SPREMENITI "MULTITASKING" V "MULTIFEELING" ali, koliko lahko človek v resnici nese...

Se vam ne zdi, da smo že vsi popolnoma "potunkani" od preveč projektov naenkrat?? Danes je človek nekako nenormalen, če se ne prebudi s seznamom vgraviranim kar v možganih, na katerem ima vsaj deset dnevnih obveznosti, ki se med seboj prepletajo v tedenske, najverjetneje pa, mesečne projekte! Nisi kul, če nisi poleg glavne obveznosti, bodisi je to študij bodisi je to služba, vpet še v kakšno organizacijo, ki spodbuja tiste aktivnosti, ki so trenutno najbolj aktualne. Na primer, trenutno je to "aktivno zaposlovanje" ali "podjetništvo". Takoj, ko kakšen od teh trendov privre na površje javnega povpraševanja ali pa se nekomu tako samo zdi, se v trenutku, kakor morske želve, izvali na stotine delavnic na aktualno temo. Lahko greš na delavnice korakov do uspešne kariere ali na delavnico poslovnega oblačenja ali na delavnico pisanja privlačnega življenjepisa. Še bolj moderni so seveda t.i. delovni vikendi, ki se ponujajo ob edinih dnevih, ko bi si človek lahko končno oddahnil od tedenskega drvenja po obveznostih. Ampak ne! Če ostaneš doma, da bi končno v miru, pod mehko odejo v postelji, s kakavom v roki, pogledal tisti film, ki ga imaš že tri tedne naloženega v mapi "Filmi" na namizju tvojega Lap-topa, boš "padel ven"! 

Po drugi strani, pa prav v tem mesecu vse družbeno usmerjene revije pišejo o tem, kako smo preobremenjeni, kako je čas za družino postal manj verjeten, kot kadarkoli prej in kako ljudje zbolevajo za raznoraznimi raki in depresijami prav zaradi stresa. Stres. Kdor si je izmislil to besedo, se najbrž ni zavedal, da bo v slovenščini zvenela tako "dobesedno". Ko si »pod stresom«, se namreč počutiš tako, kakor da bi te ves čas nekdo stresal za ramena in kričal nate, kaj vse je še potrebno postoriti. Seveda bi lahko stresanje pripisali še elektriki in potresu, v obeh primerih pa gre za človekovo nemoč v situacijah, katerim je podvržen in zato od njih na dolgi rok močno oškodovan. Marsikdo, usodno zgrmi v prepad za zmeraj.

Toda, moja najpomembnejša ugotovitev zadnjih nekaj tednov ne tiči v dejstvu "Takšni so pač današnji časi", ki ga mnogi sicer uspešno uporabljajo za izgovor, da se jim ne bi bilo potrebno soočiti s samimi seboj. Moja ugotovitev je ta, da smo si popolnoma sami krivi, ker si nalagamo več, kot pa lahko nesemo. In to samo zato, ker smo zaradi preobremenjenosti z informacijami, izgubili občutek za razsodnost. Ne znamo več presoditi, koliko je preveč! In tako se počutimo normalne le takrat, kadar nas duši od preveč stvari in kadar ob branju časopisa, obenem prebiramo še elektronsko pošto in odgovarjamo na SMS-e. Tišine ne poznamo več, ptičjega petja tudi ne, razen, če ga ima kdo nastavljenega za zvonenje na svojem pametnem telefonu... Pa vseeno iščemo mir in tišino, hrepenimo po njej in zato plačujemo stoevrske tečaje joge in meditacije, v katerih najdemo potuho za sicer povsem napačno preživljanje svojega časa. 

Večopravilnost ni več kvaliteta posameznika. Je pogoj za to, da dobiš službo prav ti in ne kakšen zagnani Azijec ali Američan, ki ga starši že od malega navajajo na multiprojektno tekmo v preskakovanju kariernih ovir. Znanje enega tujega jezika je tako, kakor da želiš ovire preskakovati samo z eno nogo in brez znanja uporabe najnovejših internetnih aplikacij, si se na tekmo prijavil, tako rekoč, bos. Zato so raznorazni tečaji tujih jezikov in računalniških znanj danes odlična tržna niša.

Po drugi strani pa, dirkanje izčrpava tako telo, kot duha. In ker je prvo odvisno od drugega, se osredotočimo na duha; Tekom let se človek nauči, da je v glavnem odvisen sam od sebe, tudi kadar je potrebno zbrati pogum in dobro voljo za življenjske podvige. Ko smo otroci, nas običajno motivirajo starši in učitelji, ko odrastemo, smo odvisni od lastnega prepričanja vase. In, kadar se po tihem pogovarjamo sami s seboj bodisi dobesedno bodisi skozi občutke, v bistvu govorimo s svojim duhom, s svojo notranjostjo, s svojim jazom ali pa s svojo dušo, če želite. Takšni pogovori so iz dneva v dan težje izvedljivi, ker se ob svojih urnikih, iz dneva v dan manj čutimo. In ker postane poslušanje samega sebe tako težko, raje odnehamo in se vključimo v čredo, kjer nam ni potrebno misliti o resnici. Zaslepljenost nas prepričuje, da bomo že nekam prišli tudi tako, če bomo oprezni za sodobnimi trendi in priložnostmi. In sodobni trend se internacionalno (kakor kratica »WC«), imenuje "Multitasking". Nekoč je večopravilnost bila rezervirana samo za stroje in robote, kajti ljudje so imeli tudi čustva in potrebe in se niso mogli hladno osredotočati zgolj na delo. Toda prav Multitasking nas danes spreminja v brezčutne stroje in način življenja mnogo katerega sodobnega človeka bi danes lahko enačili s t.i. Taylorizomom iz konca 19. stoletja, le da ga sodobni ljudje danes izvajamo sami nad seboj. In stvari so tako postale površinske, površne in zgolj provizorične. Ne samo v strokovnem smislu, površinskost smo nevede prenesli tudi v zasebno življenje. Zato zakoni ne uspevajo. Poleg treh ali petih projektov v poklicnem življenju, je naš odnos s partnerjem dodaten projekt in vzgoja otrok še ekstra dodaten projekt. Ker se drugega nekako ne moreš znebiti in je tako rekoč neizbežno doživljenjski, prvih pet pa nam prinaša denar (da si lahko potem plačamo tečaj joge in tečaj tujega jezika), se večina ljudi kaj kmalu znebi projekta »Odnos« in je raje sama. In to samo zato, ker ocenijo, da je v tako večopravilnem življenju, prenaporno opravljati še opravilo partnerstva. Takšen pogled je nekako precej logičen, če pogledamo na zadevo tako, robotsko. Biti partner nekomu postaja opravilo. Toda v resnici to ni! Še malo in bomo rekli, da je biti človek, opravilo. Vse zaradi preobremenjenosti naših ČLOVEŠKIH sposobnosti.
Potem, ko so mnogi zaradi "težkih" življenjskih izkušenj uničili "otroka v sebi", bomo sedaj uničili še človeka v sebi. In ravno človek je tisto bitje, ki je sposoben povsem naravno proizvajati ljubezen, radost in veselje. Ki je sposoben ustvarjati iz neverjetnih globin svoje ustvarjalne duše. Ki je sposoben uzreti lepoto zvezd, ptičjega petja in sleherne kaplje dežja, ki polzi po krhkem steblu zelene trave. Ste že kdaj videli severnega medveda, kako povsem očaran strmi v prečudovito ledeno skulpturo? Ne. Vsega tega smo sposobni samo ljudje, če si vzamemo čas samo za to in se s polno koncentracijo in namenom, zastrmimo v sliko pred nami. Toda mi počnemo več stvari hkrati, da bi imeli vse in še več. Na koncu nimamo ničesar!

Postalo mi je jasno. S tem, ko se razmetavam na pet strani hkrati, se ničemur ne morem v celoti zares posvetiti...in tako ne vidim lepote zvezd, ne slišim pristnega ptičjega petja in ob polnoči namesto z ljubeznijo v srcu, v posteljo ležem s tono misli; lahko si mislite kako zelo dolgo nato hlastam za zrakom. Javno priznam, preveč mi je. Ne zmorem toliko nositi! In ni mi všeč, da na koncu nimam občutka zadovoljstva, čeprav uspem zvleči stvari čez ciljno črto. Saj opravim naloge in rešim probleme, toda občutka zadovoljstva zaradi dosežkov ne zmorem občutiti... Vse gre kot po Fordovem tekočem traku. Stvari pridejo in gredo...nobena ne ostane dovolj dolgo, da bi jo lahko preučila, morda občudovala ali jo celo začutila. Toda jaz si želim stvari občudovati, jih začutiti in jih preučevati! Samo tako, se bom lahko počutila živo. Ves čas sem namreč mislila, da se mi mora v življenju fizično "dogajati", da se bom počutila živo, a se zdaj počutim bolj mrtvo, kot kadarkoli prej. Vsem ljudem v moji bližini, se dogaja enako. In tistim iz revij in časopisov tudi.

V resnici človek živi takrat, ko se mu dogajajo občutki. In sicer so to občutki vznemirjenja, radovednosti in zadovoljstva. Navdušenja! Nad tvojim lastnim življenjem. Ne pa nad naslovnico avtobusnega časopisa. Nad samim seboj!

Torej, iskati je potrebno trenutke v življenju, ki ustvarjajo živa občutenja in za ta občutenja je potrebno najprej narediti prostor, tako v glavi, kot v urniku. Verjeti je potrebno v dejstvo, da smo ljudje ustvarjeni zato, da ljubimo, zato da se smejimo, zato da čutimo....mi pa vsi po vrsti "bezljamo" za oprijemom v navidezno živem svetu. Oprijemamo se "štange", ker jo lahko fizično primemo, a po drugi strani ne vidimo, da je ta "štanga" razpeta nad prepadom. Namesto ljudem smo tako podobni kuram, ovcam ali pa robotom. Če bi pričeli iskati veselje in ljubezen, če bi tem občutkom dali prednost pred oprijemljivimi "štangami", bi dali prednost "krilom" in let nad prepadom bi postal samoumeven. Ptič s krili povsem drugače gleda nad prepad, kot nekdo, ki visi na »štangi«. 

