PRESEČIŠČE PO NOVIH PRAVILIH

Zaradi novih pravil družbe , smo ljudje pozabili kaj je ljubezen, kaj je odnos, med dvema človekoma. Silimo se, da ima ob skupnem še vsak svoje življenje, ker če ga nimaš, si pa kar posesiven takoj. Če kaj planiraš za oba, če od drugega kaj pričakuješ - bognedaj! Pusti mu, da živi svoje življenje, ti pa živi svojega. Nekje na robu, pa naj bo presečišče, kao vajin odnos - morje, zmenki in prepiri. Aha, pa še seks, če utegneta ob svojih natrpanih individualnih urnikih. Utegneta že morda, toda če nista preveč preutrujena!?

Seveda je potem težko spraviti skupno bivanje, skupne prijatelje, skupni avto (!), kaj šele otroke, v tisto malo presečišče, ki je po današnji zdravi pameti, še ravno dovolj veliko, da se ne obremenjujeta s problemi iz svojih življenj! Vajino majhno presečišče je nato hram ljubezni. Hram vaju. Oba se zavedata, da bi poroka uničila vse, predvsem pa tisto vajino "vsaksvoje" individualno življenje, ker ga prav za prav ne bi več ostalo veliko. Zato se raje ne bomo poročili, ampak bomo pač poskušali vse spraviti v to provizorično presečišče.

Potem vama le nekako uspe, po velikih naporih (prepirih) spraviti vso skupno navlako v ta majhen prostor, toda v tistem trenutku ugotovita, da je to bilo možno le tako, da so se vse stvari zmanjšale na minimum, vidva pa sta ostala zunaj, seveda vsak na svoji polovici...in nekako ne najdeta več prostora za VAJU.

In to vam je znano, ker ste na robu presečišča obstali že mnogokrat. Pa tudi vedno znova. In znova. In znova. Dokler se niste odločili, da boste - po zdravi pameti - ostali kar sami in z nikomer več ne boste delili svojega življenja na način presečišča. spuščali boste ljudi v svoj krog in kdaj boste vi šli v drugega, ampak za nič na svetu pa se več ne boste šli presečišča!

Seveda ne, ljudje nismo ustvarjeni za presečišča - vedno želimo celoto....ampak kaj, ko nova pravila ne dopuščajo več celote dveh ljudi, morda dopuščajo celoto človeka in njegove službe, nikakor pa ne dveh ljudi skupaj - to je vendar nenormalno! Nemoralno v bistvu...kje pa imate moralo, da se želite z nekom združiti v eno...kaj pa vaša morala, vaš individual!? In kaj njegova morala, njegov individual...ne bodite no sebični!

In tukaj paše zdaj še_ Zaneseš se vedno lahko samo in izključno na sebe. (pa smo tam)

IDI V TUJINO IN POSKUSI ŽIVETI TAM - 1.DEL

Ne vem. Včasih mi paše biti sama, včasih, pa sem vsa panična, ker me nihče ne potrebuje. Smo malo smešni ljudje v teh časih. Življenje nam narekuje, da je potrebno nekako preživeti in zato se pehamo za sanjsko - no ali pa vsaj takšno kjer ti dobro in redno plačajo- službo, toda na koncu denar služimo, da bi lahko uživali v prostem času. Če želiš ta prosti čas preživeti res zabavno, moraš najprej veliko delat, do boš dovolj zaslužil in potem si lahko privoščiš nekaj dni zapravljanja tega, težko prisluženega denarja. 

Okej priznam, tudi siva zima je pripomogla k moji nejevolji, čeprav je tukaj na Dunaju zapadlo veliko snega, ki vabi k zimskem veselju....kamor štejemo kepanje, sankanje, ribanje najbližje stoječega, gradnja snežaka ali kar pač pride ven iz zlaganja sneženih tvorb in snežinkanje. Toda, že pred leti sem se odločila, da bom iz dneva v dan gradila svojo kariero, tudi če mi bo to odvzemalo prosti čas. In mi ga, tudi za zimsko veselje.

Trenutno sem na točki "Idi v tujino in poskusi tam živeti". Sem na Dunaju. Mesto, ki že leta in leta navdihuje intelektualce vsega sveta, da vedno znova in znova prihajajo sem po znanje. Tako tudi jaz. Tukaj sicer na študijski izmenjavi, a pod označbo resne zveze tukaj na Dunaju, sem si že pripravila plan, kako bom izmenjavo potegnila do konca študija dodiplomca in si potem tukaj poiskala službo. Čeprav se nikakor ne morem ujeti z nemščino, prav za prav sem resnično skregana z njo, toda služiti na Dunaju, pomeni tekoče govoriti nemško in angleško, sem nekako odločena da tukaj ostanem. Površinsko seveda, če sem iskrena.

Globoko v sebi pa spoznavam kako zelo mi manjkajo osnove vsakega srečnega karierista. Osnove za prosti čas. Najprej denar, ampak okej, to je začasno. Potem pa tiste malenkosti, ki jih takrat, ko sem jih imela na dlani, sploh nisem opazila, da so del mojega življenja. Na primer, možnost, da kadarkoli pokličem očeta, mamo, sestro ali katerega izmed mnogih prijateljev in se potem dobim na brezčasni kavi v domačem kafiču, kjer strežejo odlično kavo po polovični ceni. Ali pa, da grem v kino z originalnim jezikom filma in s slovenskimi podnapisi. Ali pa, da kupim slovenski Cosmopolitan in si privoščim svojo bralno rutino v najljubši kavarni! Ali pa, da lahko kadarkoli grem na svojo šolo in brez čakanja na odgovor, takoj izvem, kar me zanima. Ali pa da grem v trgovino in si kupim Domačico in Cedevito!!! Ja res je, vse zadnje se da nekako prinesti s sabo in referenti v večini pisarn študijske administracije so dokaj odzivni tudi po elektronski pošti, toda ljudi ne morem prinesti s seboj na kavo tukaj.

In tako priznavam, da je tujina v tem trenutku postala moj "limonovec". Ugotovila sem, da v tujini manjka bistvo, ki ga je izredno težko nadomestiti, sam proces nadomeščanja pa je dolgotrajen proces, ki zahteva konstantno pozitivnost in odprtost do novih ljudi. Toda ne želim si samo novih ljudi. Želim tiste stare, ki me poznajo že celotno ali pa vsaj večino življenja in jim lahko povem vse, hkrati pa me zanima kaj imajo oni za povedat meni... In želim si jih tukaj, v živo, na dotik.

To je tisti del bogastva, ki ga tujina nima...sicer ponuja vse vire za izgradnjo takšnega bogastva, toda doma sem ga gradila leta in leta, zato lahko rečem, da tujina zame ostaja tujina, čeprav bi mogla postati dom.

Ostajam v precepu....