ZAKAJ VENDAR KURE NE LETIJO?? ali KAKO SE JE PIŠČANEC ODLOČIL, DA BO LETEL

Smešno toplo je, kajne da? Praznino v srcu hitro zapolnijo nasmehi ljudi, ki preprosto hočejo, hočejo tvoj nasmeh nazaj in potem se smejiš…in plešeš…in prepuščaš višjim frekvencam življenja, tistim, ki te iz potlačenega, spet dvignejo nazaj na tvojo raven.

Maribor je res smešen. Poln absurdov in blokad, po drugi, človeški plati, pa tako vesel in preprost in poln. Neke vezi, ki se spletajo kar same od sebe in ljudje kar prihajajo z iskrivimi očmi in iskreno prijaznostjo. So tudi tisti, ki jim je vse odveč in teh ni malo, kar me še vedno vrže v neki modus razočaranja, toda takrat pač pomislim na to kako sem v bistvu lahko srečna, ker se kakor cvet odpiram vsemu dobremu, ki prihaja naproti. Slabo se me zato vedno bolj izogiba…nekako ima vedno manj efekta in če ni efekta nihče zares ne vztraja. Vseeno pa… vseeno se še lovim. Kakor majhen ptiček, strokovnjakinja za moj um pravi »piščanec«, ja, kakor piščanček sem, ki ima sicer povsem suveren izraz (ste že kdaj pogledali piščančka v »obraz«?)češ, kako mu je vse jasno, toda ne more ravno postopati kot petelin. Še vedno stopiclja in naleti na neke stvari prvič. Tega se zaveda, a ne bo nikoli priznal. Če bi piščančkom dovolili živeti dlje in bi opazovali njihovo vedenje, prepričana sem, da so radovedni, da poskušajo prestopiti sleherni kamen v svojem okolju samo zato, da bi nekoč bili ponosni petelini na vrhu (strehe). Opaženi in pomembni.

V okolju slehernega človeka je mnogo lepih stvari, ampak veste kaj je meni najbolj všeč? Nasmejan obraz. Nasmejan obraz vsakogar naredi lepšega, bolj človeškega, bolj pristnega. Ja, življenje je pač nepredvidljivo in ustvarili smo svet, v katerem je polno »spimpanih« nasmehov na fejsbuku, saj se v realnosti nimamo več čemu smejati. Vsi filmi so postali zlizani, vse šale so dosegle svoj vrhunec, sploh pa, da se lahko smejimo potrebujemo varnost. Kakšno je stanje, vsi se bojimo. Bojimo se prihodnosti, namesto da bi se je veselili. Plaši nas dejstvo, da nam stvari uhajajo iz rok, da nič več ni predvidljivo, predvsem pa, da je vse minljivo. Oklepamo se časa, kakor, da bi ga bilo moč ustaviti, po drugi strani pa brzimo, ker bi radi boljši jutri. Ko te potem po »tisoč letih« popolnoma nenadzorovano napade val smeha iz srca, moraš naslednji dan vzeti bolniško zaradi trebušnega »musklfiberja«!

Kmalu imam srečanje s svojo Dušo. Tako sem se odločila. Skrajni čas je, da pobegnem iz kalupa prenatrpanih piščancev, ki se vsi suvereno držijo, toda v resnici so nemočni. In gredo vsi po vrsti v zakol.  Toda preden skujem načrt za pobeg potrebujem nekaj informacij o meni sami. Ne moreš namreč  kar tako. Moraš vedeti kdo si in kaj v resnici želiš. Kako boš sicer vedel, kje v okolju je luknja zate? Dejstvo je, da se večina ljudi podaja na pot takšnih spoznanj s poskusi letenja (vsi vemo, da kure ne letijo). Nekateri poskusijo le enkrat ali dvakrat in so že utrujeni do konca življenja. Drugim uspe v prvo, toda namesto na svobodo priletijo v drugo škatlo s piščanci. Tretji poskušajo ves čas, s hrepenenjem, z ambicijami, s krili, ki jih sicer imajo, toda brez spoznanja, da si to kar si in nič drugega, je težko narediti odskok v pravo smer in potem zamahniti z vso močjo. In ko te stokrat odbije nazaj v tla, se več nočeš pobrati. Povsem zaslepljeno od poraza si priznaš zmoto, da si ti to, kar v bistvu nisi – neuspešno bitje. In potem pridejo takšne floskule, kot je na primer, da vsem pač ni namenjeno….in da eni imajo tisto nekaj, drugi pa tega nimajo. Da so eni posebni, drugi pa povprečni.  Vsem je namenjeno!  Vsi imamo tisto nekaj v sebi, konec koncev, vsak piščanec ima krila…in vsaka kura tudi, zakaj ne letijo???!! Imajo to potrebo, da bi poleteli, preveč globoko zakopano v sebi? Zakopano pod hrepenenji, strahovi in zmotami, ki se že generacije nalagajo na njihov trdi disk?

