torek, 25. december 2012

JEZUS MOTIVATOR IN BOŽIČ VRHUNEC ŽIVLJENJSKE MOTIVACIJE


https://www.facebook.com/feeds/notes.php?id=100000594357409&viewer=100000594357409&key=AWiaAIKTzkIXQB3L&format=rss20

Komaj sem opazila, da sem zadnji zapisek objavila v oktobru z naslovom "Kajvseješepotrebnopostoriti" in res do danes sem tako rekoč plavala v delu in mislite, da mi ga je uspelo popolnoma opraviti?! Ne ne, cilji so ostali še neizpolnjeni in sploh vam ne znam razložiti, kako me to potre. A začelo je ponovno kričati moje telo. Najprej majhni priložnostni glavobolčki, potem išias, nato zakrčena ramena (tako zelo, kakor, da bi bila pod električno napetostjo) in potem namesto vzburjenosti razburjenost, na koncu pa še gluho desno uho in bolečine od konice nosu, do desne lopatice! In zdaj že vrabci na strehi čivkajo, da sem komaj štirindvajset, pa v takem rush-u...in to me seveda še bolj zateži. In kje je potem vsa lepota življenja, ki jo opevajo zasanjani poeti??

Da sem se umirila od tega norenja in brzenja je bil potreben božič. Ja, preprosto samo božič. In hvala Jezusu, da se je pred dvatisočdvanajstimi leti rodil ter da je potem imel motivacijske workshope, katerih snov se je tako močno zasidrala v človeških glavah, da še danes prosljavljamo rojstvo tega motivatorja.

Mnogi se ob božičnem kiču in evforiji zgražate in vedno več vas je takih, ki se zmrdujete nad božičnimi evergreeni in postanete tečni, ko je nekdo navdušen nad drobnimi lučkami, ki visijo iz streh, uličnih luči in iz vsega, kar je ogromno in visoko. Ne želim zveneti obsojajoče, toda ali ni to nekoliko "odraselsko" zagrenjeno? Kaj potem, če je vsepovsod gneča? Tudi ob nogometnih evforijah je. Kaj potem, če vrtijo ves čas iste komade po radiu? Mene spomnijajo na otroške praznične dni. Ati se je skril za kavč, da ne bi prestrašil prihajajočega Božička, ki bo nastavil darila, mami pa naju je s sestro odpeljala v otroško sobo, kjer smo nato vadile Sveto noč, da jo bomo lahko perfektno zapele ob okrašeni smrečici, ki smo jo zjutraj skupaj prinesli iz tržnice. Potem pa magično odpiranje daril...in ves dan te tople in igrive božične melodije, ki jih poznam na pamet samo zato, ker mi tako nežno zapolnijo praznino v srcu z otroškimi spomini. Zakaj bi se zmrdovali nad toplino družinskega ognjišča, ki je vedno žarelo na božični večer?

Praznujemo v bistvu Jesusovo rojstvo in on je vedno širil svoje nauke v stilu; Bodi dober, misli dobro in dobro se ti bo vrnilo. Ne omalovažuj smeha, iskre v očeh in otroškega pričakovanja in ne zavračaj obredov, ki pripeljejo do tega... Če bi lahko bi še danes verjela v Božička, ki se skozi dimnik stlači v prav vsako dnevno sobo na tem svetu, ker to je tista otroška brezmejna domišljija, ki jo skozi leta izgubimo. Potem pa se preobremenimo s tisoč in eno nepomembno obveznostjo in zahetvnim projektom, ker nam vedno nekaj manjka. V sebi smo, kljub tisočim dogajanjem okoli nas, prazni. Prazni, prazni, prazni. In potem komaj dihamo in se tako uničujemo od zunaj in navznoter. Navznoter nosimo praznino, ki trga našo ustvarjalnost kakor pajkovo mrežo, navzven pa smo ene velike tečnobe, ki se zmrdujejo nad vsem kar je nekoč v naših otroških očeh bilo čarobno.  Položite svoje srce poleg otroškega in sram vas bo postalo.

