Včeraj se je neskončna meglica
ležerno naslanjala na modro želejasto puščavo, danes pa je morska gladina že
dobila blišč mediteranskega dneva. Toda obenem je tudi snežilo. Snežinke, prvič
zame v tej zimi, so lahkotno poplesavale mimo okna, a je bil pogled nanje
vseeno zelo nenavaden, saj se je v ozadju raztezala palmina krošnja, ki je
opazovalčev pogled prikovala nase, kljub vabljivi modrini za njo. Ponoči je
burja z neuvidevnim zavijanjem raztrgala meglice in nekje izza hribov privabila
oblake polne belih puhastih snežink. Težko bi ji bilo zameriti, saj nas prvi
sneg zmeraj ponese nazaj v otroštvo in tisti neprecenljiv občutek brezskrbnosti
in sproščenosti – ničesar ti ni potrebno imeti pod nadzorom… življenju
enostavno pustiš, da te pelje po svojih poteh nežno in počasi.
Tako sem se sprijaznila s to
sliko, polno nasprotij in neskladij. Prepričljivo me je opominjala na stanje
mojih globokih hrepenenj, h katerim nikakor ne morem pristaviti plehkega in
nedokončanega zaključka. Kar naenkrat, sem ugotovila, sem starejša skoraj za
desetletje. In v tem času sem preplezala gorovja in prebrodila močvirja, malo
gor in malo dol in malo v levo in malo v desno, pa so leta kar stekla mimo,
kakor da čas sploh ne bi imel pomena. Pa ga je imel. Zame se je vsak trenutek,
preživet v nekem prizadevanju brez vidnega konca, zdel nekako izgubljen. Moja
nepotrpežljivost me je gnala naprej z vso silo in časa za okrevanje po padcih
prav za prav ni bilo. Tako sem si mislila. Ne, bila sem prepričana.
Toda življenje se je najbrž že od
vsega začetka hudomušno muzalo moji neizkušenosti in entuziastični naivnosti.
Zdaj se muzam tudi sama, ko mi spomin v moji glavi predloži slike kot dokaze o
burni preteklosti. Vedno znova se muzam in včasih v zaigranem neodobravanju
zmajam z glavo, toda vedno na koncu, ko se odvrtijo vse slike in prizori,
postanem na smrt utrujena od življenja. Kakšen paradoks. Namesto, da bi se
novega védenja o lastnem obstoju veselila in bi mi to vlivalo pogum za
prihodnjih deset let, se jaz neprepričljivo bodrim, da najboljše šele prihaja,
pa četudi zavito v skrivnost. Neprepričljivo zato, ker imam globoko v sebi
občutek, da sem doživela in odkrila že vse in da je življenje zame nekako že
preteklo, kar pa me še dodatno spravlja v obup in samoobtoževanje o lastni
domišljavosti. Tudi ob takšnih mislih, sem prepričana, se življenje, nekje za
zaveso, ponovno muza in si misli svoje. Po eni strani je zadnje desetletje
minilo 'kar naenkrat', po drugi strani pa se mi zdi, da je trajalo celo
večnost, da sem tu, kjer sem zdaj. Verjetno je zdaj povsem jasno, zakaj sem se
odločila jutranji pogled skozi okno na snežinke, ki padajo v morje, primerjati z
dogajanjem v moji glavi.
Novo leto. Spet novo. Spet
skrivnostno – ker vendar nikoli zares ne moremo vedeti, kaj nam bo postavilo
pred nos. Nekateri ob tej priložnosti sami sebe skušajo prepričati, da je novo
leto nova priložnost za to, da spet poskušajo postati nekoliko boljši ljudje in
si zato, da bi se navidezno obvarovali pred nepredvidljivostjo usode, zastavijo
cel kup zaobljub in ciljev. Spet drugi se za čas (kao) ne zmenijo, in se odločijo,
da se z mislimi o tem, kaj bi utegnilo prinesti novo leto, raje sploh ne bodo
ukvarjali. Kakorkoli že se ljudje soočamo z novim začetkom leta, zmeraj nas to
spomni na veličastno dimenzijo, imenovano čas,
ki smo si ga zamislili, da bi svoje življenje lažje postavili v izbrani okvir
in ga tako imeli pod nadzorom. Prav slednje nas namreč varuje pred tiho resnico
o naši minljivosti in kratkotrajnosti. Dobesedno sami sebe prepričamo, da so
stvari v naših rokah. Da lahko sebe povzdignemo visoko nad povprečje, če se
bomo le dovolj potrudili. In če bomo dovolj vztrajni in potrpežljivi. Nekaj je
v tem tudi resnice, a še zdaleč ne toliko, kot si mislimo. Resnica o življenju
je namreč veliko preprostejša in ves čas jo imamo pred očmi. Toda, ne vidimo
je, ker smo ob vseh teh okvirjih, zamislih in pametovanjih postali slepi zanjo.
To leto pred nas postavlja
predlog. Pravi nam, da bi bilo dobro, če bi se lahko nehali delati pametne o
tem, kaj je dobro za nas. Pravi nam, da bi bilo dobro, če bi prisluhnili
tišini, saj je v njej razodeta resnica o tem, kaj moramo storiti. Dobro bi
bilo, če bi zaupali zgolj dejstvu, da smo v ta svet rojeni z razlogom in ne kar
tako, da bi postopali po življenjskih poteh domišljavo in pohlepno. Da bi zaupali,
da je naš življenjski namen že od vsega začetka položen v naše misli in da se
nam bo razodel v trenutku, ko bomo lastnemu življenju dovolili, da preseže naš
skrbno izbran okvir.
Kako se pa vi počutite v teh
prvih dneh novega leta? Ali niste morda tudi vi utrujeni za ponovni začetek in
si zato vztrajno prigovarjate, da življenje pač teče dalje… ? In, da tako pač
je…?
Pa vendar je vse, kar moramo
storiti zgolj to, da spustimo nadzor. In, da dovolimo času, da postane neskončen.
Kako je sneg poplesaval nad opatijskim morjem. |