Vsak dan se od doma odpravim z ambicijo, da bom poletela, ali pa vsaj zarisala prvo črto na načrt za pobeg, toda tekom dneva, me razni »strokovnjaki« lepo vljudno in diplomatsko potrepljajo po puhu in me položijo nazaj med ostale piščance, češ, da je nesmiselno razmišljati o letenju za nekega piščanca, ki bi naj postal običajna kura. Moj največji življenjski izziv naj bi bil, poiskati si pravi kurnik(službo), izvaliti nekaj zlatih jajc za kmeta (državo) in lepo pridno in hvaležno glodati zrna za preživetje (plačilo). O petelinjenju naj sploh ne razmišljam, ker so kandidati že od nekdaj v stometrski vrsti, sploh pa moraš za petelina biti bolj neumne in brezbrižne sorte.

No, če bi resnično nasedla temu, nikoli ne bi preletela svojega sveta. K sreči sem ga, vsaj tistega, ki se mi je do zdaj odkril. Ne glede na to, da me sedaj spet tiščijo v škatlo z ostalimi piščanci, so moje sanje na poti k soncu. In pravljica o grdem račku, naenkrat pridobi na srčni vrednosti. Ljubeča pripoved je, za vsakogar, ki se nekako ne čuti normalen v danem okolju in v času. Potrpežljivost, majhni koraki, predvsem pa ljubezen vsemu in vsakomur, je načrt za pobeg v svet kamor spadaš. In iskreni smeh, tvoj in njihov. Ta ti da moč za zamah s krili, ki pa so zrasla že sama po sebi. In če ne letiš, ampak samo stopicljaš, vališ jajca in zobaš okrnjena zrna, potem zagotovo nimaš časa za smeh. Kdo pa je še videl, kuro se smejati iz srca?!        

ŠTUDIJSKA KISLICA

Nekateri razumejo, nekateri pa preprosto ne razumejo. Življenje moraš živeti in to tako, da zajameš celoten dan v vsem svojem sijaju, ki se blešči izpod povprečja.

Končno sem si uspela utrgati celotno uro in pol za svojo strast; pisanje. V glavi se mi že več dni nabirajo besede, stavki, misli in prav nemirna sem že postajala ob dejstvu, da jih ne utegnem zapisati. Vsakodnevno se mi dogaja, da ure minevajo ampak nekega kvalitativnega rezultata ni. Predstavljajte si kako boleče je to za moje prepričanje, da mora vsak dan biti polna skleda rezultatov! 

Spomnimo se, vrnila sem se v rodno mesto, ker mi je tako naložila usoda. Zapustiti sem morala prečudovito zgodbo o Dunaju in se vklopiti nazaj v ritem Maribora. In čeprav sem več dni meditirala z namenom ljubečih misli o tej situacij, so me vsakodnevni "cigli-v-glavo" znova spomnili zakaj je Dunaj zame tako čudovit, tako popoln in tako verjeten v prihodnosti in zakaj Maribor to ni.