Če verjamete ali ne, božič in vsi praznični dnevi so priložnost, da spet najdete otroka v sebi. Izrežite snežinke iz belega papirja, ki vam počiva v printerju! Specite piškote, brez da pogledate v knjigo z recepti! Izdelajte voščilnice s temperami in voščenkami in jih odnesite na pošto! Zavijajte darila v praznični papir in pojdite na enega izmed božičnih sejmov ter kupite poseben, starinski stekleni okrasek, ki vas bo spomnil na otroštvo!
Zakaj ne? Ko boste ponovno odkrili otroka v sebi, boste nenadoma začutili tudi vso otroško energijo, ki vas je včasih gnala po zasneženih gričkih s skibuci in sankami! Pripeljali se boste do preprostega otroškega nasmeha, ki se vam bo široko izrisal na obrazu in do iskric v očeh in pripeljalo vas bo do tega, da boste ponovno začeli razmišljati o tem, kaj si v resnici želite postati v življenju.

Nekdo je nekoč modro zapisal: "DO what you LOVE and LOVE what you DO." In res pozabimo včasih na to kdo smo in kaj nismo in kaj želimo. Obveznosti nas izčrpujejo in puščajo prazne, delo, ki ga obožujemo nas polni in dela entuziastične. Toda, da bi prišli do tega premika, se moramo najprej postaviti na začetek. In začetek je tam, ko izpod zimske kape pogledamo z otroškim navdušenjem in se vržemo v globoki beli sneg - brez strahu, z velikim pričakovanjem; samo da vidimo, kaj se bo zgodilo? 

Želim vam čarobne praznične dni!!!

petek, 16. november 2012

LJUBITI DRUGEGA NAMESTO SEBE

Preveč vlagamo v zveze ljudje. Precenjena je ljubezen kot taka. Ljubezenska zveza, odnos....toliko truda, toliko dajanja sebe, toliko jemanja sebi... in potem pogled na nekoga, ki ni srečen s tabo...kljub vsemu kar mu daš.... in potem veliki konec, kakor da se podre hišica iz kart. Do tal, vse se razleti in kaj lahko storiš....pobiraš karte in jih poskusiš postavit ponovno? 

Ljubiti bi naj pomenilo spustiti nekoga na svojo pot. Pa vendar ali to pomeni mu odstopiti del poti, da jo vzame zase? Ne vem, po mojem preveč vlagamo v zvezo in preveč odstopamo. Bolj bi se mogli prepuščati toku in ljubiti bi mogli trenutke, ko smo z nekom ter jih skladiščiti v svojem spominu. Takšni trenutki pa niso vedno nujno povezani s partnerjem, lahko so to trenutki sreče s samim s sabo, s prijatelji, z družino. In ko se pričnemo odpovedovati takšnim trenutkom zaradi tega, ker vso energijo in čast posvečamo eni osebi, v bistvu izgubljamo sami sebe. Ko se zveza konča, kar enkrat se, ostanemo brez vsega. Samo karte ležijo na tleh in druga brez druge ne morejo stati. 

Po drugi strani pa je naša sreča kot pesek v peščeni uri. Slej kot prej vse prileti ob tla, potem pa je samo vprašanje časa, kdaj bo prišel nekdo, ki bo uro obrnil. Torej se nezavedno puščamo čakati na tistega nekoga, potem pa spet vso energijo vložimo v njegovo srečo. Vse bi bilo kul, če bi tudi on v našo v enaki meri in bi se potem dopolnjevali v popolnosti, na koncu pa bi vseeno lahko odkorakali s samim sabo, ne brez vsega.

Dragi moji, ljubezen je pač minljiva (kar ne pomeni, da ne more trajati vse življenje). Zveze imajo tri faze. Prva je tista, ko smo zaljubljeni in gorimo od sreče. Druga faza je najdaljša in nas polni z mirom, ker smo ustalili in napisali neko ljubezensko zgodbo - spoznali smo nekoga, ki nas polni in nam daje varnost. Počutimo se ljubljeni, kasneje pa navezani na nekoga. V tretji fazi pa žal, dragi moji, gre samo še za to kdo dlje zdrži. In dlje boste zdržali, več sebe boste izgubili.

Toliko o tem.

<photo id="2" />

torek, 2. oktober 2012

JESENSKI VETRIČ IN VSE-TO-JE-ŠE-TREBA-NAREDITI

Jesen je že. Pozna se na barvi neba in v vonju sušečega se listja. Čuti se tudi na nekakšni ostrini še ne preveč ledenega jutra in na neki tišini, ki se razprostira med stanovalskimi ulicami, kjer mirno počivajo prazna parkirna mesta. Vsako jesen svet ponovno zapreže vse razpoložljive konje in požene cikel vsakdanjika v najvišjo možno hitrost. Konec je z ležernostjo, ki se je udobno namestila preko poletja. Prav za prav se je kar zasadila v moje možgane. Priznam, bom mogla narediti kakšno terapijo hitrega pomnjenja ali kaj podobnega v prihodnje, da bom spravila svoje možgane spet nazaj v formo.