Nehajmo se obkladati s preveč oprijemljivimi stvarmi na račun svojih človeških sposobnosti. Nihče še ni uspešno obvisel na "štangi" brez posledic in nihče nikdar ne bo. Stroj ja, človek ne. 

Razmišljam kako zabavno bo v naslednjih letih preživljanje tistega prostega časa, v katerem bom lahko občudovala lepoto življenja. V katerem bom lahko ljubila, se smejala in živela. Delati "mainstream" projekt za lastno in materialno zadovoljstvo in ga resnično čutiti, se mu posvetiti in s polnim zadovoljstvom sprejeti posledični uspeh, a ob tem početi še kaj, česar ne morem poimenovati "opravilo". 

Verjamem, da je to mogoče. Verjamem, da je možno "Multitasking" spremeniti v "Multifeeling". Verjamem, da je možno "Opraviti" spremeniti v "Občutiti". Samo priznati si moram, da ne morem početi vsega kar zmorem. Čeprav zmorem vse to opraviti, še ne pomeni, da zmorem to tudi občutiti. In če ne morem občutiti, kar počnem v življenju, potem ne občutim življenja....torej ga ne živim. Jaz pa želim življenje živeti, ne pa ga opravljati.  In tudi vam svetujem tako! Opustite vsa "opravila", ki vas spreminjajo v robote in poiščite trenutke za smeh in ljubezen...vse okoli nas so, ves čas...organski in pristni. Vidite jih! Pomembni so za preživetje v življenju, ki se ves čas dogaja nad prepadom. Ali boste viseli na "štangi" ali pa leteli s krili in pri tem uživali, je vaša izbira. Res povsem vaša, naša. In tako tudi odgovornost.   

Photosource: http://cupcakepunk.com/?p=1966 

             

VEČERJA Z DUŠO: ŠMORN S PANORAMSKIM POGLEDOM

Oktober je odbrzel mimo, november pa je že na polovici. Zasipana z obštudijskimi dejavnostmi, ki jih potem nikoli ni možno uveljaviti na štipendijskih vlogah, mi bodo pa prišle baje zelo prav v življenju, se prebijam iz dneva v dan. Po tem, ko sem že tisočkrat ugotovila, da bi človek moral početi to kar ga veseli, si vzeti čas zase in predvsem, uživati v sedanjem trenutku.  Pred kratkim sem si zaželela srečanje  z lastno dušo, da bi moje beganje dobilo neko smiselno razlago….kot posledica tega hotenja mi je iz glave pobegnil tajfun in pustošil na Filipinih. Ups, nisem se zavedala kakšno moč imajo moje begajoče misli in ideje, dokler so bile ujete v moji pretesni glavi. Toda energija, ki je v presežku se mora vedno nekam sprostiti in sprašujem se ali ni vse slabo, kar se dogaja po svetu prav posledica sproščanja presežkov energij iz »prenatrpanih« posameznikov…?

No, Duša se je hitro odzvala na moje povpraševanje in se mi najavila že nekaj dni po zapisu ideje o najinem skupnem večeru. Pa sem se odzvala tudi jaz, sedla na stol sredi temne sobe, katere zlate zidove so nežno božali rumeni žarki svečk in sveč. V zraku se je razprostiral prijeten orientalski vonj, ki je zelo prepričljivo dajal občutek skrivnostnega in samozavestno oznanjal prisotnost nečesa nezemeljskega. Potrkala sem bo lesenem okviru sedala, pri tem pa mi je srce divje razbijalo…kakor, da skačem s »petke« na glavo. V tistem trenutku sem želela hkrati zbežati in ostati. Konflikt v meni je srce pognal še v večji dir, le da ni vedelo kam bi dirjalo. Zmeda je spet napolnila mojo glavo s tisočimi, kaj s tisočimi, z milijonimi mislimi naenkrat. Kaj se bo zgodilo? Kaj se bo zgodilo?! Glas izza velikanskih gongov se je pojavil šele po nekaj trenutkih te mučne zmede in me počasi in nežno posadil nazaj v spokojnost čarobne sobe. Potem se je srce umirilo in pričelo poslušati kaj mu ima za povedati Duša. Bila je beseda za besedo, stavek za stavkom, vprašanje, brez pričakovanega odgovora, nato pa spet stavki, prepojeni z resnico, ki sem jo ponekod čutila kot prijetno ščegetanje entuziazma in upanja, ponekod pa kot ostro zbadanje v moj preponosni ego. Ampak, odločila sem se, da se predam in sprejmem vse kar bo prišlo…namreč zato sem bila tam, v tisti magični sobi, v temi in tišini…da končno prisluhnem moji duši. Po dvanajstih minutah informacij s katerimi me je zasipala moja Duša me je zajela panika. Naenkrat sem vedela vse, a nič obenem. Ne glede na to, kako je moj um želel preanalizirati, raztolmačiti in dojeti dejstva, to preprosto ni bilo mogoče. Ego mi je ves čas po tiho sikal v uho: »No, vidiš. Zdaj veš vse to, kar si že vedela, a še vedno ne veš kako bi se lotila…sem ti rekel, da nima smisla!« Zmedeno sem pogledovala po realni sliki v katero sem se vrnila potem iz te sobe. Okoli mene so bili sami iskreni pogledi in suvereni nasmehi. Vsi so vedeli, da takšno sporočilo potrebuje čas, da se dokončno odkodira v nekaj razumljivega.  Seveda, vsi so bili starejši od mene, jaz pa mladič med njimi in edina predstavnica generacije Y, sem želela vedeti nadaljnje korake takoj v tistem trenutku – prej ne grem od tam! Ampak edini odgovor, ki sem ga dobila v zelo konkretni obliki, ob tem ko sem lupila banano, je bil: »Ti samo jej to banano in uživaj.« In takrat sem dojela. Seveda!! Ničesar več ne rabim (umetno) dodati v svoje življenje. Ničesar več ne rabim spreminjati na sebi. Sem na popolnoma pravi poti in trenutno imam čisto vse kar potrebujem; znanje, sposobnosti in mladost; da mi uspe. Zakaj tega nisem dojela prej? Ker tega občutka nisem več vajena! Nazadnje sem se tako samozadostno počutila, ko sem pred petnajstimi leti iz kleti domače hiše »znosla« vrata in podvozje stare (razstavljene) Katrce in naznanila svojim staršem, da bom sestavila svoj avto. Potem pa so me počasi »ukalopirali« v družbene okvirje do te mere, da sem še pred par dnevi mislila, da mi ne bo nikoli uspelo, če ne bom resnično vsak dan naredila vsaj deset stvari z oznako Kariera.  Še pred par dnevi sem se počutila že zaskrbljujoče staro za vse moje načrte, ki jih želim uresničiti…kajti, danes si mladi kariero pričnejo graditi že pri šestnajstih-torej sem deset let že izgubila!!! NE! Nisem. Veste, nekega dne ugotoviš, da vse potrebuje svoj čas. Nikoli ne bom pozabila kako so gostje v moji zajtrkovalnici (moj prvi poslovni poskus pri enaindvajsetih) nestrpno čakali na »šmorn« ali carski praženec, pa je kuhar vedno dejal: »Naj počaka! Šmorn potrebuje dvajset minut, da se speče in nič manj.« In potem so ubogi gostje, ki so prišli k nam v svojem polurnem odmoru ta šmorn dobesedno vrgli vase. A tudi vrnili so se vedno. In to je dokaz, da dobre, kvalitetne, predvsem pa nadpovprečne stvari potrebujejo svoj čas, da nastanejo, da dozorijo in da se potem zableščijo v vsem svojem sijaju – a se čakanje vedno obrestuje. Prav za prav je potrpežljivost v tem smislu edina pot do končnega blišča.

Duša mi je med drugim smeje zaupala, da me moja resnična življenjska priložnost čaka na avtobusu (metaforično, ali pa tudi ne), ki se vsake toliko pripelje mimo, a ga zaradi svoje odsotnosti (med tisočimi nepomembnimi mislimi) sploh ne opazim. Preveč sem obtežena s preteklostjo, hkrati pa se preveč peham tudi za prihodnostjo, kakor da bi eno ali drugo sploh lahko v resnici upravljala.

