostalih tujcev. Kako potem temu ne bi rekla igrišče?! Igrišče barv in tisočerih jezikov in priložnosti za navihanost in radovednost.

Prav za prav, selitev v tujino ni tako zelo napihnjen slon, kot se govori. Še posebej, če se človek preseli v mesto kot je Dunaj. Kar je resnično novo in "za navadit se" je pozitivna energija in upanje, ki se veselo igrata v zraku prav tako, kot so se včasih metulji na travniku pred hišo. Občutek, da mesto "dela" za svoje prebivalce je prav tako nenavaden, vendar prijetnih stvari se človek hitro navadi. Nekoliko počasneje poteka proces učenja novega jezika, še posebej, če je človek takšen "umetnik" kot jaz in pozabi kako se v življenju sestavljajo PREPROSTI stavki. Na primer odgovor na vprašanje "Kako si?", " V redu." in ne "Sem kar v redu, čeprav bi bila še bolje, če bi sijalo sonce in bi se prebudila v sončne žarke in ne v sivino dežja..." Preprostost in potrpežljivost gresta z roko v roki z novimi začetki. In selitev v tujino je zagotovo eden najpomembnejših novih začetkov v življenju tistega, ki se je za ta "podvig" odločil.

 
Nov začetek v tujini je tako kokatjl mešanih občutkov, saj mu grenkobo daje nenehno opominjanje na "nepomembnost" vsega, za kar si si prizadeval preden si se odločil, da vse pustiš in odideš v tujino. Po drugi strani, pa je sladka misel na prihodnost med veselimi in brezkrbnimi ljudmi katerih del postajaš tudi ti, na primer z redno plačo, spoštljivim odnosom sodelavcev in šefov in z odličnimi programi za mlade, ki si želijo ustvariti življenje "na svojem". Na začetku je sicer vse potrebno postaviti na novo in po navadi to traja nekaj let, toda na koncu, se ti zmeraj izplača. In niti ne toliko v denarju (čeprav tudi :D ), ampak predvsem v osebnem zadovoljstvu in občutku življenjskega uspeha. Prav za prav se kmalu pričnes čuditi zakaj si še vedno eden izmed redkih, ki se je tako odločil. Vsakič znova ko se vrneš, ugotoviš, da si vedno bolj drugačen od tistih, ki so ostali. In ne samo, da se spreminja tvoje dojemanje življenja, razlike opaziš celo v zunjanjem izgledu (npr. v načinu oblačenja) in v načinu življenja, ki ga vedno bolj lahko povežeš s klišejem o vedno nasmejanih in brezskrbnih nemških penzionistih, iz otroštva.
 
Vendar pa, preden zaključim s tem, da je tujina obljubljena dežela in da se tukaj vsi samo smejimo....Dejstvo je, da tujina ni mačji kašelj. Veliko je odvisno od individualnih pričakovanj, ambicioznosti, pa tudi zrelosti posameznika. Namreč če kaj, potem je tujina (Dunaj zagotovo) igrišče strateških priložnosti. Strateških zato, ker je konkurenca podobno mislečih in enako sposobnih velika, strateško razmišljanje in načrtovanje pa je ključnega pomena tako na osebnem kot na kariernem področju. Ne glede na sposobnosti, ki si jih človek pridobi v domačem okolju, je tukaj hitro in pogosto hendikepiran zaradi tujega jezika, v katerem je le redko kdo sposoben zablesteti enako kot v domačem jeziku. Prav tako so tuji načini drugačni od domačih in pričakovanja tudi. Zato si je potrebno že v začetku priznati, da bo napredovanje trajalo kar nekaj časa in da bo zahtevalo veliko truda in lastne motivacije, za končni uspeh. Toda, ali niso prav vsi veliki uspehi nastali takrat, ko se je nekdo resnično potrudil s srcem in telesom, nekaj narediti in spremeniti? In nagrada, ki se ji reče Neizmerno osebno zadovoljstvo je nekaj, po čemer vedoč ali nevedoč hrepenimo vsi.
 
Sama administracija pri selitvi v tujino tako ni nič proti osebnostnim preizkusom, ki jih mora premagati vsak, ki se poda ustvarjati svoje življenje v tujino. Toda prav opažanja razlik, ob vračanju v "domačo" deželo so tiste potrditve, ki nas polnijo z motivacijo. Zame je Dunaj krošnja priložnosti, Slovenija pa pusušeno deblo. Žalostno zveni in "bolijo" me prsti, ko to tako napišem, toda dejstvo je, da me moj nekdanji dom, moje otroško igrišče, že dolgo več ne navdaja z otroškim upanjem kot nekoč, ko sem želela postati raziskovalka-igralka-odvetnica-veterinarka-radijka-podjetnica-inšekaj... Po več letih prodiranja skozi neprebojni in brezupni zid slovenskega "igrišča za odrasle" sem ugotovila, da je to zame predolgočasno in preveč žalostno, da bi tako, kot ptica s prirezanimi krili, živela v neskončnem čakanju na boljše čase. Zaupala sem vesoljnemu vodstvu, ki me je pripeljalo na Dunaj, le tri ure stran od mojega otroškega igrišča in sedaj mi nežno razkriva "boljše čase" na katere mi ni potrebno čakati. So že tukaj in so del mojega življenja, enega in edinega v takšni obliki, s temi priložnostmi. Tukaj ni zidov, je le prostranost napoljnjena s predlogi za življenje, kot ga želiš. Igrišče, kot sem ga živela v otroštvu, le da ga tukaj lahko raziskujem še naprej. In ko bom to dokončo sprejela, bom tukaj tudi doma. 



sreda, 2. april 2014

VSTALA OD "MRTVIH"

Kaj nas v resnici osrečuje nikoli zares ne vemo. In tudi jasne meje čiste odraslosti ni možno določiti. Naša življenja so kot cvetni prah, razpršena in majhna in ne glede na ambicije, ki jih nosimo v srcu nekako ponižna proti času, ki nas kot edina dimenzija omejuje. Želimo živeti, želimo čutiti in želimo se smejati. V bližini, v dotiku, ki je poln obljub in potrditve smo najbolj polni, ko drug drugemu dajemo ljubezen, to je tisto, kar nas dela svobodne. In kaj je v bistvu svoboda?? Svoboda je odrešiti svoj svet časa in tako omejitev, ki nam privezujejo krila tesno na hrbet, zato, da ne bi previsoko leteli. In kdor uspe se času na videz upreti, še ni nujno svoboden. Kajti zvezal se je morda s strahom, četudi na brezčasnem nebu.