Vendar na jeseni je tudi nekaj lepega. Mrzli jesenski vetrič nas spomni na dom. Na toplo volneno odejo in vroč kakav iz mikrovalovne in tako potem na kavču pred televizijo oz. bolj moderno bi bilo reči pred računalnikom na Facebooku. Vseeno vam predlagam film. Kakšen nostalgičen in čustven.Nič ni pocukranega, če si kdaj dovolimo, da nas film popolnoma sleče iz oklepa, v katerega se odevamo vsak dan, da nas drugi ne bi videli ranljive. Meni se je to zgodilo nekaj dni nazaj, ko sem si privoščila samski filmski večer z novim filmom Kate Hudson, A Little Bit Of Heaven, ali Košček nebes. Film te resnično pusti golega, točno takšnega kot si, s svojim življenjem - dobrim ali ne preveč dobrim. Neverjetno je, da uspejo ustvarjalci filma pričarati "happy end", kljub nesrečnemu koncu - poglejte in razumeli boste.

In s tem filmom in z jesenskim vetričem, ki potuje skozi špranje in vrzeli med mogočnimi bloki in stolpnicami ter med drevesnimi krošnjami, posejanimi nižje, spet počasi pridobivam voljo za ustvariti nekaj novega. Za najti samo sebe v tej zmedeni dirki, ki me žene k željenim uspehom. Ves čas mi vest trka na vrata, kjer je ego že zdavnaj izobesil znak "BUSY". Nekako mi vest govori, naj se ustavim, ker sem zabredla pregloboko med VSETOJEŠETREBANAREDITI misli in to me zavira, da bi resnično nekaj naredila. Zagotovo nisem edina, ki brede v poplavi nalog, ki sem si jih sama nakopala in določila, brez nadzora in pregleda v svoj čas in sposobnosti. In na koncu vedno pozabim na sebe. In to v smislu DELAJTOKARTEVESELI. Pa me v resnici ne veseli, da se moram ubadati s projekti, ki nimajo trdnega finančnega zaledja, s katerim bi bili tudi v resnici mogoči. Tudi me ne veseli prevzemati naloge v drugem projektu, ki iz mene srkajo sleherni kanček dobre volje, ker so preprosto tako zelo dolgotrajne in monotone. Toda, v življenju je vedno tako, da obstajajo stvari, ki jih je preprosto potrebno narediti, požreti njihovo dolgočasno vsebino in jim dejansko odstopiti svoj cenjeni čas, da potem "kao" nekaj dosežemo. To sploh ni sporno.

Težava nastane, ko je teh in takšnih stvari več kot ima dan ur. Potem se pa lahko zgodi dvoje; Ali nič ne spiš in pregoriš nekje na polovici, ali pa preveč spiš, da bi pozabil preobremenjenost in pritisk in krivdo do samega sebe in potem delaš vse s polžjo hitrostjo in tudi efektivnostjo. Ne bom izdala, kaj se je letos zgodilo meni. Se pa kljub ogromno spanja počutim strašansko utrujeno :) . In to najverjetneje od misli VSETOJEŠETREBANAREDITI, ki mi daje občutek, kot da se vsak dan zbudim kot natovorjena mula.


Še malo in bo mraz. Mraz nas prisili, da hodimo hitreje, da se oblečemo in obujemo elegantneje, da jemo bolj konkretno in da se fokusiramo na pomembne stvari. Vam se to ne dogaja? Meni se. Že zdaj čutim, da se bom kot lani, tudi letos fokusirala na faks, poleg tega pa še na odkritje zlata oz. v modernem času se temu reče "zaslužiti milijon". Ob tem pa upam, da me bo grela toplina nežnega ljubimca. Tako bo mraz hitro prinesel predbožični čas, ki ob kiču prinese tudi vso nostalgijo in toplino. Takrat se bo spet za trenutek pričela pravljica in prišel bo spet novi, prednovoletni navdih.