V naslednjih dneh sem ugotovila, da je ključ do čiste slike v bistvu panoramsko okno. Namreč panoramski pogled je tisti pogled, v katerem zajameš celotno sliko in ne samo priljubljenih detajlov. Tako se potem lažje namestiš v fotelju in počakaš na slasten carski praženec. Tako se tudi lažje odločaš in to kar s fotelja. Ni ti potrebno begati sem in tja in tisočkrat premlevati istih zgodb, da bi našel povezavo. Včasih je potrebno samo obsedeti in zaupati, da bo situacija stekla v popolnoma pravo smer. Včasih je potrebno zaupati v resnico, ki kaže na to, da smo, takšni kot smo, ravno pravšnji. Za svoja leta. In potem mi je na misel padel naslednji ključ, ki odpira vrata v človeka takšnega kot je, v originalu. Ah, pred leti smo vsi zaklenili samozavestnega malčka s čistim srcem in velikimi načrti, v temno sobo, na koncu hodnika naše notranjosti. Čas je, da se vrnemo ponj, ga skopamo v dišeči kopeli, mu umijemo svilnate laske in bele zobke ter ga oblečemo v pisana oblačila. Nato ga peljemo v gozd gledat drevesa in na travnik prevračati kozolce in opazovati cvetlice. Skupaj z njim nabirajmo kostanje samo zato, ker je to nekoč bilo zabavno in rišimo z vodenimi barvicami jesensko listje. Ko bo zapadel sneg, peljimo tega otroka v zimsko veselje in postavimo snežaka, nato pa ves večer berimo pravljico ob velikem lončku polnem slastnega kakava. JA, dragi moji, tako se človekovo življenje v bistvu prične. Čarobno, svobodno in ustvarjalno. Ljubezen naokoli, nas nosi na krilih brezčasnega in vsemogočnega. In to vsemogočno nas dela pogumnejše od staršev, ki nas oštevajo z nepremišljenostjo. Toda ne gre za nepremišljenost…gre za čisto pristno hrepenenje po »živetju« vsega okoli nas. Pokažite na enega otroka, ki brezpogojno pri prvih korakih ne zaupa vase! Vsi smo že enkrat shodili, še enkrat nam lahko uspe. Toda tokrat imamo znanje, izkušnje in panoramsko okno. In imamo sposobnost, s polno zavestjo in razumevanjem poiskati  in dojeti smisel naših nenehnih poskusov. Imamo sposobnost vedeti kam smo namenjeni in zakaj nekaj delamo tako, kot delamo. Pridajte še otroški entuziazem in popolno zaupanje vase (ki, je zagotovo v vseh nas), pa smo iznašli recept za življenjski uspeh!

Mi odrasli, bi ves čas radi dojemali stvari kot nedosegljive, neprepoznavne in preabstraktne za resnični vsakdan. V resnici pa naše bistvo ves čas leži na dosegu roke in je povsem preprosto. Kot šmorn! Le da potrebuje čas, da ga lahko nato okusimo v njegovi popolnosti. 

ZAKAJ VENDAR KURE NE LETIJO?? ali KAKO SE JE PIŠČANEC ODLOČIL, DA BO LETEL

Smešno toplo je, kajne da? Praznino v srcu hitro zapolnijo nasmehi ljudi, ki preprosto hočejo, hočejo tvoj nasmeh nazaj in potem se smejiš…in plešeš…in prepuščaš višjim frekvencam življenja, tistim, ki te iz potlačenega, spet dvignejo nazaj na tvojo raven.

Maribor je res smešen. Poln absurdov in blokad, po drugi, človeški plati, pa tako vesel in preprost in poln. Neke vezi, ki se spletajo kar same od sebe in ljudje kar prihajajo z iskrivimi očmi in iskreno prijaznostjo. So tudi tisti, ki jim je vse odveč in teh ni malo, kar me še vedno vrže v neki modus razočaranja, toda takrat pač pomislim na to kako sem v bistvu lahko srečna, ker se kakor cvet odpiram vsemu dobremu, ki prihaja naproti. Slabo se me zato vedno bolj izogiba…nekako ima vedno manj efekta in če ni efekta nihče zares ne vztraja. Vseeno pa… vseeno se še lovim. Kakor majhen ptiček, strokovnjakinja za moj um pravi »piščanec«, ja, kakor piščanček sem, ki ima sicer povsem suveren izraz (ste že kdaj pogledali piščančka v »obraz«?)češ, kako mu je vse jasno, toda ne more ravno postopati kot petelin. Še vedno stopiclja in naleti na neke stvari prvič. Tega se zaveda, a ne bo nikoli priznal. Če bi piščančkom dovolili živeti dlje in bi opazovali njihovo vedenje, prepričana sem, da so radovedni, da poskušajo prestopiti sleherni kamen v svojem okolju samo zato, da bi nekoč bili ponosni petelini na vrhu (strehe). Opaženi in pomembni.

V okolju slehernega človeka je mnogo lepih stvari, ampak veste kaj je meni najbolj všeč? Nasmejan obraz. Nasmejan obraz vsakogar naredi lepšega, bolj človeškega, bolj pristnega. Ja, življenje je pač nepredvidljivo in ustvarili smo svet, v katerem je polno »spimpanih« nasmehov na fejsbuku, saj se v realnosti nimamo več čemu smejati. Vsi filmi so postali zlizani, vse šale so dosegle svoj vrhunec, sploh pa, da se lahko smejimo potrebujemo varnost. Kakšno je stanje, vsi se bojimo. Bojimo se prihodnosti, namesto da bi se je veselili. Plaši nas dejstvo, da nam stvari uhajajo iz rok, da nič več ni predvidljivo, predvsem pa, da je vse minljivo. Oklepamo se časa, kakor, da bi ga bilo moč ustaviti, po drugi strani pa brzimo, ker bi radi boljši jutri. Ko te potem po »tisoč letih« popolnoma nenadzorovano napade val smeha iz srca, moraš naslednji dan vzeti bolniško zaradi trebušnega »musklfiberja«!

Kmalu imam srečanje s svojo Dušo. Tako sem se odločila. Skrajni čas je, da pobegnem iz kalupa prenatrpanih piščancev, ki se vsi suvereno držijo, toda v resnici so nemočni. In gredo vsi po vrsti v zakol.  Toda preden skujem načrt za pobeg potrebujem nekaj informacij o meni sami. Ne moreš namreč  kar tako. Moraš vedeti kdo si in kaj v resnici želiš. Kako boš sicer vedel, kje v okolju je luknja zate? Dejstvo je, da se večina ljudi podaja na pot takšnih spoznanj s poskusi letenja (vsi vemo, da kure ne letijo). Nekateri poskusijo le enkrat ali dvakrat in so že utrujeni do konca življenja. Drugim uspe v prvo, toda namesto na svobodo priletijo v drugo škatlo s piščanci. Tretji poskušajo ves čas, s hrepenenjem, z ambicijami, s krili, ki jih sicer imajo, toda brez spoznanja, da si to kar si in nič drugega, je težko narediti odskok v pravo smer in potem zamahniti z vso močjo. In ko te stokrat odbije nazaj v tla, se več nočeš pobrati. Povsem zaslepljeno od poraza si priznaš zmoto, da si ti to, kar v bistvu nisi – neuspešno bitje. In potem pridejo takšne floskule, kot je na primer, da vsem pač ni namenjeno….in da eni imajo tisto nekaj, drugi pa tega nimajo. Da so eni posebni, drugi pa povprečni.  Vsem je namenjeno!  Vsi imamo tisto nekaj v sebi, konec koncev, vsak piščanec ima krila…in vsaka kura tudi, zakaj ne letijo???!! Imajo to potrebo, da bi poleteli, preveč globoko zakopano v sebi? Zakopano pod hrepenenji, strahovi in zmotami, ki se že generacije nalagajo na njihov trdi disk?

Vsak dan se od doma odpravim z ambicijo, da bom poletela, ali pa vsaj zarisala prvo črto na načrt za pobeg, toda tekom dneva, me razni »strokovnjaki« lepo vljudno in diplomatsko potrepljajo po puhu in me položijo nazaj med ostale piščance, češ, da je nesmiselno razmišljati o letenju za nekega piščanca, ki bi naj postal običajna kura. Moj največji življenjski izziv naj bi bil, poiskati si pravi kurnik(službo), izvaliti nekaj zlatih jajc za kmeta (državo) in lepo pridno in hvaležno glodati zrna za preživetje (plačilo). O petelinjenju naj sploh ne razmišljam, ker so kandidati že od nekdaj v stometrski vrsti, sploh pa moraš za petelina biti bolj neumne in brezbrižne sorte.

No, če bi resnično nasedla temu, nikoli ne bi preletela svojega sveta. K sreči sem ga, vsaj tistega, ki se mi je do zdaj odkril. Ne glede na to, da me sedaj spet tiščijo v škatlo z ostalimi piščanci, so moje sanje na poti k soncu. In pravljica o grdem račku, naenkrat pridobi na srčni vrednosti. Ljubeča pripoved je, za vsakogar, ki se nekako ne čuti normalen v danem okolju in v času. Potrpežljivost, majhni koraki, predvsem pa ljubezen vsemu in vsakomur, je načrt za pobeg v svet kamor spadaš. In iskreni smeh, tvoj in njihov. Ta ti da moč za zamah s krili, ki pa so zrasla že sama po sebi. In če ne letiš, ampak samo stopicljaš, vališ jajca in zobaš okrnjena zrna, potem zagotovo nimaš časa za smeh. Kdo pa je še videl, kuro se smejati iz srca?!        

ŠTUDIJSKA KISLICA

Nekateri razumejo, nekateri pa preprosto ne razumejo. Življenje moraš živeti in to tako, da zajameš celoten dan v vsem svojem sijaju, ki se blešči izpod povprečja.

Končno sem si uspela utrgati celotno uro in pol za svojo strast; pisanje. V glavi se mi že več dni nabirajo besede, stavki, misli in prav nemirna sem že postajala ob dejstvu, da jih ne utegnem zapisati. Vsakodnevno se mi dogaja, da ure minevajo ampak nekega kvalitativnega rezultata ni. Predstavljajte si kako boleče je to za moje prepričanje, da mora vsak dan biti polna skleda rezultatov! 

Spomnimo se, vrnila sem se v rodno mesto, ker mi je tako naložila usoda. Zapustiti sem morala prečudovito zgodbo o Dunaju in se vklopiti nazaj v ritem Maribora. In čeprav sem več dni meditirala z namenom ljubečih misli o tej situacij, so me vsakodnevni "cigli-v-glavo" znova spomnili zakaj je Dunaj zame tako čudovit, tako popoln in tako verjeten v prihodnosti in zakaj Maribor to ni.

