Savna mi je dobro dela, le da se nisem mogla narazmišljat. Paradoks nastane, ko se zaveš kako preprosto se sprijazniš s tem, da odvržeš ličila in oblačila in povsem gol, prav takšen kakršen si, stopiš v majhen lesen prostor in se čisto mirno razgališ popolnim tujcem. In povrhu vsega jim brezskrbno in povsem pomirjeno razgališ še svojo rdečico in svoj znoj, ki v nekaj minutah sobivanja z ostalimi nagci, kakor rokavi Amazonke prekrije tvoje pomirjeno telo. Ali so to eni redkih trenutkov, ko si dovolimo biti to kar smo, brez vsakršnih prevlek tistega, kar bi si sicer želeli biti... ali pa je to eden najbolj očitnih klišejev, ker sledimo črednemu nagonu v početju, ki je sicer za nas povsem neobičajno;...to, da bi povsem goli sedeli v množici in se z zariplim obrazom potili na izposojeno brisačo. Nekaterim je tisto prvo pisalo na obrazu, drugi pa so svoje nelagodje izrazili zaviti v izposojene brisače do vratu in s topečim se mejkapom nad lici. Toda tisti prvi so bili zares lepi. Ljudje v svojem originalu. Ženske, ki so sprostile svoja telesa so nekako žarele in moški so bili moški, četudi to ni imelo nič opraviti z njihovim razgaljenim mednožjem. Bili so moški tudi takrat, ko se jih je dalo ujeti, da so svoj pogled nanjo zadržali nekoliko dlje, kot bi bilo spodobno, a to je le podkrepilo njihovo naravnost.
Tekanje po vdirajočem se snegu v "skibucih" je prebudilo otroka v meni in zato sem za konec čofotala tudi v bazenu in se za zadnji zajtrk pregrešila z "nutelo".
In potem sem se vrnila v realnost. V novo leto. Tokrat, nekoliko čuden občutek, ker se ne čutim pripravljena, da bi se vedla, kakor da smo že v letu 2015. Na steni v stanovanju še vedno visi star koledar in božično okrasje še zmeraj krasi vsak kotiček dnevne sobe. In nekako se bojim sneti vse to in se soočiti z dejstvom, da življenje teče dalje. Morda pa začetek novega leta z razvajanjem v hotelu, nekje v pravljični deželi, le ni bila tako dobra ideja. Kako se bom zdaj vrnila nazaj na tire, po katerih vsi vozijo absolutno prehitro za moj naravni ritem?!
Potem pa je včeraj ponovno, povsem nenapovedano napadel sneg. Snežinke so padale z vso močjo in kričale: "Vidiš, tudi tukaj lahko imaš svojo snežno pravljico!" V roku desetih minut je vse bilo belo in nekje v ozadju je zaigrala nežna melodija, znana po svojem navdihujočem učinku. Rekla je: "Kot si ti povsem gola, brez zadržkov sedela v tistem majhnem lesenem prostoru, tako je sedaj novo leto prišlo, golo in brez zadržkov. Prišlo je čisto po naravni poti in razpelo je svoja krila pred teboj, da bi lahko občudovala njegovo brezmejnost... Ne boj se. Vse je natanko tako, kot si želiš, da bi bilo. Tvoja blokada je kakor izposojena brisača, ovita okoli telesa vse do vratu. Ne boj se. Odvrzi vse, bodi gola in nikar se ne prekrivaj s strahovi in spomini iz preteklosti. Vse je natanko tukaj pred teboj, nepopisano, nedotaknjeno in pripravljeno na tvojo ustvarjalnost."
Če je verjeti navdihu, ki občasno prešine moje ponorele misli, potem bo vse v redu. Le da bo vseeno potrebno olupiti kar nekaj plasti, kar bo, podobno kot pri lupljenju čebule, sprožilo pekoče solze na licih, a bo potem veliko lažje.
Če je lansko leto bilo leto za odkrivanje hvaležnosti, bo to leto, leto odpuščanja. Ko se resnično zamislim in zakopljem v skrinjo svoje duše, se zgrozim ob spoznanju, da gojim tisoče malih in velikih zamer, tudi do ljudi, ki jih še zmeraj ljubim. "Čustvena inventura" kot se je izrazil letošnji horoskop za prihajajoče leto v eni od avstrijskih revij v hotelu, bo kar dober opis tega, kar čutim, da se mi bo letos zgodilo. Pojma nimam kako se bom lotila čiščenja te prepolne omare stvari iz preteklosti. Toda podobno kot pri čiščenju garderobne omare, me tudi tukaj motivira rezultat, ki prinese predvsem prostor za nove stvari. In občutek potem, ko prideš iz šopinga, da si bogatejši in prenovljen.
Kolikor mi je znano se bosta letos z mojega srca odvalila predvsem dva kamna, toda nekako imam občutek, da se jih bo še več. Temu seveda zmeraj sledijo tudi nova odprta vrata. Mnogo odprtih vrat. In morda me prav to navdaja s strahom. No, vsaj toliko, kot me navdaja tudi z entuziazmom. Hah, strah in vzhičenost naenkrat, pa saj se bom razpočila! Vendar se ne bom. Ker sta to v bistvu razum in srce, ki se (kot zmeraj) "bockata" za prevlado. Razum bi rad datume, zneske in dosežke. Srce bi rado potrditev, navdih in radost... kje je zlata sredina?! Mislim, da lahko to ugotovim samo z nadaljnjim poskušanjem tega in onega... Pa saj sem v pravih letih za kaj takšnega, kaj ne da? Ravno v pravih letih.
Nikamor se ne mudi, pa vendar življenje teče brez prestanka. In tako se bo že nekega dne zgodilo, da bomo osvobojeni svojih strahov in da bomo znali brezpogojno ljubiti. Da bomo zrahljali vajeti in odpustili. Da bosta jeza in žalost kakor jata netopirjev poleteli iz naših globin, lepota življenja, ki ga bomo uzrli pred seboj, pa bo razsvetlila naše srce, kakor je razsvetlila naše srce včasih, ko je bila naša duša še čista, otroška....in smo točno vedeli kaj si želimo.
 |
| Photo Source: http://www.adorabletab.com/gallery/adorable-kids/cute-little-baby-girl-thinking-adorabletab-com.jpg |
Pa vse dobro v novem letu!