<photo id="1" />

četrtek, 20. september 2012

KAKOVOSTEN DUNAJ

Pred tedni sem prišla iz Pariza, zdaj pa sem že na Dunaju. Kar preselila sem se sem. No, prišla sem na študijsko izmenjavo, a se počutim tako, kot da bom za vedno ostala tukaj - domače. Obe mesti sta nekaj posebnega, a eno je bolj magično, drugo pa bolj prijetno za živet. Lahko ugibate katero je katero, ampak pred kratkim so bili objavljeni rezultati raziskav, ki Dunaj, že tretje leto zapored uvrščajo v sam vrh najbolj kakovostnih mest za življenje. In to vam lahko sedaj tudi osebno potrdim.

Tukaj je vse tako lepo naštimano in urejeno, da je kvaliteta vsakdanjega življenja resnično visoka. Predvsem javni prevozi so super. V maskimalno petintridesetih minutah lahko prideš kamorkoli na Dunaju. Avtobusi vozijo redno, točno in na deset minut, metro pa itak zmaga s svojo razvejanostjo, hitrostjo in štiriminutnimi intervali. Torej, nič hudega, če zamudiš vlak, počakaš pač na naslednjega. Vse je zelo jasno označeno, predvsem pa je vse tako čisto in urejeno. Všeč mi je dejstvo, da si lahko vsak trenutek izmislim novo lokacijo, potem pa le stopim na metro in sem v parih minutah na cilju. In vedno lahko s seboj vzamem tudi psa - psom je dovoljeno tako na javni prevoz, kot tudi v trgovine. Čeprav je Dunaj gromozansko mesto, ki bi na trenutek lahko delovalo brezosebno in betonsko, je prav za prav polno dogajanja, zgodovinskih zgradb z tisoč in eno zgodbo in tudi velikanskih zelenih parkov, tako pa postane prav prijazno in prijetno mesto.
Kulture se mešajo kot v kakšnem New Yorku, le da tukaj domačini v osnovi govorijo nemško. Jaz zaenkrat ne znam dobro nemško in mi je žal, da nisem več vložila v učenje tega jezika v otroštvu, ko je  bilo toliko priložnosti. No, nikoli ni prepozno. Naročiti znam kavo za zraven, z rjavim sladkorjem in z ne prevročim mlekom. Pozdraviti znam in se posloviti ter se zahvaliti. Osnova za bivanje je :)

Dunaj je čudovit tudi zato, ker najdeš tukaj prav vse na kar utegneš pomisliti. Te zanimajo modelčki za peko keksov - tukaj najdeš vsaj dve specializirani trgovini. Potrebuješ erotične pripomočke - na glavni trgovinski ulici v centru mesta te čaka sex šop v kar dveh nadstropjih, pri čemer raje ne hodi v klet :) Vsa umetnost sveta se skriva v muzejih in galerijah in svetovni koncerti v halah ali v operi. Tudi cabareji, klubi vseh vrst, med njimi specializiran klub za tango - o jaaa. V centru mesta pa ulične kavarnice in brunchi v francoskem stilu, na postajah pekarne in coffee shop-i in če je preslab dan za obisk najstarejšega živalskega vrta v Evropi, si lahko vse živalske vrste (sicer nagačene) ogledaš kar v naravoslovnem muzeju. Tukaj je še zimsko drsališče sredi magičnosti predbožičnega Dunaja in reka Donava, ki s svojimi sprehajalnimi potmi in otokom na sredi omogoča ogromno sprehajalnih ali tekaških trenutkov skoraj vse leto. Na otoku imenovanem Donauisel je možno najeti tudi piknik prostorček, s klopcami in betonskim žarom. Za 10€ dobiš celo drva in rezervacijo... Da ne govorim o tem, da ima Dunaj kar dve Ikeji in sedež avstrijskega Volva, kjer si obetam vsaj prakso. 

Na Dunaju kar mrgoli prostih delovnih mest, priložnosti za prakso in posel cveti, zato cvetim tudi jaz - karieristka :) V bistvu se že zelo veselim predavanj na Wirthschaftsuniversität pod naslovi Projektni management, Organizacijsko vodenje in Storitveni marketing. Kot Erasmuska bom zagotovo spoznala ogromno novih ljudi, enega Čeha sem že in Poljakinjo, obetam pa si še poznanstva med Francozi in Japonci, ki jih je spet ogromno in vsi imajo pri sebi neke tehnološke zadeve bodisi mini fotoaparate bodisi iPADe - tipično. Šola je gromozanska in ima tisoč in eno praktično stvar in vse lahko koristiš brezplačno ali zelo ugodno z izkaznico WU.