Na Dunajski poslovni fakulteti sem bila tako navdušena nad študijskim programom, načinom in okoljem, da sem vse predmete opravila z odlično oceno, dodatno pa sem v svoj študijski portfelj dodala še štiri predmete od katerih so mi tri priznali na domači fakulteti kar za tretji letnik. Tako mi je v praktičnem pogledu ostal samo še en semester in diplomiranje. S prepričevanjem same sebe, da je ta preobrat zame super priložnost, da se po sistemu "boljše-prvi-v-vasi-kot-zadnji-v-mestu" realiziram v vseh svojih talentih, saj je Maribor moje domače okolje, sem se entuziastično podala na predavanja v slovenske predavalnice. Tam pa…naenkrat sem se znašla v sanjarjenju o službi na Dunaju in razčlenjevanju mojih profesionalnih kompetenc, kajti na belem platnu pred mano, se je prikazovala črno-bela fotokopija slike iz deset let starega učbenika, ki je pojasnjevala teoretično opredelitev razsežnosti managementa po (pazite zdaj) mariborskem modelu MER. Če v vaši glavi še ne odzvanja slavni "WTF", naj dodam še, da je slika bila preslikava prosojnice iz grafoskopa (!!). Profesorica s starodavno frizuro podobno tistim, ki jih nosijo turške žene (kadar jo zasačiš doma za štedilnikom - brez rute) in poslikanim turkizno-svetlo-modrim (predstavljajte si to barvo!), najbrž ročno zašitim kostimom, je uporabo grafoskopa krepostno utemeljevala s svojo metodološko raznolikostjo učnih metod - hja malo PowerPoint malo grafoskop, pa smo že metodološko-napredni! Ob grožnji, da nam bo predčasno pridobivanje ocen omogočila samo v primeru, da bomo vsak ponedeljek zjutraj ob osmih prisotni in "prisebni" (pomeni, brez uporabe telefona, branja čtiv, ki niso povezana s predmetom in spanja – verjetno tudi sanjarjenja), se je moj prizadeti ego vprašal, ali je morebiti prišel namesto na fakulteto, v kakšno srednjo šolo! Seveda je pričakovati od študentov tretjega letnika, da se vedejo spoštljivo in zbrano poslušajo predavatelja, toda tudi od profesorjev svetovno priznane evropske fakultete v 21.stoletju, se pričakuje spoštovanje napredka v metodologiji poučevanja na visokošolskih ustanovah! Že po nekaj dneh mi je bilo jasno, da bom iz neizbežnih obveznih predavanj bore malo odnesla in da bom za svojo resnično kvalitetno izobrazbo mogla poskrbeti sama, iz drugih virov, ki jih očitno profesorji ne poznajo....ali pa jih nočejo, saj bi to pomenilo premik iz njihove cone udobja. Od štirih predmetov, ki jih moram obvezno opraviti v tretjem letniku usmeritve Podjetništvo, so trije predavani na popolnoma neuporabni in nesodobni, s tem pa tudi neučinkoviti način, ki tudi znanja željne študente (kot sem jaz na primer) ubijejo s prisilo v »piflarijo«. K sreči imam vsaj en predmet, pri katerem se profesorica trudi biti sodobna in razgledana ter podajati aktualno snov, ki temelji na aktualnih gospodarskih razmerah in realnih primerih kot je npr. primer podjetja Ryanair, ne pa npr. študijski primer podjetja Tinka d.o.o., ki ga radi uporabljajo pri drugih "starinsko in teoretsko" predavanih predmetih. Da ne govorim o tem, da nam na usmeritvi Podjetništvo nihče ne predava o upravljanju s človeškimi viri, kar se mi zdi bistvenega pomena, za bodoče podjetnike, enako menim tudi za znanje o t.i. "elevator pitch-ih", podjetniškem marketingu, brandingu, psihologiji kupcev in na koncu koncev o mreženju. Nič od tega nas ne nameravajo naučiti! Učimo pa se izračunati ozko grlo v proizvodnji strojev in strategije na podlagi različnih vrst zmogljivosti proizvodnje ali pa podjetje Tinka d.o.o. uvrstiti v fazo diverzifikacije glede na organizacijsko strukturo ter vizijo podjetja... Zgolj za slučaj, če bo kdo od nas namesto podjetnik, kar poslovodja proizvodnega obrata s proizvodnimi stroji (v velikanski hali z majhnimi okni- seriously!!??) ali pa...no, ne vem zakaj služi teorija o razvojnih fazah, če nam obenem ni predstavljena njena vloga v praksi. Res, podjetništvo že "sto let" ni več omejeno zgolj na proizvodnjo, pač pa gre, vsaj po moji predstavi, za karierno aktivnost, ki temelji na iznajdljivosti, kreativnosti, samostojnosti in karizmi! 

Morda me boste imeli za domišljavo, toda to že dolgo ni več moj svet. Seveda po sistemu, v katerega sem kot mariborska študentka vključena moram za naslednjih nekaj mesecev to kislico požreti in se pač stisniti v kalup s tridesetimi mojimi sošolci, ki ne bodo od tega študija odnesli skoraj nič, nato pa se bomo skupaj iz tega kalupa prevalili še v tistega večjega, ki se imenuje "slovenski diplomanti" in ki je potem povsem logično kritična skupina brezposelnih oseb, z nizkim potencialom zaposlitve. Ali ob tem dejstvu, da je vsem v državi (začenši s profesorji samimi) vseeno, kakšna je kvaliteta slovenskega študija, sploh lahko krivimo delodajalce, ki za vsakega novega zaposlenega zahtevajo nekaj let izkušenj!?? Če še vedno menite, da to ni prav, ste očitno tudi sami pregloboko zakalupirani, kajti nalogo, spopasti se z dejansko situacijo na trgu, ki danes valovi kot razburkan ocean in se ji z nekim poglobljenim teoretičnim znanjem zapisanim pred desetimi leti sploh ne smemo približati, zgolj z diplomo slovenske fakultete pač ne moremo rešiti. Nismo kompetentni in pika! Če nadaljujem še malo dlje...ali lahko na koncu za propade velikih, nekoč uspešnih podjetij, krivimo managerje (izvzemimo Hildo Tovšak in podobne kerlce)?? Kako da bi, ko pa so jih v času njihovega študija zasipavali s teoretskimi prikazi na grafoskopu in jih niso soočali z realnimi izzivi, ki pa potem vseeno in čisto zares pridejo. In enako zasipavajo zdaj nas... To je začaran krog, ki je že zdavnaj izgubil svojo začetno točko. Prav za prav je nikoli ni zares imel.

Photo source: http://rightcolumnmedia.com/wp-content/uploads/2013/01/Indian-Education-System.jpg

NAZAJ NA ŠTARTNO ČRTO IN NATO GLOBOKO VASE

Najhuje je, kadar človek ne najde svojega mesta. Svoje pripadnosti. Kadar pada v brezkončni temi in se zaveda, da nič več ni odvisno od njega samega. Da nad vsem bdi nekakšna zapoved uresničenja, ki si je nikakor ne določamo sami. Na primer, zelo zanimiva je teorija o tem, da smo vsi "duše na misiji". "Duša" ali lahko bi rekli tudi "bitje" v nas si je izbralo nekakšno misijo tukaj na zemlji, prav v tem času, v tem našem življenju, s tem našim telesom. Ne glede na to, kako bomo mislili, da smo na pravi poti in bomo nekaj gradili, prepričani v našo stabilno prihodnost, nas bo življenje zavračalo, nam nastavljalo blokade in ovire, pasti ter priložnosti, če le to ni misija naše duše. Z drugimi besedami bi lahko rekli tudi, da gre za naše življenjsko poslanstvo. Veliko ljudi se ob tem sproščeno nasmehne in povsem prepušča toku, toda drugi tega preprosto ne zmoremo. Zakaj ne?? Sklepam, da se je naša duša odločila, da bo izkusila, kako je plavati proti toku...ali kaj?

Mnogo je tistih "starih duš", ki bivajo v ljudeh, ki povsem mirno povedo, da je potrebno zaupati najvišji sili, da bo z nami vse v redu, tudi, če bomo spustili ves nadzor, s katerim se oklepamo fiktivne varnosti. Povedo tudi, da je prvi korak do te sposobnosti to, da se ne navežemo na nič in na nikogar. In seveda, da živimo v slehernem sedanjem trenutku. To pomeni konec vsakršnega hrepenenja! In zdi se mi kar malo radikalno in brez ljubezni, čeprav je ljubezen do sebe, na tem nivoju, zagotovljena. In potem, a ni prav ljubezen tisto, po čemer ves čas hrepenimo??

Znašla sem se v svojem rodnem mestu, sredi dežja, megle in mraza. V "študentskem" delu mesta sem najela, kako bi to sploh imenovala... nekakšen kletni studio, brez kuhinje in prvi študijski dan, bo tudi moj prvi dan v nekakšni prehodni zmedi, ploveči nekje med preteklostjo in prihodnostjo. Čista sedanjost, ki jo bom pač mogla vsrkati prav takšno kakršno je, z vsemi svojimi packami in bleščicami vred. Ob vsem tem ne čutim več povezanosti z burno preteklostjo, hkrati pa tudi nisem več prepričana kaj točno, bo moja prihodnost. Skratka, resnično sem obtičala v sedanjem trenutku, vsaj občutno v nekakšni brezčasni točki.

Zanimivo je to, da nekje globoko v sebi, morda v možganih moje duše, vidim v tem "point", saj sem po vseh spremembah, še vedno v brezkončni temi življenja. Nagon, podvržen zunanjim dražljajem, mi narekuje načrtovanje prihodnosti in akcijska dejanja za "boljši jutri", toda usoda mi prereže krila zmeraj, ko hočem poleteti. Kakor, da hočem poleteti, pa je to v resnici povsem zgrešeno hotenje... Tako seveda več ne gre naprej. Čutim vedno močnejšo potrebo po pogovoru s svojo dušo. Saj ne, da bi si zatiskala oči pred samo seboj, vem, da bo potrebno "prečistiti" še kar nekaj kanalov, predvsem tistih, ki jih je zamašila preteklost, morda celo stoletna, tista iz prejšnjih življenj moje duše... Toda, saj ne vem niti, kje naj začnem!