Resnična teža je v naših obveznostih, brez katerih menimo, da je nemogoče živeti. Tudi zato, ker smo že kdaj izkusili brezdelje in vemo, da delo krepi človeka. Res ga krepi, toda kaj se dogaja z umom, ki je glavno gonilo telesa, medtem, ko čepimo v svojih pisarnah in gledamo smeh igrivega spomladanskega sonca skozi okno? Tako zelo smo v resnici sposobni cveteti, bolj kot Japonska češnja, razbohotena na majhni zelenici megalomanskega bleščečega poslovnega centra, v katero zremo že od jutra. Sprašujemo se ali ptice, ki smejo užiti nje vonj, vedo za lepoto okoli sebe? Ali one uživajo življenje, ker se brezskrbno lovijo nad krošnjami dreves in nabirajo material za svojo novo hišo? Ali metulje krepi to, da nabirajo cvetni prah in dajejo naravi nazaj, da bo spet cvetela? Pravijo, da imajo metulji premalo glavo, da bi lahko tako kompleksno razmišljali… Toda, smo zaradi tega ljudje na boljšem? Je naša kompleksnost privilegij v brezčasnosti narave?

Sprašujem se, če je vstajanje s soncem , v katero se moram po novem prisiliti, da bom potem lahko zvečer priča sončnemu zahodu izven svoje pisarne, res najboljše možno zame. In, da mi posledično zmanjka nočnega navdiha, ker moje telo zaspi, še preden bi um uspel skleniti roke z mojo nadzavestjo. Namesto tega padem v podzavest in nezavednost sanj, v katerih se nato izgublja moja ustvarjalnost. Zjutraj spet vstanem, oblečem polikana oblačila in se »zgužvam« v vagon podzemnega vlaka, napolnjen z jutranjimi obrazi. Saj je nekaj na tem tudi razburljivega. Moralo bi biti, vsaj za mladega človeka. Sistem. In ti si na začetku…začenjaš »zares«, vstopaš v profesionalizem in velike steklene konferenčne sobe, z oranžnimi stoli in vedno sveže pripravljenimi ustekleničenimi gostimi sokovi, enakomerno zloženimi na sredini mize. Zasedeš svoje dodeljeno mesto in nato poslušaš. Kaj več se od tebe ne pričakuje. Samo poslušaš in skušaš slediti temu čudnemu pohajkljivemu jeziku, ki potuje od enih pametnih ustnic do drugih. Vsake toliko slišiš kakšen domači »ja« potem pa dalje izgubiš sled za smislom. Kljub temu, da ne razumeš ničesar začutiš, da si zelo sposoben, morda bolj od svoje dodeljene mentorice, a v trenutku zadušiš to domišljavo misel. V mislih oblečeš svojo samozavest v otroška oblačila in jo položiš v zibelko, da bi zaspala. Tukaj se najbolj od vsega učiš ponižnosti na delovnem mestu.

Situacija, v katero sem se podala, me je soočila z bistvom ponižnosti. Tudi, če v meni vre od idej, ki bi jih lahko predlagala ali pa v meni cvetijo laskave besede mojim novim sodelavcem, sem s tako malo znanja tujega jezika, tako rekoč invalid. Moja usta so neuporabna oziroma onemogočena širiti mojo karizmo, kot to sicer znajo najbolje od vsega. Kakor rastlina se nasmiham in kimam, toda ne zmorem povedati, ne zmorem izraziti svoje resnice, svojega bistva. In to strašno boli….boli, ker ne morem biti jaz. Toda morda je to zame dobro. Morda je čas, da se naučim biti ponižna. Namreč, moder mož je nekoč dejal, da naša ponižnost vidi dobro v drugih. In tako tudi vidi dobro okoli sebe, v okolju. V delu. V življenju. Morda se bom končno naučila biti zadovoljna s tem kar imam, ker bom za nekaj tednov onemogočena vedno povedati vse kar si mislim. Ker bom bolj poslušala, brala in opazovala. Nekaj, česar skoraj nikoli ne počnem. Zmeraj namreč pametujem in razmišljam kot, da sem edina, ki lahko reši problem. Morda bom tako prišla do hvaležnosti. Hvaležnost pa je tisti, najvišji slavospev ljubezni do vsega in vsakogar. Z odtenki ponižnosti, skromnosti in hvaležnosti bom vstala od »mrtvih« med katerimi sem zmeraj mislila, da živim. Morda je prav to svoboda. Morda se tako počutijo ptice in metulji. In Japonska češnja s svojimi cvetovi in opojnim vonjem. Oni samo so, živijo v sistemu narave in počnejo majhne stvari velikega pomena. Namreč majhnost življenja je takšna zaradi naše lastne kompleksnosti. Mi sami naredimo življenje malo ali veliko. Mi ga živimo ali pa se ga bojimo, ga srkamo po ozki slamici ali okušamo zgolj s konico jezika.


Čas, kot edina dimenzija, me opominja na minljivost mojih trenutkov, ki jih včasih, zaradi strahu pred življenjskimi preizkušnjami, preveč zapravim za brezciljno tuhtanje. Toda vem, to je v resnici zaradi moje mladosti. Moje neizkušenosti. Nekega dne bo prišel trenutek, ko bom točno vedela kdo sem. In nesmiselno, ne naravno in ne hvaležno je želeti ta trenutek tukaj zdaj. In kar ne gre zlepa, gre pač malo bolj na »raf«. Z zalepljenimi usti in prepolno glavo, z jutranjim treningom pokončne glave in veliko opazovanja. Zdaj sem ugotovila; to je praksa mojega samozavedanja! O njem se učim, o njem prebiram in o njem razmišljam, toda ne prakticiram ga. Vztrajnost, ponižnost, brezmejni pogum in nenazadnje hvaležnost bodo moje pridobitve ob koncu prakse, v avstrijskem milijardnem podjetju. Počasi se bodo odlepila tudi usta in počasi, s prakticiranjem poslušanja, opazovanja in sprejemanja dogajanja bom lahko zacvetela kot Japonska češnja, s svojo opojno karizmo. Toda zdaj še preprosto ni čas za cvetenje. Veliko se je potrebno še naučiti. Veliko je potrebno še začutiti. Kajti kar nas v resnici osrečuje, ostaja očem skrito…toda vsakemu izmed nas namenjeno….ob pravem času in v obliki občutka. 