Bolj kot iščem slabosti, več vidim dobrega. Edino kar bi lahko izpostavila kot slabo, so parkirne cone, ki so posejane po celotnem mestu, zato je izredno težko najti stanovanje, če imaš avto. Pravkar sem namreč v iskanju stanovanja in v glavnem se ponujajo stanovanja v okrožjih s parkirnimi conami... Najemnine na Dunaju so precej visoke, a to je nekako za svetovno prestolnico normalno. No, okej, tudi kava je precej draga. V kavarni, v kateri trenutno sedim, bom plačala za kavo z mlekom 3,40€, da se je pa dobiti, na postaji, za zraven tudi za 2,30€. Vseeno je dober občutek živeti tukaj, ker kljub višjim cenam, dobiš ogromno bivanjskega udobja v zameno, česar v Mariboru še dolgo ne bo čutiti. Imam občutek, da tudi, če bi bila tukaj eno leto, ne bi mogla doživeti vsega kar mi Dunaj ponuja. Sem omenila zabaviščni park sredi mesta, ki je odprt vso leto in kjer me čaka še muzej voščenih znanih osebnosti Madame Tussauds in veliko nostalgično razgledno kolo??

Kmalu bom našla stanovanje in potem bo vse moje :) 

Lep pozdrav iz Dunaja!   
<photo id="1" />

ponedeljek, 3. september 2012

NAJ VAM RAZKRIJEM SKRIVNOST

Pravijo, da je vse minljivo. Da vse lepe stvari enkrat izgubijo svoj sijaj. In ko se ti to parkrat zgodi, celo začneš verjeti v to. Naenkrat se za svojo srečo pričneš bati... Ko je preveč lepo, pričneš razmišljati, da bo tudi tega enkrat konec in prišli bodo oblaki, nato viharji in na koncu bo vse skupaj zalil val obupanja. Seveda, bo potem spet posijalo sonce in nato bo v tvoje življenje vstopila nova priložnost. Odprla se bodo nova vrata in spet boš cvetel.
Toda, kaj če se naveličaš vedno znova cveteti, predvsem pa veneti. Kaj, če bi želel ostati v trenutku sreče za vedno??

Kaj, če bi vsak dan jedel tisto najbolj okusno juho in se je nikoli ne bi naveličal? Je to sploh mogoče? Potem bi morala juha vsebovati sestavine, ki te zasvojijo. Toda to, vsi vemo, da ni dobro za človeka - zasvojenost. Zasvojenost je namreč umetno ustvarjena potreba po nečem, v čemer ne prepoznamo ničesar globokega več. Vse je samo še površinsko.

Zato so prave stvari vedno plod naših instinktov. Prvinski občutki so tisti, ki nas vodijo v trenutke pristne sreče. In skrivnost je, da jih nikdar ne bomo mogli nadzorovati v popolnosti. Nekateri temu pravijo tudi usoda, drugi vesolje, tretji energija... Dejstvo je, da magnetizem sreče deluje le, kadar povsem "nečloveško" naravi okoli nas pustimo, da cveti po svoje.

Tisto lepo, kar nikoli ne mine, je cvet v nas samih. In, ko ugotoviš, da si edini, ki lahko ta cvet resnično vidi v vsej svoji lepoti, takrat stvari okoli tebe nehajo izgubljati sijaj. In takrat tudi ugotoviš, da prav za prav nikoli ne nehaš cveteti, le narava okoli tebe, spreminja svoje barve.

Daleč od tega, da bi jaz v praksi že prišla do prepričanja, da nikoli ne neham cveteti - samo prvinski občutek mi pravi, da je tako. A še vedno me je strah, da so stvari včasih prelepe, da bi lahko bile tukaj za vedno.... Še vedno me je strah, da se ne bom izognila ovenitvi in bom od začetka cvetela, znova in znova.


P.S.: Za vedno bi te želela spraviti v moje srce...
<photo id="1" />

četrtek, 2. avgust 2012

LA VIE EN ROSE Á PARIS (...moje rožnato življenje v Parizu!)