Potek realnosti me je iz čudovitega, bleščečega Dunaja prestavil nazaj v "brezupno mesto" severovzhodne Slovenije. O brezupju govorim predvsem spet v smislu prihodnosti. Ne morem si pomagati, toda ko enkrat okusiš potešitev hrepenenja v obliki popolne mestne naelektrenosti, težko sprejmeš svojo realnost, ki je vržena daleč stran od tega. Je tako, kakor, da bi z balerinkami povsem nepričakovano stopila v lužo. Toda po drugi strani, tudi v Mariboru sije sonce. Pomembno je le, da ga bom spustila v svoje srce in se morda prvič v življenju prepustila svoji lastni družbi. Morda mi bo z veliko truda uspelo mojo dušo povabiti na večerjo in mi bo ob prijetnem sproščenem vzdušju, v nekem trenutku popolne povezanosti, zaupala svoje življenjske načrte za to stoletje. Saj vem, da me čaka nekaj velikega, ker konec koncev, vse kar lahko čutiš do dna duše kot edino pravilno, je v bistvu veliko - je tvoj življenjski namen! Ampak prepričana sem tudi, da se moram jaz za svoj življenjski namen še malce utrditi, še nekaj naučiti, predvsem pa moram biti osvobojena  svojih strahov. Ti so v meni tako glasni, da bi tudi z zelo pozornim poslušanjem, bilo dušo moč preslišati.

Mokra do gležnjev, se bom sedaj odpravila po trenutkih sedanjosti in se poskušala posušiti na vetru resničnosti, ki piha proti tisti meni, katere še ne poznam, a mi je vseeno že ves čas znana...ves čas je tukaj, a skrita za zidovi, ki jih je zgradila grenkoba preteklih let.

Logično; ne morem leteti, če je to le odsev mene. Odsev se namreč ne more začutiti. Odsev v resnici sploh ne more obstajati. Odsev je le odsev, prazen in lebdeč. Morda sledi le še ena od sprememb - toda nadejam se upanja in vere v "korak naprej". Tokrat, brez kril visoko nad oblaki...pač pa na trdnih mariborskih tleh.

 

Photo source:  

www.stockvault.net

avtor: Eric Shafer

TEBI

Odkritje velikega miru, ki se me zaenkrat zgolj dotika, toda čutim, da se počasi, sicer res počasi,širi po moji biti. Ali bi lahko verjela temu, da je spet to to… dvomov je vedno manj in jaz v sebi čutim zadovoljenje. V sebi najdem toliko ljubezni, kot nikoli poprej. In še vedno čutim bolečine iz preteklosti, a se mi vedno bolj zdijo pozabljene. So ustnice tiste, ki povedo. Je pogled prodornih rjavih oči… je to glas, pomirjen in tisočletni? Kdo bi vedel? Bog, angeli varuhi, moje srce??!!Človek bi naj izgubil um, a jaz se vedno bolj zavestno, s polno prisotnostjo uma zavedam, da se na tem področju ocean umirja. Končno se gladi morje, neskončnost in morda pa…morda pa, bi res mogla zgolj verjeti v umirjeno plovbo, katere smer je večnost. 

Biti nekomu zgolj polepšanje sicer povsem njegovega življenja. Biti tesno zvezan na nekoga, a ob tem vseeno čutiti neizmerno svobodo in ustvarjalnost nadobudnega srečnega uma.

Predstavljam si veliko žareče sonce, ki se počasi, a zelo neustavljivo potaplja v morje. Ugotovim, da je sončni zahod najlepši takrat, ko je morje povsem mirno in je sonce svobodno žareče. In žari ter gori kakor največje srce tudi zato, ker se od morja odseva.  

Ne bi dodala ničesar več, kajti negotova sem še vedno. Toda ljubezen je tista edina nepremagljiva in čudovita žarina, ki je ne moreš zamenjati za nič drugega. In to ni ljubezen do nekoga. To je preprosto ljubezen, ki je tukaj v meni… in ti ji odpiraš vrata v svobodo. 

LJUBITI MOŠKEGA TAKŠNEGA, KOT JE

Prišli so trenutki v zadnjem letu dni, pogosto tik pred spanjem, sicer pa tudi v kakšnih čudovitih minutah samosti, da sem si zaželela napisati nekaj o moškem originalu. O tem, kako pomembno je pustiti moškemu, da ostane original in potem občudovati njegovo bit v vsej svoji čudovitosti. 

Včeraj pa me je k temu blogu ponovno navdahnilo kofetkanje z dvema pristnima moškima. Eden je bil kolega, drugi je bil moj oče. Ja, moj oče mi je veliko razložil o moškem razmišljanju, še več pa sem se naučila iz opazovanja njega samega - samskega. Nekako smo tudi pred dnevi v družini na drugi strani (mama&co.) odprli to tematiko in  prav vsi moški sogovorniki živijo v prepričanju, da je vedno bolj pogost pojav moške samskosti, v bistvu posledica ženskih previsokih zahtev. Lažje jim je, da živijo sami, kot pa v nepremagljivi dirki z nami ženskami. Najhuje pa je to, da se vsak moški rodi kot neokrnjen potencial bodočega ljubečega moža in skrbnega očeta, a jih večinoma pokvarijo že mame. Če so mame svoje delo opravile izvrstno, pridejo potem dobri fantje vedno v konflikt sami s seboj takrat, ko "dekleta izbirajo barabe" namesto njih. In če uspešno prebrodijo tudi to fazo ter ohranijo svoj potencial, jih nato brez milosti preoblikujejo ženske, ki si jih želijo ob sebi za vse življenje - samo, da ne v originalu. Ko in če se uspejo rešiti manipulativnih partnerk, se iz tega izvlečejo kakor ranjene živali in takoj, ko si zaližejo rane, se ne prepoznajo več. Edino kar vedo je to, da ne želijo biti več ranjeni. Okoli sebe postavijo rešetke, se nevede zaprejo v lastno kletko "svobodne samskosti", nato pa se igrajo "podivjanega tigra", ki je daleč od tega, kar so bili - v originalu. 

Če imajo res srečo, naletijo na močno in ljubečo žensko, ki lahko ukroti podivjano žival, a to stori z ljubeznijo. Tako, da jih počasi in ljubeče zvabi izza rešetk. Tako, da jim vlije spet zaupanje v njih same, zaupanje v njihov potencial, v njihov original. Tako, da jih ob ljubečih trenutkih crklja, a v odločilnih pusti, da opravijo svoje delo, kot so si sami zamislili.

Ob poplavi informacij, kot radi rečemo, je skoraj nemogoče nadzorovati svoja pričakovanja, še bolj pa potrpljenje za uresničitev le-teh. Preprosto ne razumemo več, da nekatere stvari, predvsem tiste globoke, tiste, ki so odvisne od občutkov in ne od razuma, potrebujejo svoj čas. Tako kot kraški pršut potrebuje svoj čas, da se posuši, kot vrhunsko vino potrebuje svoj čas, da zazori, tako kot sonce potrebuje svoj čas, da vsakič znova potone v morje, prav tako človeška bit potrebuje svoj čas, da nekatere stvari dojame in jih nato sprejme za svoje, še posebej, če je njen original potlačen globoko pod vsiljenimi slikami iz preteklosti. 

Moški v originalu so v bistvu prijazni, skrbni in ustrežljivi. Predvsem želijo ustreči, saj jim to daje občutek skrbnosti, s tem pa občutek samoizpolnitve. V tej svoji ustrežljivosti, pa so pogosto izropani od žensk vsega dobrega. Povsem človeško sicer, ženske pričakujemo zmeraj več in več od njih, saj nam vedno znova in znova ustrežejo. Toda v njih je tudi samčevska borbenost, ki prav tako pripada njihovemu originalu, a je v osnovi namenjena varovanju vsega, kar je njim drago. Ta borbenost se nato prebudi in obrne prav v smer, kamor so želeli pošiljati samo in izključno ljubezen. In zgodi se zaradi pritiska, zaradi strahu, zaradi notranjega alarma, ki se sproži v vsakem človeku, kadar čuti, da izgublja svoj original. Namesto, da bi varovali svojo žensko, svojo družino in svoj odnos, morajo varovati same sebe in svojo moškost. 

Moškega moraš ljubiti na najbolj preprost in pristen način. Pustiti mu moraš, da je original in original bo ostal. Ženske seveda po naravi vse zakompliciramo, v svoji gonji po popolnosti nas samih in vsega kar je del našega življenja, tako prirejamo vse, kar je po našem mnenju preveč neustrezno. Toda, vsi vemo, nemogoče se je že takoj zaljubiti v nekoga ustreznega po vseh "naših" merilih; Razlika med moškim in žensko je v tem, da se moški preprosto zaljubi in šele kasneje spoznava žensko, medtem, ko se ženska že zaljubi s "seznamom stvari, ki jih bo potrebno popraviti". Ampak prav zaljubljenost je tista ne razumska, pač pa srčna pot do nekoga. Tista pot, po kateri hodimo izključno zaradi nenadzorovanih prijetnih občutkov. Zakaj je potem potrebno na pol poti vklopiti razum in pričeti "prilagajati" stvari, da bodo pasale v naš model??? In potem je ženskam nekako smešno in nerazumljivo, da je moški postal povsem dolgočasen, brez mnenja, brez volje in brez žara v očeh. Seveda, nima več manevrskega prostora, da bi čutil. Zaradi nenehnega ustrezanja brez-čutnim pričakovanjem svoje ženske, je tudi on moral nehati čutiti...naravno je postalo umetno in original se je spremenil v ne preveč uspešno priredbo. Nihče noče biti priredba! Sploh pa ne slaba priredba. 