   Vienna International Centre

torek, 25. marec 2014

MAMI HVALA, da je bila, da je in da bo

Ženska. In v njej en majhen plamen, en vzgib, en klic. Zapleteno je, vendar hkrati preprostejše od vsakršne sodobne tehnologije. Ženska začuti, globoko v sebi začuti, da si želi. Želi si nekaj majhnega, od nje odvisnega, nebogljenega in polnega nedolžne ljubezni. Kako ne bi bilo polno ljubezni, saj vendar iz ljubezni nastane. In namenjeno je tako, da devet mesecev v ženski raste in "nastaja", ta plod ljubezni. Nastajajo drobne očke, drobni nosek, drobna usteca, nastajajo ročice in nožice, nastaja trebušček in nastajajo ušeska. Potem se zgodi trenutek, ko to malo telesce vdihne prvi zrak na Zemlji in pove svoje prvo mnenje. Nežno se privije k njej, ženski, ki je pravkar, v trenutku največje sreče, postala mama. 

Vsi imamo mame, kajti brez mame nas ne bi bilo na svetu. Vem, nimajo vsi svoje mame ob sebi, a one so tam nekje, bdijo nad svojimi otroci zmeraj. In če katera ne, je to samo zato, ker se je izgubila v temi svojega življenja in ne najde poti nazaj. Ljubezen, ki nastaja v maminem srcu je namreč popolnoma čista in naravna, že od nekdaj je tam, v ženskem srcu. Vendar pa je življenje včasih kruto, jaz celo raje rečem poučno. In izgubijo se tako mame, kakor tudi njihovi otroci. Takrat, ko črne stvari naših življenj prekrijejo vse, kar se sicer blešči v otroških očeh. Toda to ni pomanjkanje materinske ljubezni. To je samo zmeda, samo izguba moči in upanja. 

Čudna so pota otrokova včasih, pa vendar jih mama skuša razumeti. Moja pota so bila ekstremno izven pričakovanih, še zmeraj so, vendar se je moja mama trudila razumeti in zmeraj je iskala poti do mene, čeprav sem sama bežala daleč v svoj svet. Sedaj tudi jaz skušam razumeti, kako zelo težko je bilo zanjo takrat razumeti moje ekstreme. Moje projekte, moje odločitve, ob tem, ko se od mame pričakuje, da svojega otroka podpre v vsem in ga opogumlja ter spodbuja. Tudi ona se je učila, tudi ona je poskušala, na materinstvo te namreč nič in nihče ne more pripraviti, kajti vsak otrok je svojevrstna zgodba. Danes sem ji hvaležna za vso ljubezen, ki mi jo je zmogla dati v otroštvu in za vse "prisile" k doživljajskemu programu, pogosto povezanemu z ekstremnimi športnimi napori (celodnevno smučanje, pohodništvo...) ali dolgočasnimi vsebinami (tečaj nemščine v vrtcu, baletna šola...), toda tudi za izjemno zabavna doživetja, kot so bila vsa "večkrat-na-leto"potovanja v Nemčijo in na morje, za vse ostale tečaje, ki sem si jih zamislila, ure pravljic na katere me je vozila, za vse, pri šivilji naročene maske za pusta, za prepoved McDonaldsa, Eurokrema in Čokolinota (hvala bogu za Omo in njen "tabernakel"), za družinsko delo na vrtu, za vsakoletni tradicionalni božični večer s kurjenjem iskric in "Sveto nočjo", za čisto novi saksofon in še mnogo bogatih trenutkov moje mladosti, ki mi jih je podarila prav ona. Šele danes, ko spoznavam svoje vrstnike, katerih otroštvo ni bilo niti približno tako razburljivo, znam ceniti to. In kljub velikemu cunamiju, ki naju je obe premetaval v mojih najstniških letih, je mama sedaj moja najboljša prijateljica. Še vedno je njena kuha najboljša kuha tega sveta in njena tolažba je najbolj učinkovita. Zakaj, naše mame nas poznajo bolj, kot se poznamo sami. One zmeraj vedo kje je trn v peti in kam pes taco moli tudi, čeprav se niti same tega ne zavedajo. Še manj pa se zavedamo mi. 

To, da je življenje narejeno tako, da imamo mamo, ki nas ljubi, je tako neprecenljivo, da smo v svetu, kjer ima vse svojo ceno, pozabili na vrednost brezpogojne ljubezni, ki nam jo ves čas daje mama. Tudi tista, ki tega ne pove. Tudi tista, ki ne pove. 