[uporabite YouTube za glasbeno spremljavo po priloženih linkih ;) ]

http://www.youtube.com/watch?v=0NdmIpHKfgk&feature=fvwrel
Ura je skoraj ena ponoči. Edit Piaf in jaz v pariško modri čipkasti obleki, z glamurjevo frizuro in rdečimi ustnicami, se druživa zdaj, ko moji kanadski kolegi že vsi sladko spijo. Jaz pa ne morem zaspat, ker preveč cveti v meni. V tem trenutku je moje življenje res rožnato. Napolnjeno je z rožnatim vonjem Pariza, ki je tako čaroben, da ne moreš dojeti te čarobnosti, dokler resnično ne stopiš na pariške tlakovce!
Recimo najbolj znameniti Eifflov stolp je dejansko najbolj spektakularen izmed vseh stavb v Parizu. Mislila sem, da je le kliše in da v resnici ni tako poseben kot pravijo. Vendar prvi trenutek, ko me je presenetil izza vogala ne preveč visoke rumenkaste kamnite stavbe, sem obstala in za trenutek resnično prenehala dihati. Je samo kup železja sestavljenega v elegantno dizajniran stolp s kapo na vrhu, ampak je vseeno tako zelo mogočen in edinstven. In v naslednjih petih dneh sem se vedno znova do onemoglosti načudila temu sedmemu čudesu sveta. Unikaten je! In vidiš ga lahko s toliko različnimi ozadnji, da imam najmanj petdeset slik Eifflovega stolpa. In nobene nisem mogla izbrisati, ker je vsaka nekaj posebnega.
Vendar vseeno je najlepši takrat, ko ga ob polnoči prebrisani Francozi oblečejo v drobne iskrice, ki kot zvezde švigajo gor in dol po gromozanskem vratu Eifflovega stolpa in ti lahko le obnemiš. Je celo boljše kot novoletni ognjemet! Ko sem to dočakala danes, se je polna luna, ki je vso noč krasila ozadnje stolpa, v trenutku zvezdnega spektakla skrila za oblake in prepustila migetajočim iskricam, da odigrajo svoj šov. Ko se je to zgodilo včeraj, smo ravno sedeli na brzečem metroju. V treh minutah vožnje, ki smo je imeli do naše postaje, je nek moški na saksofon zaigral "Just a gigolo", obenem pa je v daljavi utripal ves Eifflov stolp - lahko verjamete tej izjemnosti trenutkov!?!

Sicer pa ljubezen. Ohhh, kar čutiš jo v zraku. Paris je res mesto ljubezni. Zasnovan je tako. Sprehod ob reki Seni na čudovitem tlakovanem obrobju, čudovite romanične restavracije ob svečah, ki so vse tako majhne in polne, da komaj najdeš svojo mizico. A, ko jo najdeš, se pravljica šele prične. Natakar je takoj pri tebi, včasih še preden najdeš mizo, vendar so tako zelo vljudni, da se počutiš, kakor da si resnično kralj. Ne vem zakaj krožijo govorice, da so francoski natakarji osorni - resnično niso!! Sploh, glede na naše natakarje, ki bi lahko šli na trening najbolj ekspertne strežbe na svetu prav v Pariz. Strežejo ti v glavnem moški, ki so vsi zelo urejeni in simpatični. Visoki ali nizki, vitki, a vseeno z moškimi rokami in pogledi. Ohhhh, francoski moški. Nisem verjela, da je možno, da bi kateri kraj imel več simpatičnih moških na kupu. Toda Paris jih ima. Sprehajajo se s svojimi francoskimi buldogi in velikimi sončnimi očali, vozijo se na skuterjih ali v Smartih (ne kot naši frajerji v BMW-jih), dvorijo svojim ženskam z rožami ali nežnimi dotiki, ti strežejo v restavraciji ali pa so policaji. Ja celo policaji so fit urejeni moški - kot, da bi jih režiser postavil tja, kjer ne sme biti grdih ljudi. In ženske! Tudi ženske so naravnost kot iz filma. Najbolj sem občudovala njihov ženstven stil. Prav vsaka Parižanka ga je imela! Lahke oblekce, ki so plapolale malo pod majhnimi zadnjicami ali dolge noge v visokih sandalih ali pa ozke hlače, široke bluze in čvrste fige. Vedel si, kdaj gre Francozinja po cesti. Urejena tako ali drugače, zelo verjetno s cigareto v roki in obvezno v visokih petah. