Včeraj so
izginile vrane. Le kam so odšle? Vem, da so vrane „zimski“ ptiči, toda še
nikdar do zdaj se nisem njihovega izginotja tako močno zavedala. Kakor jih tudi
še nikdar nisem tako zelo opazila v svojem življenju. In, če je prej park bil
ob njihovem kraljevanju poln dogajanja in zvokov, je zdaj tih in prebujajoč se
v tišini, ki jo le ob redkih trenutkih okrasi pesem sinic. Pomlad še ni čisto tukaj,
toda čuti se lenoben umik zime s streh in spečih dreves, zvok kapljanja pa
naznanja veliko prebujenje tega leta.
Zame se je to
leto pričelo sprva mirno, a je to bila le farsa, ki sem si jo pripravila sama.
Že zelo hitro se je mirnost sprevrgla v, še preveč znano, otepanje od
neprijetnih presenečenj in čustvenih preizkusov. Divja vožnja po vijugasti
življenjski poti me je že v nekaj tednih novega leta pripeljala do mnogih
vprašanj o tem, ali se nemara »zadeve« nikoli ne bodo zložile v svoje predale
in bodo zmeraj v kaotičnem plesu visele nad menoj.
Dunaj živi
naprej. V svoji čarobnosti ponuja tisoč in eno priložnost za iskrivost, toda
naenkrat se počutim »prezasedena« za vso to čudovitost okoli mene. Naenkrat se
mi zdi, da je vsega preveč. Pa vendar mi vrane na vsakodnevnem sprehodu skozi
park manjkajo. Manjka mi njihovo glasno »komentiranje« in bistro pogledovanje z
dreves.
Med drugim sem
pred kratkim tudi srečala novo sebe. Slišala sem že, da se v energijah okoli
nas v tem času dogajajo velike spremembe in da so ljudje vedno bolj zmedeni,
toda jaz se le še s težavo prepoznam. Vedno sem na primer vedela, kaj si želim
v življenju in kaj bi rada postala. No, morda nisem bila tako specifična o samem
poklicu… vedela pa sem kateri poklici bi mi ustrezali. Toda, človek ne ve kaj
si v resnici želi, dokler tega ne okusi. Zato so vizije tako lepe in jih radi
poimenujemo sanje. Skozi leta okušanja
tega in onega sem spoznala, da sem se v svojih sanjah velikokrat povsem motila.
In motila se nisem samo o željenih poklicih. Motila sem se o življenju, o
ljudeh in o ljubezni*. Mislila sem, da sem ljubila brezpogojno, da sem živela
brezmejno in da vem, kaj ljudje mislijo ali želijo. Mislila sem, da je prevzeti
nadzor nad svojim življenjem najpomembnejši izkaz odraslosti in da živimo zato,
da bi premagovali ovire na življenjski poti in dosegali cilje. Mislila sem, da
je »okej«, če se počutim pod pritiskom, ker še nisem diplomirala in ker ne
govorim treh jezikov. Toda resnica je ves čas potrpežljivo čakala v meni na
trenutek, ko bom dovolj »brezdelna«, da jo bom lahko dojela v vsej njeni ostrini.
Absolventsko leto je tako kot nalašč za takšna razsvetljenja.
Smešen občutek
prevzame človeka takrat, ko se mu vse, za kar si je strastno prizadeval
pretekla leta, naenkrat zazdi nepomembno. Pot, ki jo je zarisal po načrtu,
naenkrat ni najbolj optimalna in tudi destinacije več niso tako privlačne, kot
so izgledale pred leti. Pravzaprav obstaneš kot vkopan na razpotju in naenkrat
več ne veš, kam si sploh želiš priti. In potem ne veš niti ali naj čakaš, da se
ti bo posvetilo, ali pa narediš nekaj počepov, da bi srce pognalo v tvoje
možgane nekaj svežih idej. Spoznanje o tem, da si se motil, pa prinaša tudi
nekakšno grenkobo, ki še dolgo ostane na jeziku, tudi takrat, ko se domisliš
novih poti in rešitev, a te prav ta grenkoba spominja o tem, kako si se nekoč
že pošteno zmotil. Afirmacija »Verjemi vase,« je tako vse prej kot pa
prepričljiva spodbuda. Kako naj bi človek sploh verjel vase, dokler se ne
spozna do potankosti.. dokler se ne nauči poslušati tistega pravega glasu v
sebi…
Kje je lepota
življenja? V ljubezni? V uspehu? V hvaležnosti? In če gre za mešanico vseh treh
občutenj, mar niso to le drobni trenutki? Trenutki, ki krasijo sicer ure in ure
našega hitenja skozi čas.
Pred nekaj dnevi
mi je dober prijatelj povedal nekaj o sedanjosti življenja. O tem, kako
pomembno je, da smo zavestno prisotni v vsakem trenutku svojega življenja, ker
prav vsak trenutek v sebi skriva čarobnost. In če ne začutimo te čarobnosti
slehernega trenutka, v bistvu sploh nismo budni. Speči hodimo skozi svoje
življenje in odločitve prepuščamo našemu egu, namesto srcu. Razumu, na katerega
se slepo zanašamo smo pripisali preveč avtomatike in tako ga, namesto za
razumevanje svoje notranjosti, uporabljamo za razumevanje zunanjega sveta. Zunanji
svet pa (vsi vemo) je vedno bolj zaigran, prirejen in »nastavljen«. In vse to
me bega, dragi moji. Ne morem verjeti vase, če pa sem jaz nekaj povsem drugega,
kot pa mislim, da sem. In če povem po resnici, vedno bolj čutim da sem jaz vse
drugo, samo to ne, kar od mene pričakuje moj razum. In družba. In okolje.
Morda boste
pomislili, da sem zgolj še ena izgubljena mladica. Toda jaz se počutim nekako
bolj najdena kakor pa izgubljena. Počutim se na novo odkrita. Kakor povsem
neobičajno bitje, ki razpre krila in preleti ulice, gozdove in mesta, ki niso
njegova. K temu čudnemu občutenju pa spada tudi strah, da me bodo nekega dne ujeli
in me strpali v eno izmed »kletk«, od koder bom za zmeraj hrepenela po svobodi.
Photo source: http://zupampa.com/files/images/i-am-lost.png |
Motiti se, je
človeško, toda ali je človeško tudi zanemarjati strah in hotenje? Ali je sploh
človeško biti vedno v popolnem sožitju s seboj in v neprebojni odpornosti na
zunanji svet? Ali človek to sploh zmore?
*Motila sem se tudi o kolektivnosti Slovencev in o tem
kako fajn so Avstrijci. V bistvu sem mislila Dunajčane; ljudi, pomešane v
narodnosti in rasi, vendar živeče na način, zaradi katerega so vsi nekako
videti zadovoljni.