 PhotoSource: http://wrzmusic.biz/starbucks-every-mother-counts-vol-2-2012-2/

ponedeljek, 17. marec 2014

ŠTUDIJSKI POPCORN ali druga stran kruha

Po triletnem študiju v okviru bolonjskega sistema sem tako tik pred diplomo iz Poslovne ekonomije, s specializacijo na področju podjetništva. Pred pol leta sem zakorakala v tretji letnik na mariborski poslovni fakulteti in se skoraj razjokala ob očitni razliki, ki sem jo imela priložnost občutiti na lastni koži, po drugem letniku v tujini, med dunajskim in mariborskim študijem. Predvsem sem bila razočarana nad načinom podajanja pomembne in niti ne tako slabo izbrane študijske snovi. No priznam, sprva sem tudi v vsebino dvomila, na primer, ko sem poslušala predavanja o nadzorovanju dolžine vijakov v proizvodnji (optimizacijski modeli) ali o mariborskem(!) modelu managementa. Vendar ob zaključku izpitov v začetku leta sem ugotovila, da je prav poznavanje optimizacijskih modelov še najbolj uporabna osnova, za nadaljnjo uporabo v poslovnem okolju. In po resnici povedano, sem se na tak način naučila ločiti »seme od plevela«. Še vedno lahko suvereno rečem, da so slovenski profesorji nekoliko okosteneli pri svojem delu, a mnogi med njimi se trudijo, kar izpodbija moje prvotne trditve, ki sem jih zapisala pred pol leta. Pri večini je problem samo v tem, da bi se morali posodobiti v literaturi, ki jo uporabljajo za svoje predmete in verjetno tudi v metodah dela s študenti. Zasipavanje s teorijo že več kot deset let velja za neefektivno in če drži informacija o visoki nezaposljivosti naših diplomantov, potem si upam trditi, da je razlog prav v,  s teorijo natrpanih glavah brez operativne zmožnosti.  To pomeni, da imamo ogromno mladih, ki so prebrali tone (najverjetneje zastarelih) knjig z namenom ustreznega odgovarjanja na teoretična vprašanja in ne z namenom reševanja praktičnih problemov s to isto teoretično podlago. In posledično lahko predvidevamo, da so se mnogi takšnemu obilnemu branju tudi izognili, si pridobili možna vprašanja in odgovore iz neuradnih virov, jih nato zapisali na svoje priročne mobilne napravice ter zapolnili črte na testnih polah s pravilnimi odgovori, prepisanimi iz telefona. Samo, kot intermezzo naj omenim, da so na zadnjem izpitu prav to počela kar vsa tri dekleta, ki so sedela okoli mene, samo jaz ne! Ob tem sem se seveda počutila neumno in jezno, ampak le za čas izpita. Njihova nezmožnost povezovanja teorije z vsakdanjim življenjem jih bo kasneje najverjetneje posedla namesto na vodilni, raje na tajniški ali referentski stolček. Seveda ob predpostavki, da se bodo v naslednjih letih vodilna mesta v Sloveniji končno pričela dodeljevati sposobnim in ne »imamveze« kandidatom. 
Toda na koncu koncev je za početje mojih »pametnih« sošolk in sošolcev vendarle kriv sistem, ki ne zmore študenta motivirati z vsebinami, ki bi mu bile zanimive in dovolj blizu njegovi lastni realnosti, da bi se jih skušal naučiti. Na primer, če študenta siliš, da pripravlja optimizacijo plavža (mimogrede, to je industrijska talilna peč, za pridobivanje surovega železa), je to zanj enako, kakor, da mu razlagaš o odpadnem prahu, ki nastaja pri obdelavi brusnih izdelkov. Ne zna si predstavljati! Večina študentov ekonomije je bolj družboslovno usmerjenih in so se najverjetneje že v osnovni šoli borili z motivacijo pri fiziki in kemiji.  Ne zanimajo jih primeri iz komplicirane tehnične proizvodnje, ker se jim ne zdijo realni, še manj pa predstavljivi. In ker govorimo o efektivnosti učenja, je smiselno, da se študentom teorija razlaga na njim zanimivih primerih, ki so jim tudi sicer blizu v vsakdanjem življenju. 
Bolj primerno bi zato bilo poslovno optimizacijo učiti na primeru proizvodnje Applovih izdelkov ali pa še bolje, v storitveni panogi. Konec koncev je porast storitev v zadnjih letih enormna in tudi verjetnost, da se bodo ti študenti srečali v svojem poklicnem življenju z optimizacijo storitve, je visoka. Sploh v Sloveniji, ki je daleč od azijskega proizvodnega območja. In na splošno, triurno posiljevanje s teorijo, je stran vržen čas tako za študenta, kot za profesorja. Podajanje teorije na predavanjih mora biti kratko, jedrnato in vedno razloženo na praktičnem primeru podjetja, ki dejansko obstaja in ga študent po možnosti tudi pozna. Le tako lahko resnično razumeš segmentiranje trga, generično rast, strateški management ali pomen nadzora kakovosti v proizvodnji. Nato se mora študenta postaviti pred praktični problem, ki tudi sicer nastaja v resničnem poslovnem svetu. Da bi ga rešil, bo študent primoran poiskati teorijo tudi izven profesorjevih prosojnic in tako se bo naučil raziskovati teorijo s pomočjo raznolikih virov, ki jih danes ponuja realnost. Naučil se bo brskati, uporabljati storitve univerzitetne knjižnice ter vleči podatke iz ogromnih univerzitetnih ter drugih podatkovnih baz. Ob tem bo prebral veliko več teorije, kot je sedaj prebere najbolj »piflarski« študent, a bo njegovo branje ciljno usmerjeno in ob takojšnji aplikaciji na njegov praktičen problem, tudi trajno efektivno. Teorija se tako pojavlja na študentovem urniku sama od sebe, preverjanje pa je usmerjeno v študentovo operativno znanje reševanja realnih problemov, za kar bi tudi sicer naj bil ob zaključku študija usposobljen. 
In prav tu tiči bistven zastoj slovenskega študija. V nepremišljenem podajanju snovi, ki je sicer lahko zelo uporabna in pomembna. In tudi zanimiva. Toda tudi jaz, ki sem sicer navdušena nad podjetniško vsebino, sem mogla presedeti ure in ure v predavalnicah, strmeti v »nepredstavljivo« teorijo in nato v glavo »zbasati« razlage tega in onega pojma in pojava. Dobra stran tega je, da sem se soočila s pogosto situacijo iz realnega življenja v službi imenovano »Naredi, kar se ti naroči in obkljukaj« in se potem naučila posledično potolažiti z avtogenim treningom: »Kar se mora, ni težko.« Ampak jaz in vi in vsi vemo, da je to popolnoma zgrešena, čeprav povsem običajna tirnica, po kateri teče vse, kar ni sodobno in uspešno. 

Jaz osebno sem se sicer v svojem triletnem študiju naučila ogromno uporabnih in strokovnih stvari in lahko rečem, da bom visoko zaposljiva diplomantka. Vendar je to posledica mojega dodatnega udejstvovanja ob študiju (v času, ko drugi študenti delajo »bogvekaj«). Po pravo podjetniško znanje vsako leto grem na mednarodno podjetniško konferenco PODIM, po praktično predstavnost teoretičnega znanja sem (si) šla na obštudijski projekt DEMOLA in po resnično razumevanje razloženega sem se odpravila na dunajski Wirtschaftsuniversität kjer smo teorijo spoznavali na primerih podjetij Porsche, RyanAir, Google in Siemens.

Želim biti manj destruktivna, kajti nenehno pritoževanje pametnjakovičev tudi ni prispevek k napredku. Moj blog Študijska kislica je poln očitkov in tudi Študijski Popcorn jih še zmeraj vsebuje. Vendar se trudim, da bi moje besede zvenele konstruktivno. Moja izkušnja iz tujine je zgolj dokaz, da je možno študij izvajati tudi efektivno in da slovenski sistem ni najboljši. Toda v Sloveniji marsikaj ni najboljše in le na redkih področjih se zadeve spreminjajo. Spreminjajo pa se tam, kjer je ljudem mar. In dokler se bodo profesorji morali boriti za svoje plače in ustrezne pogoje dela, ne moremo pričakovati, da bodo dovolj motivirani, da bi motivirali študente. In preden družno vzkliknemo, da je za vse kriva vlada, naj omenim odgovornost posameznika. Moja izkušnja namreč ne dokazuje samo, da je slab slovenski študijski sistem, dokazuje tudi, da lahko navkljub okoliščinam katerim si izpostavljen na slovenski fakulteti, še vseeno dosežeš nivo zaposljivega in tako kvalitetnega diplomanta in to na svetovnem trgu. K sreči se namreč aktivnosti posameznikov in organizacij, ki ponujajo priložnosti za »upgrade« lastnega profila pojavljajo dovolj pogosto, da z udeležbo na njih presežeš minimalne kriterije, katerim zadovoljiš zgolj z rednim študijem. In tako v bistvu noben študent ni žrtev. Vsak je lahko zmagovalec svojega lastnega življenja, le da je od njega samega odvisno, ali bo slavil na vodilnem ali na tajniškem stolčku.