Na Dunajski poslovni fakulteti sem bila tako navdušena nad študijskim programom, načinom in okoljem, da sem vse predmete opravila z odlično oceno, dodatno pa sem v svoj študijski portfelj dodala še štiri predmete od katerih so mi tri priznali na domači fakulteti kar za tretji letnik. Tako mi je v praktičnem pogledu ostal samo še en semester in diplomiranje. S prepričevanjem same sebe, da je ta preobrat zame super priložnost, da se po sistemu "boljše-prvi-v-vasi-kot-zadnji-v-mestu" realiziram v vseh svojih talentih, saj je Maribor moje domače okolje, sem se entuziastično podala na predavanja v slovenske predavalnice. Tam pa…naenkrat sem se znašla v sanjarjenju o službi na Dunaju in razčlenjevanju mojih profesionalnih kompetenc, kajti na belem platnu pred mano, se je prikazovala črno-bela fotokopija slike iz deset let starega učbenika, ki je pojasnjevala teoretično opredelitev razsežnosti managementa po (pazite zdaj) mariborskem modelu MER. Če v vaši glavi še ne odzvanja slavni "WTF", naj dodam še, da je slika bila preslikava prosojnice iz grafoskopa (!!). Profesorica s starodavno frizuro podobno tistim, ki jih nosijo turške žene (kadar jo zasačiš doma za štedilnikom - brez rute) in poslikanim turkizno-svetlo-modrim (predstavljajte si to barvo!), najbrž ročno zašitim kostimom, je uporabo grafoskopa krepostno utemeljevala s svojo metodološko raznolikostjo učnih metod - hja malo PowerPoint malo grafoskop, pa smo že metodološko-napredni! Ob grožnji, da nam bo predčasno pridobivanje ocen omogočila samo v primeru, da bomo vsak ponedeljek zjutraj ob osmih prisotni in "prisebni" (pomeni, brez uporabe telefona, branja čtiv, ki niso povezana s predmetom in spanja – verjetno tudi sanjarjenja), se je moj prizadeti ego vprašal, ali je morebiti prišel namesto na fakulteto, v kakšno srednjo šolo! Seveda je pričakovati od študentov tretjega letnika, da se vedejo spoštljivo in zbrano poslušajo predavatelja, toda tudi od profesorjev svetovno priznane evropske fakultete v 21.stoletju, se pričakuje spoštovanje napredka v metodologiji poučevanja na visokošolskih ustanovah! Že po nekaj dneh mi je bilo jasno, da bom iz neizbežnih obveznih predavanj bore malo odnesla in da bom za svojo resnično kvalitetno izobrazbo mogla poskrbeti sama, iz drugih virov, ki jih očitno profesorji ne poznajo....ali pa jih nočejo, saj bi to pomenilo premik iz njihove cone udobja. Od štirih predmetov, ki jih moram obvezno opraviti v tretjem letniku usmeritve Podjetništvo, so trije predavani na popolnoma neuporabni in nesodobni, s tem pa tudi neučinkoviti način, ki tudi znanja željne študente (kot sem jaz na primer) ubijejo s prisilo v »piflarijo«. K sreči imam vsaj en predmet, pri katerem se profesorica trudi biti sodobna in razgledana ter podajati aktualno snov, ki temelji na aktualnih gospodarskih razmerah in realnih primerih kot je npr. primer podjetja Ryanair, ne pa npr. študijski primer podjetja Tinka d.o.o., ki ga radi uporabljajo pri drugih "starinsko in teoretsko" predavanih predmetih. Da ne govorim o tem, da nam na usmeritvi Podjetništvo nihče ne predava o upravljanju s človeškimi viri, kar se mi zdi bistvenega pomena, za bodoče podjetnike, enako menim tudi za znanje o t.i. "elevator pitch-ih", podjetniškem marketingu, brandingu, psihologiji kupcev in na koncu koncev o mreženju. Nič od tega nas ne nameravajo naučiti! Učimo pa se izračunati ozko grlo v proizvodnji strojev in strategije na podlagi različnih vrst zmogljivosti proizvodnje ali pa podjetje Tinka d.o.o. uvrstiti v fazo diverzifikacije glede na organizacijsko strukturo ter vizijo podjetja... Zgolj za slučaj, če bo kdo od nas namesto podjetnik, kar poslovodja proizvodnega obrata s proizvodnimi stroji (v velikanski hali z majhnimi okni- seriously!!??) ali pa...no, ne vem zakaj služi teorija o razvojnih fazah, če nam obenem ni predstavljena njena vloga v praksi. Res, podjetništvo že "sto let" ni več omejeno zgolj na proizvodnjo, pač pa gre, vsaj po moji predstavi, za karierno aktivnost, ki temelji na iznajdljivosti, kreativnosti, samostojnosti in karizmi! 

Morda me boste imeli za domišljavo, toda to že dolgo ni več moj svet. Seveda po sistemu, v katerega sem kot mariborska študentka vključena moram za naslednjih nekaj mesecev to kislico požreti in se pač stisniti v kalup s tridesetimi mojimi sošolci, ki ne bodo od tega študija odnesli skoraj nič, nato pa se bomo skupaj iz tega kalupa prevalili še v tistega večjega, ki se imenuje "slovenski diplomanti" in ki je potem povsem logično kritična skupina brezposelnih oseb, z nizkim potencialom zaposlitve. Ali ob tem dejstvu, da je vsem v državi (začenši s profesorji samimi) vseeno, kakšna je kvaliteta slovenskega študija, sploh lahko krivimo delodajalce, ki za vsakega novega zaposlenega zahtevajo nekaj let izkušenj!?? Če še vedno menite, da to ni prav, ste očitno tudi sami pregloboko zakalupirani, kajti nalogo, spopasti se z dejansko situacijo na trgu, ki danes valovi kot razburkan ocean in se ji z nekim poglobljenim teoretičnim znanjem zapisanim pred desetimi leti sploh ne smemo približati, zgolj z diplomo slovenske fakultete pač ne moremo rešiti. Nismo kompetentni in pika! Če nadaljujem še malo dlje...ali lahko na koncu za propade velikih, nekoč uspešnih podjetij, krivimo managerje (izvzemimo Hildo Tovšak in podobne kerlce)?? Kako da bi, ko pa so jih v času njihovega študija zasipavali s teoretskimi prikazi na grafoskopu in jih niso soočali z realnimi izzivi, ki pa potem vseeno in čisto zares pridejo. In enako zasipavajo zdaj nas... To je začaran krog, ki je že zdavnaj izgubil svojo začetno točko. Prav za prav je nikoli ni zares imel.

Photo source: http://rightcolumnmedia.com/wp-content/uploads/2013/01/Indian-Education-System.jpg