Torej smo v času nesrečnih moških, ki se še z zadnjimi kremplji borijo za svojo moškost, a jih ženske obsojajoče še naprej pritiskajo ob steno. Posledično smo hkrati tudi v času nesrečnih žensk, ki se ne znajo več prepustiti preprosti ljubezni, preprostemu občutku, da lahko samo ljubijo in nič več kot to. 

Moški v bistvu potrebujejo žensko vodenje in usmerjanje, o tem ni bilo nikoli dvoma. Težava je le v tem, da morajo ženske svojo vlogo sprejeti bolj čutno. Ljubezen, ki nam je ženskam dana v izobilju, saj naj bi prav me bile tiste nežne in ljubeče, moramo uporabiti kot bistvo našega vodenja in usmerjanja svojega dragega moškega. Dovoliti mu moramo, da on "opravi" svojo skrbnost in varovanje ter ga naučiti, kako lahko tudi to počne z ljubečnostjo in nežnostjo. 

Moški v resnici ne potrebuje svobode od ženske ljubezni, pač pa svobodo od ženskih pričakovanj. Naj naredi po svoje in naj bo zato ljubljen. Prav takšen, kakršen je - v originalu.  

 

  

 Source of the photo: http://cdn.bloody-disgusting.com/wp-content/uploads/2012/10/batforlashesthehauntedmancover.jpeg

PRITISNI ŽENSKO OB STENO IN SI JO VZAMI! (obnovljeno, 25.11.2011)

Moški, zdramite se! Ali se mi samo zdi ali pa je čisto zares, da se boste počasi mogli vi oblačiti v seksi perilo in nam plesati striptiz, me pa se bomo slinile in vas poželjivo gledale in si potem vzele vso strast in energijo iz vas.

Preden začnem na veliko razglabljati o steni, naj povem, da to ni subjektivno pisanje. Gre za filozofijo, ki se počasi razvija in šušlja med puncami in ženskami na splošno, jaz pa jo bom pač zapisala.

Zdaj pa k steni. Zdi se, da ni več moškega na svetu, ki bi znal žensko strastno pritisniti k steni. Zagotovo je, ampak v takšnem redkem številu, da bi bilo s takšnimi moškimi potrebno gospodariti. Sploh pa menim, da ne gre za to, da bi obstajali moški, ki imajo to strast v sebi in moški, ki je nimajo. Po mojem gre za žival, ki se v moškem prebudi in izbruhne v obliki strastnega ljubimca, ki si te vzame, ali pa se nikoli ne prebudi in takrat pač seksamo...

Med ženskami nastaja panika, ki izvira iz zmede iz moškega novodobnega vedenja ob ženski. Prisiljene smo ostajati v iluziji, da se strastna moška divjost igra samo v filmih in da je to nerealno pričakovati od realnih moških. Pa poželenje, ki ga je bilo včasih moč čutiti na hrbtu, zdaj pa je naga ženska ob moškem nekaj povsem nerazburljivega. Jaz tega ne razumem.

Danes se je t.i. potrebnost pri ženskah dvignila za 100%, moškim pa je le-ta padla sigurno za 50%. Tako smo se ženske prelevile v seksa željne živali, ki jih razganja od poželenja po moškem telesu (tistem lepem seveda) in po njegovih močnih rokah, ki te zgrabijo in z lahkoto dvignejo od tal. Ampak veste kaj moški naredi danes, ko se dobita? Pogovarja se s teboj in to ure in ure, ne da bi rekel eno samo pokvarjeno besedo. Sposoben se je celo večkrat dobiti s teboj samo na pijači brez dotikov in nagajivih pogledov....kakor da sta kolega. Kakor, da nisi privlačna ženska, ki bi te najraje stisnil na sebe...

In potem panika seveda. Kako da ne, ljubi moški? Dolgo je veljalo, da ste vi tista šibka vrsta, ki se ne more upirati živalskemu instinktu v sebi in bi kar grabili, če bi vas kdo spustil s štrika. Sedaj pa, ... kot da sploh niste več privezani. Svobodno se takole sprehajate in ste hladni v razdajanju strasti. In potem, ko po petem srečanju morda vendarle pride do seksa, me že toliko pričakujemo, da preprosto pričakujemo preveč. In to vi seveda čutite kot neverjeten pritisk. Bogiiii...

Potem pa tudi seks ni to, kar bi naj bil...Kaj se dogaja... Neskončno božanje in nežno grizljanje in rahlo stiskanje i.td. i.t.d......, kakor da bi gledali romantično družinsko dramo. 

Nekaj pa se je vseeno ohranilo iz prejšnjih časov. Po seksu ste tako utrujeni, da se ne morete upreti nenormalnemu navalu zaspanosti in seveda nas pred tem ljubeče poljubite in stisnete k sebi, potem pa zaspite kot kakšen medvedek. Saj je luštno to, ampak me bi rade tigra!!!! In rade bi seksale tudi večkrat v eni noči... Saj vem, da ne zmorete takoj, saj tega tudi ne pričakujemo...ampak čez kake tri, štiri ure...

Sedaj boste zagotovo rekli, da smo krive me, ker smo leta in leta težile k temu, da ste nežni in ljubeči in pozorni in da nas ne gledate kot objekte poželenja...... Se oproščam v imenu vseh žensk, ampak dragi moški...sedaj smo si pa premislile. Seks na prvem zmenku je dovoljen! Res, če nas ne bi noro privlačili (tako, da smo vas že trikrat v mislih slekle in si predstavljale kako nas pritisnete ob steno), tako ali tako ne bi šle na zmenek z vami. Svet se spreminja in ženske tudi. Rade se oblečemo v seksi rdeče perilo in rade zaplešemo striptiz za vas, ampak to je samo za to, ker je tako dober občutek, ko te nekdo gleda z neobrzdanim poželenjem. In, če nas ne gledate tako že v osnovi, zakaj bi potem plesale? Rade smo objekt poželenja, to buri naše pokvarjene misli, ki jih imamo, ja, tako kot vi....oziroma, kot ste jih vi nekoč imeli...

Lahko mi nasprotujete tako ženske, kot moški, vendar vsi se bomo na koncu strinjali v eni stvari. Najboljši je make up seks. Zakaj? Ker je strast s katero se skregamo enaka strasti s katero seksamo. Za kaj gre; prepustimo se občutku krvi, ki hitreje steče po naših žilah in ne kontroliramo se več. Ne razmišljamo o drugih stvareh, prav za prav o ničemer ne razmišljamo, delujemo po čistem instinktu. In takrat moški, ko bo vaša ženska najbolj razburjena in najbolj napadalna, takrat jo zgrabite  in jo strastno poljubite. Potem pa seksajte z vso energijo, ki se je zbrala v vas ob prepiru. Iskrilo se bo, obljubim... in po seksu se bosta končno lahko dogovorila o kompromisu iz prepira.

Nekaj za praktično predstavo....pa naj ne ostane samo pri filmih...

http://www.youtube.com/watch?v=86kFRQHBtiQ&feature=related

http://www.youtube.com/watch?v=ieiPfcxSouo

http://www.youtube.com/watch?v=5rraeMOYVeQ&feature=related

Slika ni moja last in prihaja iz te spletne strani: http://www.google.si/imgres?q=men+passion+desire&um=1&hl=sl&biw=1134&bih=530&tbm=isch&tbnid=SRAeGKCG6sscRM:&imgrefurl=http://www.myspace.com/houseatreus&docid=HkSjVk36GjLr2M&imgurl=http://i524.photobucket.com/albums/cc323/SpartanGreek/111couple.jpg&w=280&h=415&ei=yMLPTu7BIsiA-wb87MnmDg&zoom=1&iact=hc&vpx=756&vpy=253&dur=392&hovh=146&hovw=106&tx=76&ty=60&sig=111822592195887983234&page=3&tbnh=146&tbnw=106&start=22&ndsp=14&ved=1t:429,r:5,s:22

SELEKCIJA DO GOLEGA

Nekakšna čudna zmeda, kakor vrtinec nedojemljivega, me navdaja. Vse kar sem do zdaj mislila, da je določeno, dorečeno, vse to se zdaj silovito postavlja proti meni sami. Najprej se je začelo po tihem in počasi, nato je udarilo prvič, nič mi ni!, drugič, še vedno stojim! in tretjič, pa sem postala pozorna na nekakšno pajčevino, ki se je počasi začela spletati v moji glavi. Ne, ni mi še čisto nič jasno, kajti prišli so nedoumljivi dvomi v mogočne zidove, ki že leta stojijo ob meni. Naj se posevtim temu ali onemu? Hočem to ali v resnici hočem tisto? Je bolečina v meni takšna ali je v resnici takšna? Mar se odkriva nova, povsem prerojena in še neodkrita pot nazaj tja, od koder prihajam? Ali pa je vse že od nekdaj tam, pa sem le jaz tista tipična, slepa kura, ki še vedno išče tisto presneto zrno? Zrno resničnosti o meni sami…

 Notranji glas doni v meni v več odtenkih samozavestnih krikov, ki niti malo niso usklajeni med seboj. Daleč od tega, da bi ta zvok v meni lahko primerjali s kakšnim pevskim zborom, bolj z britanskim parlamentom, ali pa raje tržnico! Vsak hoče svoje in nenadoma sem skoraj prepričana, da bi lahko prikimala in dokončno ožigosala zadevo z zelenim žigom, že v naslednjem trenutku pa me doletijo dejstva. In dejstva so prav takšna, kakršna so v vsej svoji goloti in neokrnjenosti – nespremenljiva in hladna, kakor kovinska klop na avtobusni postaji sredi mrzlega zimskega jutra. In kot vidite, govorim o zimi, sredi največje vročine, saj se kopam v hladnih dejstvih, ki mrazijo moje zavedanje. Mislila sem, predstavljala sem si in se veselila. Tisti svetleči trenutki sreče, ki jih tako radi ujamemo na fotoaparat, so nastopali v moji zasebni predstavi, ki jo je um lepo zapakiral in ovil v celofan, da bi lahko verjela sama sebi, da letim.