Slovenski študij je danes kot popcorn. Nastane po liniji najmanjšega upora. Ogromno ga lahko spraviš vase, a boš potem še zmeraj lačen. V osnovi je povsem preprost, nič posebnega in pogosto velja, kot dodatek k bolj zabavnim rečem. In bolj verjetno je, da ti zgolj kot pogreta koruza, ne bo služil pri življenjskem napredku. Toda koruza je lahko tudi odličen dodatek k solati iz rukole z rezinami rostbif-a, na elitni poslovni večerji. Vprašanje je, če si jo sposoben kot takšno izkoristiti ali pa boš do onemoglosti trdil, da se iz koruze da narediti samo popcorn. 


Photosource: http://www.cookingclassy.com/2012/08/irresistible-white-chocolate-lemon-popcorn/ 

ponedeljek, 24. februar 2014

KONTRASTNO KONTRASTNI OBISK "NAZAJ V ČAS" (potopis-Novi Sad 2014)

Sedla sem na avtobus- zunaj je bila že tema- in se, kolikor je bilo pač možno, udobno namestila. Bila sem med prvimi, zato sem potem še pol ure čakala, da se prikaže sleherni sredin potovalec v Srbijo. In se je. Gospod v petdesetih, ki si je izbral prav sedež poleg mene. In tako se je moj up o udobnih, dveh, sedežih na osemurni poti proti Novemu Sadu razblinil. "Seveda je prosto," sem klavrno odvrnila in sarkastično naložila nahrbtnik, torbico ter vrečko z bananami v svoje naročje tako, da so segali vrh mojega obraza. Gospodu je takoj postalo žal, da je zmotil moj mir in se je v zameno nato vso pot trudil s šalami, da bi me spravil v smeh in dobro razpoloženje. Poskušal je celo premakniti svoj stol v desno, da bi mi dal več prostora, a je bilo vodilo (seveda) pokvarjeno. Njegova prijaznost je bila bolj učinkovita. Že po desetih minutah sem se sprostila, saj me je zalil z nevsiljivo prijazno energijo v angleščini in me tako prepričal, da se nimam nad ničemer zmrdovati.
Naslednji šok se je zgodil šele po petih urah vožnje, ko smo na madžarski meji morali vsi z avtobusa "na polje" in "peški" preko meje. Čutila sem s srbskim narodom, prav zares. V trenutku mi je postalo jasno, da se vračam nazaj v čas. Da je moj avtobus, prav za prav časovni stroj. 

In res, že dobro uro za tem šokantnim prehodom meje sem izstopila z (narodno) pojočega avtobusa, kjer sta me pričakala moja draga Karmen in pomanjšan črni labradorec. Potepuh seveda, a kaj, ko sem kasneje spoznala, da so potepuški psi kulturna znamenitost mesta. Potepuh naju je prijazno spremljal do taksija in se nato nežno poslovil z igrivim priklonom. 
Poleg nikogaršnjih psov, spadajo v srbsko kulturo še cigaretni dim vedno in povsod ter neustavljive žalostne "lajne" ob spremljavi trobent, harmonike in bobnov. Najprej se mi je vse zdelo nekako vsiljivo, nato pa sem se spomnila, da sem vendarle obiskovalka in da je to pač kultura ljudstva, ki si je nekoč z nami delilo politiko in gospodarstvo. Nenadoma se me je polastil občutek manjvrednosti, kot je to za tipičnega Slovenca značilno. Kot je dobro opisala Mateja, to sploh ni čudno, saj nas že v osnovni šoli učijo o tem kako smo majhni, neprepoznavni in nepomembni v svetu. In, ko so vsi moški, od taksista do soseda, želeli vedeti od kod prihajam, sem ponižno povedala, da iz Slovenije. Njihovi obrazi pa so se nato pri priči razvedrili in razpotegnili v občudujoče in odobravajoče grimase. To me je ponovno vrglo s tira, saj sem pričakovala zmrdovanje ali pa brezbrižnost, ampak ne, oni, oni nas občudujejo! In končno mi je postalo všeč, da sem Slovenka. Kasneje mi je eden izmed njih povedal tudi, da smo za njih "carji" saj smo se prvi osamosvojili in vzeli stvari v svoje roke, kar njim še zmeraj ne uspe in da smo vedno tako nevsiljivi in zabavni....razen takrat, ko nismo....na primer, ko smo bolj podobni dolgočasnim Avstrijcem. Ta primerjava me je iz srca nasmejala.
V tako ponosnem vzdušju sem nato zaživela v srbski oziroma, da bom (iz spoštovanja) natančnejša, vojvodinski "cajtlupi". 

Potem, ko sem dojela, da avtobusi v resnici niso tako stari, kot izgledajo zaradi neumno izbrane bež-modre barvne kombinacije, je mimo pripeketalo kljuse, vpreženo v leseni voz, v katerem je "podeželski" gospod prevažal ogromne žakle polne "kdovečesa". 
Že prvi dan sva ostali brez interneta, kar je bilo ob vsem do takrat videnem, že nekako avtentično. Ponj sva šli v bližnji trgovski center, ki je v sami sredici stavbe ponujal forum poln golobov, starcev in dežnih kapljic, padajočih skozi strop. Tudi tisti internet je bil bolj počasne narave, zato sva se še isti dan pognale v lov za mobilnim internetom. Po dveh urah čakanja v mobilnem centru sva ga dobile - jess!. 

Novi Sad me je sprejel v svojo notranjost polno majhnih lokalčkov, trgovskih ali gostinskih, ki so se razprostirali v pritličnih etažah nizkih mestnih hiš. Tu in tam me je pozdravil kakšen spomenik pomembnih moških z velikimi imeni, na pomembnost žensk, pa so opozarjale kar Srbkinje same. Razen redkih izjem, so vse bile "opicanjene v nulo" in s ponosno dvignjeno brado, našminkanimi ustnicami ter cigaretami so ponosno "catwalk-ale" po novosadskih ulicah in trgih. Kljub temu, sem bila predmet zelo očitnega opazovanja jaz, blondinka z majhnimi očmi in dunajskega videza. Še posebno, ko sem spregovorila, bolj hrvaško, kot srbsko sicer, a sem se trudila. Nazadnje sem omagala in sem govorila kar slovensko, a so me na moje presenečenje potem vsi zamenjevali z Rusinjo. 
Narodnost ali nerodnost, gor ali dol. Dejstvo je, da sem se vrnila dvajset let nazaj. Vozni park mesta je bil namreč deset let starejši od mariborskega, na tržnici je bilo možno dobiti cenejše izdelke, kot v trgovini in povsod se je čakalo v vrsti. Čeprav je mesto polno bank (res, toliko jih ni niti na Dunaju) in so gostilnice nabito polne, daje to le lažen občutek brezskrbnega in veselega življenja. Obrazi ljudi so v resnici žalostni. In še nekaj sem opazila. Na cesti so bile ali samo ženske ali samo moški, v parih so se pojavljali le najstniški obrazi, družine se nekako ne spomnim...
Vseeno je bilo čutiti, da si ljudje želijo napredka in sodobnosti, ki sta nam "evropskounijcem" že samoumevna, a je bilo obenem moč videti kako malo, so za to pripravljeni storiti. Odvreči listek ali cigareto na tla, je bil vsako-minutni dogodek, prav tako se nihče od domačinov več ne zmeni za bližino zapuščenih kosmatincev, ki imajo na ljudi enak učinek, kakor pri nas mestni stebrički.

Nekoč kraljeve ulice, so danes le še odtis nekdanje habsburške "naprednosti". Ob blagem poznavanju političnega stanja, seveda nikakor ne moremo za takšen žalostni sij kriviti "malih" ljudi. Nenazadnje sem spoznala, da so le-ti dobrodušni in srčni. No, vsaj tisti, s katerimi sem se imela priložnost pogovarjati. "Navzvenska" brezbrižnost je tako  le odraz brezupa, v katerega si pahnjen kot rojen Srb. Ukalupljeno življenje doma ali degradirano v tujini, sta edini izbiri mladega človeka. Hranjeni s čevapčiči in cigaretnim dimom so tako simpatični intelektualci (necenjeni) družbeni (pre)dosežek. Presežejo sami sebe, obenem pa žal tudi svoje okolje. Podatek o tem, da imajo Vojvodinčani že od nekdaj z Dunajem dogovor, da lahko brez posebnih administrativnih omejitev in komplikacij študirajo v tem čarobnem mestu, me je tako osrečil in navdahnil s sočutnim upanjem, po drugi strani pa tudi pojasnil ogromno število srbskih "dunajčanov". Navsezadnje situacija mladega izobraženega Slovenca ni veliko drugačna in tako je Dunaj tudi za nas obljubljena dežela. In tukaj, tukaj smo na istem. Kdo je bolj zagnan in motiviran, se kasneje odrazi v znanju nemškega jezika, ki ga mnogi Srbi govorijo povsem tekoče, pri tem pa prav tako tekoče in elegantno govorijo še angleško. Po obisku njihove dežele mi je seveda takoj postalo jasno zakaj. Dokončno se je to dejstvo zapečatilo na moji slovenski riti še, ko sem na poti nazaj presedela na smrdljivem avtobusu deset ur, ker so nas na madžarski meji pustili čakati kar tri ure in pol! In moji tedanji sotrpini se tako vozijo na tedenski ravni! To jim je namreč alternativa sramotno nizkemu življenjskemu standardu, s požrešno visokimi cenami vsega, kar ne šteje za osnovno. Mislila sem, da si bom v tej "revni" deželi morda lahko privoščila poceni kavbojke ali kaj podobnega, pa so samo fige bile zares za kupit. Ironično....kako mi je trg pokazal prav fige. Slastne, domače in nazadnje pozabljene v Karmeninem hladilniku. 

Novi Sad ostaja zame v črno-beli sliki katodnega televizorja. Čudovit v svoji avtentičnosti in navidezni brezskrbnosti ter prekrit s tančico pozabljene kraljevskosti, a hkrati tako žalosten, tako zakoličen z realnostjo in uokvirjen v trenutek, za nas že nostalgične, preteklosti.      

      

petek, 14. februar 2014

DAN LJUBEZNI? JA, PROSIM!

Preprosto si ne morem kaj, da ne bi nasprotovala vsem nezadovoljnežem, ki pljuvajo po dnevu, ki je že vso večnost določen za praznik zaljubljencev. Ja, okej, res je naporno petinšestdeset krat v treh minutah radijskih oglasov slišati "Valentinovo" v vseh možnih sklonih, ampak ta krivda se ne obeša na idejo, pač pa jo je potrebno obesiti na družbo kot tako, ki je pač labilna na takšna marketinška pretiravanja.

Ampak, moji dragi ljudje, zakaj je potrebno vedno potlačiti vse, kar je v svoji osnovi nastalo na ideji o ljubezni, bližini, pozornosti in iskrivih nasmehih? To, namreč naj bi praznovali na današnji dan. Namesto, da bi tisti, ki letos niso zaljubljeni, drugim privoščili, da uživajo in slavijo svoje občutke ljubezni in svojo srečo ob tem, ker imajo nekoga s katerim lahko delijo tisto najlepše; ljubezen, na veliko jamrajo in se pritožujejo nad (kot radi pravijo) "komercialnostjo" enega dneva, ki naj bi predstavljal izmenjavo čokoladic in cvetja med dvema, ki se sicer vso leto ne zmenita za majhne podrobnosti, Valentinovo pa ju nekako prisili v romantično obnašanje. To je naravnost očiten dokaz za slovensko nevoščljivost in vzvišenost nad vsem lepim med ljudmi. Smešno je, da se tako ne pritožujejo na Materinski dan, ki je prav tako poln oglasov, koncertov in posebnih menijev za naše mame, pa kljub temu nihče na Facebook-u ne napiše: "Joj, kako bom sam/a na materinski dan, ker nisem mama! Sovražim ta praznik, ki ves čas samo "lajna" o mamah!"