 Izteka se moje petindvajseto leto življenja in še pred deset tisoč minutami sem bila prepričana, da sem povsem srečna in izpopolnjena, kljub vsem preizkušnjam (kot radi imenujemo napake, na katerih smo se učili), ki so uničile mojo nedolžnost malo tu in malo tam, dokler ni do danes postala podobna švicarskemu siru. In tukaj še vedno priznavamo kvaliteto sredice, ki je ostala, toda luknje, luknje pa tudi imajo svoj pomen. Morda bom sedaj, ko sem spoznala, da jih je toliko, lažje videla skozi sebe. Morda bom ugotovila, da se podira moja hišica iz kart in bom morala graditi znova. In prav ta strah je najmočnejši. Da je bilo vse zaman. Ne vem, nočem sprejeti tega.... saj vendar pravim, da sem v popolni zmedi misli in potrebno bo počakati, da narava opravi svoje. Narava okoli mene (si po tihem mislim) namreč opravlja hladnokrvno selekcijo vsega, kar se je do zdaj navleklo v moje življenje. To počne z neverjetno hitrostjo, občutek je celo takšen, kakor da je malce brezbrižna do moje dovzetnosti in zdi se mi tudi, da je tokrat neustavljiva. Z veliko radovednostjo čakam na končni rezultat, čeprav me obenem skrbi, da  se bom v tem težko pričakovanem končnem trenutku znašla popolnoma sama, gola in čista. To mi bo povsem neznano, morda celo neobvladljivo.

 Očiščena petindvajsetletne preteklosti, ki me, kljub temu, da se vsak dan pretvarjam, da je zame le še akvarel spominov, vleče pod gladino resničnih občutkov, bom tam, toda sama.  Toda ali imam sploh kakšno »šanso« se temu upreti? Ali se sploh hočem upreti? 

Izmed tisočih kričečih glasov v meni je čisto globoko, pod srcem droben, a čuteč zven, tako domač in tako pronicljiv, ki miri moje vzgibe po ukrepanju. Kljub vsej neusmiljenosti dejstev, ki se eno za drugim zaletavajo v moje čelo, se prepuščam usodi in času ter čakam. Vem, da sem v zadnjih letih odtavala daleč daleč stran od sebe, toda vrnila se bom po povsem naravni poti. Brez upiranja, samo s sprejemanjem. Pogum je prišel, ko sem samo sebe zalotila pri nenavadnem prigovarjanju lastnemu umu, da je tako pač najboljše. Deset let se že upiram in posledično odbijam od zidov, ki sem si jih nezavedno zgradila okoli svojega bita. Še vedno so tukaj, a zaradi dvomov postajajo krhki in skozi špranje pronica svetloba miru.

Minljivost, eno izmed dejstev, prihaja nadme najbolj silovito, a se zato počutim bolj živa, kot kadarkoli. Zaradi občutka minljivosti se koščki sestavljanke sestavljajo hitreje in trenutek jasnosti bo zmagoslaven. Vem, da bo.    

VRTI SE V KROGU VEČNOSTI, ZATO DA ZNOVA SE RODI –A.Smolar

Morebiti je življenje krivično. Včasih nas resnično doleti takšna misel. Na primer, mene je v trenutku,

ko me je predstojnica mednarodne pisarne obvestila o tem, da nisem bila sprejeta na program CEEPUS za nadaljnjo izmenjavo na Dunaju, ker je nekdo presegel mojo povprečno oceno, ki je mimogrede znašala kar 9,2. Impresionirana sem nad dejstvom, da je na mariborskem EPF dejansko

nekdo, ki si želi študija na Dunaju in ima ob tem povprečno oceno blizu 10. Očitno je to resnično

možno. Ali pa je spet šlo za stare dobre »veze«; vpogleda v ocenjevalni postopek namreč , kljub

prošnji, nisem dobila.

Kakorkoli. Pred dnevi sem sedela na rivi romantičnega Splita in srkala zanič kavo, toda bilo mi je v

veselje dejstvo, da sem na morju. V prihodnjih dneh me sicer čaka izpit iz matematike, ki sem ga

dolžna še iz prvega letnika, toda plačala sem že par sto evrov za (ne za plavo kuverto, pač pa...) inštruktorja.

Nekako bo moglo iti skozi in potem sem končno osvobojena te matematike enkrat za vselej! Res ne

razumem; vsi ti nesmiselni kilometrski klobasasti izračuni, sestavljeni iz korenov in ulomkov, iksov ter ajev… Čisto nič realnega…razen ekstremov. Slednji so v življenju precej pogosti. No, vsaj pri meni. Iz črnega v belo, pa iz vročega na hladno in iz visokega, globoko. Na koncu, pa je vse ena sama velika sreča. Vedno bolj se zavedam, da sem v resnici dokaj srečna in tisto malo kar manjka, je res samo malo; čisto blizu sem, samo nekaj časa še mora preteči.

Skratka, oktobra se na vso silo vračam v Maribor, ki sem ga že pred meseci označila na seznamu »dopustnih« destinacij, zdaj pa bo spet moje domače mesto. Sprašujem se, kaj mi življenje

s tem sporoča?? Še nisem opravila tukaj? Moram morda tukaj še kaj obkljukati preden odletim za

zmeraj? Verjetno, zagotovo pa par predmetov  na zastareli slovenski študijski način (predavanja,

predavanja, predavanja, izpit) na faksu. To me nekako depresira, saj vem, da bo to povzročilo

mirovanje gradbišča na mojem zelniku, predvsem na področju angleškega in nemškega jezika, toda

zdaj sem se, skozi moje burno življenje že naučila, da ima vse svoj višji namen. Očitno me morajo v

Mariboru profesorji Ekonomsko-poslovne fakultete še kar nekaj naučiti, preden lahko odskočim v moj preljubi akademsko-umetniško-eksotični Dunaj.

Vedno bolj čutim svojo bit, kar je, po mojem dobro. Vedno bolj se zavedam, da je meni na voljo samo

zelo droben košček sveta na katerem si lahko ustvarim temelje, po drugi strani pa mi je na voljo

ves svet, če le premagam strah pred letenjem. Toda ta svet, ni nujno boljši, ne bolj zanimiv, ne bolj

okusen. Kvečjemu je zgolj drugačen. Drugačen tako, da se mu bom zmeraj načudila, a tudi rek, da je

najlepše doma, bo v meni zasidran močneje in močneje. Ampak, seveda, najprej moram najti svoj

dom. Ga začutiti in tam zasaditi drevo svojega življenja. Potem pa nagradno vprašanje: »Sem tega

sploh sposobna«? Se lahko nekje ukoreninim in vzklijem za vedno?? Sem videla že dovolj? Nekaj

mi pravi, da to človek izve šele na stara leta….ali pa je takrat omagan od iskanja bistva in končno

sprejme, kar mu je dano…?

Split, ki se mi je odkril počasi in skrivnostno na sprehodu skozi ozke kamnite uličice, me je ponovno

prevzel. Nisem še povsem prepričana, a občutek imam, da se povsem enakopravno postavlja ob

bok Dunaju. Seveda ni tako iskriv in udoben, toda ima svojo dušo. Ima utrip raznoraznih kultur in

dogajanja, ima tudi svoj lep in počasen dalmatinski ritem in ima nekaj, česar Dunaj nima – morje.

Bleščeče modro morje s svojim specifičnim slanim vonjem in pljuskanjem. Ima pravljičnost, tisto

globoko in posebno, v kateri se človek lahko mirno izgubi in pozabi na vsakdanjost, ki se odvija par

sto kilometrov stran. Podobno kot Pariz ima tudi Split ljubezen v zraku, primorske mandoline pa to le

dodatno orišejo skozi svoj specifični zven.

Sledila je pot v Velo luko. Lahko bi rekla, da je to nekako pot gospoda Dragojevića, toda zame je

bila tudi vrnitev v otroštvo. Priznam, Vela luka je delovala pred petnajstimi leti veliko večja, zdaj je

le zalivček s konobami in tisočimi malimi ladjicami domačih ribičev. Vsake toliko me želi prevzeti

občutek razočaranja, potem pa se spomnim na avtentičnost, ki jo je v današnji realnosti tako težko

najti. Če kaj, potem je Vela luka avtentična. Morje, borovci in »cajtlupa«…tukaj se srce in um umirita

in skupaj postojita na vrhu popolnega miru. In tega si v resnici vsak želi, le da si ne priznamo…celo, ne dovolimo, saj se nam niti ne zdi več človeško. Pri tem seveda izgubljamo sebe, ampak to je že vseeno. Vsi skupaj smo en veliki stroj tega sveta, ki neumorno, noč in dan (v časovnih pasovih je vse mogoče) žene veliki motor kapitalizma.

Toda dovolj politike in filozofije. Življenje zame, za vas in za njih, je ZDAJ, ne glede na to ali o njem

filozofiramo ali ne. Teče vsak trenutek in veste, resnično se vsaka zunanja blokada zgodi z razlogom.