Ljubezen je lahko zelo komercialna, če smo jo sposobni tako dojemati. Jaz je nisem. Zame je ljubezen globok občutek povezanosti s posebno osebo, ki predstavlja zavetje, pot do še neraziskanega in toplino, ki jo lahko ponudi le človek. Zakaj ne bi enkrat na leto tega slavila in praznovala? Kot praznujem svoje rojstvo, posebne dosežke v karieri in božič, ki podobno kot Valentinovo vsakoletno trpi, pod očitki negativnih pametnjakovičev, ki pravijo, da je to "kar nekaj". V resnici pa tudi božič slavi ljubezen, pač tisto drugačno, družinsko in prijateljsko. Oba praznika, pa sta namenjena današnjemu "drvečemu" človeku, ki vsakodnevno živi ustaljeno ali pa razburljivo življenje, brez da bi se za trenutek ustavil. Jamramo tudi tukaj, da ni časa, da ni več veselja in ljubezni med ljudmi.....hvala bogu torej, za koledarsko določen praznik, ko si lahko vsak, ki ima srečo biti zaljubljen, vzame trenutek in slavi to svojo srečo! Vse "komercialne" ponudbe moramo ob tem vzeti le kot širok nabor idej za praznovanje ljubezni, vsakič malo drugače. Super je, da imamo tako raznoliko ponudbo!

Veste, naveličana sem že NEGODOVANJA žalostnih ljudi, ki želijo s svojo stisko preglasiti srečo tistih, ki so na ljubezenski frekvenci in je zato danes njihov dan.  Pošiljam jim ljubezen skozi besede, kajti nihče si ne zasluži biti žalosten in sam. Vendar, pa je potrebno doumeti, da se za žalost odločamo sami. Prav za prav se za vse odločamo sami. In prav zato, pozivam vse žalostne in ne(za)ljubljene ljudi, da vdihnejo sveže sonce današnjega dne in poiščejo otroka v sebi. Smeh in velika pričakovanja, ko smo bili otroci, so nam dovolili praznovati ljubezen in veselje. In zdaj, čeprav morda nismo zaljubljeni, trenutno ni ob nas človeka s katerim bi lahko delili vse lepo, vseeno pošljimo ljubezen v zrak in praznujmo dan, ki je namenjen ljubezni. Namesto črnih saj, ki se zgrinjajo nad mestom zaradi nevoščljivosti in žalosti, ustvarimo rdečo rožnato nebo, skupaj s soncem, da nam bo na koncu vsem toplo pri srcu. Pozdravimo dan, ki je namenjen praznovanju tistega najlepšega, kot ljudem, ob rojstvu danega.

Zaključila bom s kratko poezijo v upanju, da vam ogrejem srce bodisi zaljubljeno, bodisi osamljeno;

DAN POSEBNIH TRENUTKOV

Tiho se sprehaja po moji koži,
občudovanje mi pošilja, kot najlepši roži.
Tako sladko je spoznanje,
da je danes to krasno praznovanje.

Počasi se naslanja name,
čutim kako se ogenj vname.
Smejem se in iskrim,
ker danes za naju gorim.

Poskočno kri mi v lica plane,
zgodbe med nama in roke ubrane...
Cvetje, sladkosti in laskave besede,
tako se zabavam, tako mi to sede!

Ljubezen, tebe slavim, 
ker mi toliko občutkov naenkrat daješ,
ker v tvojih oblakih zaživim,
kot najlepši cvet drhtim,
in z nasmehom ob mojem njegovem telesu zaspim.



Z ljubeznijo...

Photo source: http://www.highdefinitionwallpapers1080p.com/girl-with-heart-valentines-day-wallpaper-in-hd/ 

sreda, 5. februar 2014

IDI V TUJINO IN POSKUSI TAM OSTATI /1.DEL

Močan veter je udaril v moj rdeči nos, ki je kukal izza šala, ta pa je natlačen v ovratnik puhovke tičal, med levim in desnim delom pozlačene zadrge. Ostri majhni kamenčki so se zabadali v gumijaste podplate, še prejšnji teden dodatno okrepljene pri mariborskem čevljarju in rahel, nadležen prš je brezbrižno vlažil moja napudrana lica. Nebo je odsevalo barvo pločnikov in cest - sivo in mraz se je suvereno prebijal skozi vseh osem plasti oblačil, ki sem jih zjutraj navlekla nase. Nič kaj slavnostni pričetek prvega dne mojega novega življenja tukaj, v tem tako lepo opevanem mestu. Dunaj je lep. Je tudi prebivalcem prijazen in obiskovalcem  zanimiv, nudi veliko, vzame malo, toda nekaj je na Dunaju, nad čimer se pritožujejo tudi domačini. Dunajska neusmiljena, kakor avstrijski humor hladna, zima. Snega ni, samo neusmiljen veter, neopredeljeni prš in neprijetno pomanjkanje svetlobe. Tem trem dejavnikom seveda vztrajno in zvesto botruje mraz, ki pohajkujoče, z vetrom pod pazduho, ustvarja sibirske razmere in potem tista čudovita moderna zimska krila, kupljena na januarskih razprodajah, lepo ležerno počivajo v omari in čakajo na to, da postanejo nemoderna. Tukaj s "štrampli" nimaš "šans"! 
In tako se začenja moja življenjska avantura. V hlačah, šalu in z letno karto za javni dunajski prevoz.

Moje mariborsko "umerjanje" je torej zaključeno. Umerila sem se na študijskih 9,6 , čemur še sama komaj verjamem...vendar se je študijski pristop, kot ga uporabljajo študenti medicine in prava, po principu "kuća-biblioteka-biblioteka-kuća" izplačal. Z odličnimi predispozicijami se lahko zdaj vržem v bazen mladih, nadobudnih kandidatov za prakso z eno nogo in v bazen s tistimi, ki zavzeto pišejo diplomo, z drugo. Plavati v slednjem se že veselim, saj sem na to dejavnost čakala od kar pomnim. Toda prvi bazen, tisti s praksami je malo bolj zahtevne vrste. Ne samo, da je v njem globoka voda, v njem je tudi velika gneča mladcev in mladic s celega sveta, predvsem pa tistih domačih, tekočenemškogovorečih karieristov, ki kakor krokodili skačejo iz vode in mi pobirajo želena dela pred nosom. Dejstvo je, da je področje mojega študija, Podjetništvo, zelo splošno in široko, kar pa pomeni, da je takšen tudi nabor potencialnih zaposlitev. Vendar posledično je tako obsežna tudi moja konkurenca, ki je na specifičnih področjih veliko bolj specializirana, večina pa jih tekoče govori tako nemško kot angleško, kar je mimogrede tudi striktna zahteva vsakega drugega delodajalca. Fließend Deutsch und Englisch bitte!  Pošiljanje europass-ovega življenjepisa z "boldanimi" besedami in z enostranskim motivacijskim pismom tako ne pride v poštev. Morala bom biti resnično inovativna, saj bom le tako lahko, kot bi to imenovala moja draga Karmen Šarlah, "sprašila" riti dunajskim delodajalcem! In tukaj mi zna moja "podjetnost" priti še kako prav.
Za začetek sem se ugnezdila v šestem nadstropju vesoljsko moderne knjižnice dunajske poslovne fakultete, ki je bila zgrajena pred natanko pol leta in je sedaj najmodernejša študijska knjižnica v Evropi. Precej "frajersko" bi lahko rekli, še posebej, ker sedim v poševnem "zimskem vrtu" s pogledom na steklene nebotičnike, ki se vzpenjajo nad mestom in nekako simbolizirajo moj bodoči karierni svet. Malo manj "frajersko" je, ko pozabiš sedemmestno število omarice za osebne stvari in potem idiotsko pritiskaš kartico ob vsa kvadratna vratca v "riži". No, tudi to zagato, sem po desetih minutah rešila. S poznavanjem uporabe omaric, dvigal in toaletnih prostorov, lahko rečem, da sem nekako vpeljana v sistem. 
Sledi prelistavanje internega kariernega "cajtnga" JobNews in iskanje oglasa, ki ne bo vseboval zahtevo po tekoči nemščini ali poznavanju investicijskega bančništva. Ne, rada bi našla delovno mesto, kjer bom lahko izpopolnila svoje managerske potenciale in očarala s svojim znanjem na področju izdelave poslovnih predstavitev, organizacije in projektnega razmišljanja. Ne želim delati direktno v marketingu, še manj v prodaji, bolj me pritegnejo kadrovski projekti in sam projektni management, vendar ne preveč v tehnološkem smislu. Vam je že jasno, kako zelo težko mi bo najti prakso? Moje izkušnje, sem ugotovila, so lepo porazdeljene po področju podjetništva, torej ustanovitve in vodenja lastnega malega podjetja.....pri čemer je tako najti prakso med naborom asistentskih del v resnici grozno težko. Dajte mi svojo ekipo in projekt, pa ga bom izpeljala....težava nastane, ko dobim sama deset nalog v tujem jeziku in tako krpam luknje, ki jih imajo drugi. Vem, morda zveni nekoliko domišljavo....konec koncev so praktikanti zmeraj kuhali kave in dvigovali telefone, vendar globoko v sebi verjamem, da s pravilnim pristopom, lahko že prakso pridobiš tam, kjer tebi samemu najbolj ustreza. Skromnost in ponižnost sta sicer dobri krščanski lastnosti, vendar mnogokrat te lahko pretirana skromnost in pretirana ponižnost zaslepita pred realnostjo, ki je v resnici veliko boljša, kot zgleda. Vzorec iz kalupa mi pravi, da naj sprejmem vse pogoje, saj sem trenutno, kot potencialna praktikantka najmanj vredna. Moj notranji šesti čut, morda celo ego, pa me prepričuje, da sem že zdaj nadpovprečna in da se moram svoje vrednosti zavedati že pri iskanju prakse. Rahlo sem zmedena med tema dvema ognjema, saj ne eden ne drugi nimata popolnoma prav. Najti pravo kombinacijo skromnosti in samozavesti bo ključnega pomena pri razgovoru. No, da pa pridem do razgovora, bodo izkušnje s področja marketinga tokrat ravno pravšnje. Ne samo, da bom uporabila barve, ne, sebe bom "stržila" na trgu dela tako učinkovito, da bom nato lahko na to temo napisala knjigo. No, vsaj potencial za knjigo bo nastal. Gre namreč za to, da moram bleščati iz množice papirjev, ki jih bodo pred seboj imeli delodajalci in ta del mi je zelo domač. Kako se bodo nanj odzvali "dolgočasni" Avstrijci pa je seveda druga, še ne poznana zgodba. Izgubiti seveda nimam kaj, zato začenjam z današnjim dnem in upam na uspeh v roku enega meseca. 

Moje novo življenje v tujini pa je seveda še kaj drugega, kot pa samo iskanje službe, ne glede na to, kako moderno je zadnje čase govoriti o tem. Preizkusiti se v tujini ni mačji kašelj, to vedo vsi, ki so kdaj "kašljali" na to temo. Vendar pa, sam poskus, dokler se lahko vrneš v staro življenje ni nič, v primerjavi z odločitvijo, da v tujini tudi ostaneš. To pomeni, da spremeniš svoje temelje, začenši pri davčni upravi domače države. 
Seveda si najprej narediš pluse in minuse v stilu SWOT analize (pri čemer upoštevaš tudi čustvene in družbene vzgibe) in ko ugotoviš, da tujina le za malenkost prekaša domačo državo, se s cmokom v grlu odpraviš na to življenjsko pot. Veš, da je in bo v vsakem trenutku vse odvisno od tebe samega, tako sreča, tako zdravje in tako tudi zadovoljstvo. "Biti zadovoljen sam s seboj" je ključna predispozicija za takšen življenjski korak, kajti selitev v tujino prinese velike in majhne spotike, ki jim je lahko kos samo človek, ki je vsaj enkrat v življenju že razčistil sam s seboj. Ljudje smo namreč taki, da radi krivdo obešamo na vse, samo na svoja ramena ne in tako je potem "tujina" kriva za vse manjke, ki se pojavljajo v našem novem življenju. 
Torej, v tujino se je potrebno odpraviti koliko toliko srečen in zadovoljen s tem kar si, motivacija pa se mora odražati v tem, kar si želiš še postati ali pa v okolju, ki ga želiš okoli sebe obdati. 

Jaz sem se spravila z dušo ob koncu prejšnjega leta in sedaj si predstavljam, da bi lahko nekako spontano zaživela tukaj na Dunaju. Vendar, priznam, da me od znotraj razjeda majhen strah, majhna nesigurnost v razplet okoliščin v katerih nisem popolnoma suverena. Misel na to, da bo vse odvisno od mene je zato dvorezen meč; tega se veselim, vendar me hkrati plaši. Gre za veliko osamosvojitev, za finalni odskok z gnezda, za to, da bom prvič odigrala glavno vlogo v svojem življenju. Majhna trema je zato po mojem mnenju verjetno normalna in strah pred neznanim tudi....vendar to je v resnici življenje. To je življenje.        

      
Photo source: http://www.neatmethod.com/blog/travel