Pravijo, da pomeni, da življenje za nas pripravlja nekaj boljšega in lepšega…toda meni se zdi, da me

nenehno premetava po stopnišču, ki vodi h končnemu cilju. Že res, da se kmalu po padcu počutim

kakor da bi stopila stopnico višje, a cilja v resnici še ne vidim. Nekoč sem mislila da ga, zdaj pa si niti za pol leta v naprej ne upam več delati načrtov. In ne razumite tega takoj kot dobro; za človeka, ki

si planira prihodnost že iz otroštva,  je to upiranje svoji lastni naravi. Ubija me vprašanje človekove

moči. Koliko v resnici lahko nadzorujemo in tudi odločamo?? Vem, da ne morem vsega imeti, toda

želje ostajajo. Sproti se nekatere tudi uresničijo, ampak vedno si želim še več. In vedno se mi zdi, da

je izpolnitev želja samoumevna. To je seveda napačno in pohlepno, toda skromnost, po drugi strani, 

je nekaj povsem kalupskega, če ne celo krščanskega. Življenje bi mogel človek zajemati z veliko žlico in to prav vsak izmed nas. Dobro in oblije nas ne bo kar doletelo.  Res pa je, da si veliko žlico vsak po svoje razlaga. Kakor bi si mogel tudi »zajemanje«.

Prav enostavna je misel na to, da bi v prihodnosti živela tukaj, v Splitu in bi pisala knjige, ob tem bi

morda oddajala še zgornji del hiše turistom in tako živela v tem nestvarnem dalmatinskem  tempu,

ki ga narekujeta sonce in morje. Toda v slednje v resnici ne verjamem. Zdi se mi preveč filmsko

in poetično.  Sploh pa, nenehno jamram, da potrebujem izzive in projekte. Kaj bi sploh v resnici

rada !!??

In potem zaključna misel, ki vedno znova zabliska in udari kakor strela na morskem obzorju: »Zmeraj se ti tako mudi. Pusti svojim letom, da se realizirajo!« In to ne pomeni, da si puščam čas. Ne, samo nesmiselno je nasprotovati času. Čas je vsemogočen in nepremagljiv. Toda obenem je tudi zdravilen. In zmeraj prinese smisel. Če ne razviden v tem trenutku, pa čez nekaj let. Toda resnično, na koncu se vse sklene in sestavi. In kar je še pomembneje, dovolj je časa. Dovolj za vse sladkosti življenja.

In zato se je smiselno veseliti štiriurne vožnje po obali do Orebića, da bi videl neokrnjene naravne

lepote Pelješca in nenačrtno prečkal mejo z Bosno, pri čemer bi mimogrede in povsem nesluteč

naletel na prostrano dolino reke Neretve z mandarinskimi nasadi in zelenimi grički, podobnimi tistim

na tajskih riževih poljih. Plesati pod zvezdami in poskusiti Orehovec v vseh konobarah v Veloluškem

zalivu je potem samo vrhunec  velikega življenja.

BLUES O GLOBINI

Končno žarki. Končno spet ptičje petje... in kočno spet jaz z mirom v sebi. Ne gre toliko za to, da sem pravkar zaključila s "šprinti na kratke proge" na študijskem področju, kot gre za mir, ki ga prinaša spontanost poletja.
Ta semester je bilo veliko bolj domače med kulturnim cvetenjem, kot rada zdaj to poimenujem. V bistvu sem že zelo "dunajska" (in Dunaj je multi-kulti), razen, da še vedno govorim angleško, v nemščini pa tekoče naročim samo kavo. Toda angleščina je v meni zacvetela, kot še nikoli prej. In postala mi je všeč. Veste, veliko lažje bi vam sedaj to razložila v angleščini, saj ima tako čudovite besede in besedne zveze, ki v slovenščini pol toliko ne zvenijo poetično. In lahko govorim s komerkoli.

Zadnjič me je spreletel preblisk: kako se lahko v trenutku vse obrne drugače; tako, kot nismo pričakovali. Vdajamo se rutinam in poznanim potem, kakor da bi res bili zmožni vedeti svojo življenjsko pot na pamet, potem pa nas preseneti zima sredi poletja. Ali pa se zgodi, da povsem nesluteče pozabimo svoj prenosni računalnik na avtobusni postaji in se odpeljemo proti izpitu iz Trajnostnega managementa. Brez povratka! Izpit ali laptop?! Izpit, valjda!

Vse se spreminja, vse dobiva nove barve in vse je minljivo kakor listje, ki ga nosi jesenski veter. Nek prijatelj mi je nekoč rekel, ne naveži se na nič in na nikogar. Razen nase. Pa je to sploh človeško...mislim, da se ne bi navezali na nikogar ali na nič? Nekaterim sicer navidezno uspeva, na primer tistim, srečno samskim. Toda tudi oni se navezujejo. Navezujejo se na svoje čudovito samsko življenje. Jaz pa, na nekakšen sij, ki mu najraje rečem navdih. Navdih za iskanje nekakšnih višjih resnic v vsem in vsakomur. Nekako hočem verjeti, da je v vsem nekaj globljega. Da ima vse nekakšen višji pomen. In morda potem to včasih zgleda kakor, da sem navezana, samo zato ker iščem nekaj več v vsem. Morda bi kdo to imenoval lebdenje, nekdo drugi celo pohlep, spet tretji nemir. Toda v resnici je samo človeška potreba po raziskovanju. Radovednost in čutenje. Morda pa je to globlje v resnici ljubezen. Morda pa v vsakomur in v vsem iščem ljubezen. Samo zato, ker je svet poln sive zaslepljenosti in za ljubezen obstaja vedno manj prostora in časa.
Zadnjič sem med počasnim in mučnim branjem avstrijskega dnevnika Heute (ja, trudim se, da bi izgledala integrirana in zato na podzemni berem avstrijski časopis -- menim pa da mi tudi zaradi tega nemščina vedno bolj ostaja v glavi) zasledila podatek o najbolj varajočih narodih. Razumljivo so bili med njimi Španci in Italijani (slednji imajo zapeljevanje "vsepovprek" nekako v kulturnem izročilu) vendar ti začuda niso zasedali prvih mest. Ne, najvišje so se uvrstili Švedi, takoj za njimi pa Švicarji in Danci. Smešno, narodi, ki naj bi bili najbolje preskrblejni in zato po zdravi kmečki logiki, najbolj zadovoljni. Toda očitno jim v tem njihovem zadovoljstvu nekaj manjka! Imajo prvovrstne službe, lepe plače in še super urejen življenjski standard....toda niso mirni....in skačejo čez plot. Sklepam, da gre za pomanjkanje tistega najlepšega -- tistega malo globljega v človeku, za kar moraš malo potrpeti, malo počakati, malo pustiti da se razvije. Za ljubezen namreč, moraš ustvariti okolje, v kateri potem lahko zacveti. In če za to nimaš časa, kar je pa še bolj verjetno, niti znanja, kako bi se tega lotil ali pa kar je še huje, da nekako tega nimaš privzgojenega kot človeško in naravno, potem se tega sploh ne lotiš. Nekekako spustiš da gre in pride novo. Prepričana sem, da v teh svetovih, to nikakor ni razumljivo, ko gre za službo. Službe ne boš kar tako spustil, malo "pofušal" drugje in na koncu zamenjal. Vsaj v teh svetovih ne.

Ali te globine izginjajo iz našega sveta? So morda padle v enako brezizhodno luknjo kot severni medvedi? Tako čudoviti, tako veličastni, toda nikomur ni mar, če jih nekega dne ne bo več med nami.

Če se vrnem v svojo realnost z Avstralci, Indijci, Avstrijci, Rusinjami, Italijankami, Turkinjami, Bosankami, Latvijci po imenu Viktor, ki se pretvarjajo, da so modre angleške krvi, pravimi Angležinjami (aja ne, tudi ta je srbske krvi) in Francozi....oh ja, barvito je in zabavno. Vedno sem menila, da so narodi iz razvitega, bogatega sveta tisti, s katerimi se bom razumela najbolje. Toda na koncu so dejansko "južnjaki" tisti v katerih vidim globino. Duhoviti so, želijo se pogovarjati, smejijo se in razumemo se. Razumemo se na intelektualni ravni in skrajni čas je, da si neham tajiti svoje resnične vrednote. Skrajni čas je, da se neham ob bok postavljati brezhibnim gospodarstvom in bleščečim profesionalcem in se sprostim med "našimi"! In to niso nujno bivši Jugoslovanski narodi (brez zamere starejših generacij, ampak zame beseda "naši" nima pomena Jugoslavija in Balkan), ampak bolj mislim tiste, ki se ne bojijo pokazati čustev in ki jim ni nerodno predlagati kreativne ideje. Tisti, ki hočejo, da je malo drugače, malo bolj zabavno in zanimivo. Španci, Italijani, Francozi, Čehi, Rusi, Ukrajinci, Škoti, Indijci, Singapurci, Čilenci, Turki in tudi nekateri Balkanci so odprti, iskreni in so kreativni. Niso zagriženi in "zaboga" radi imajo barve, animacije in filme na Powerpoint-ovih prezentacijah. Smejijo se, veliko se smejijo. In tako je delo lažje. Tako je tudi bolj zabavno. Tako je užitek in ne samo pehanje za odobravanjem "nadrejenih". Ni več dirka, pač pa je ustvarjalnost in delo, ki nas polni. In saj to je bistvo, kaj ne da?

Mnogi bi sedaj pomislili; slej kot prej bo mogla v službo in če ne prej bo tam stopila na realna tla. No, dokler me boste brali tukaj, v časopisu ( :D ) ali knjigi, bo očitno to moja realnost. Realnost je namreč v najgloblji točki, ki jo lahko vidite s prostim očesom, če si enkrat vzamete čas in naredite prostor za tisto -- ljubezen, ki jo boste morda končno videli v listju, ki ga nosi veter.

Hvaležna za današnji navdih vas pozivam, da pomislite o globinah okoli vas. Kako globoko vidite vsak kanček vašega življenja?... Toliko ljubezni spustite v svoje življenje...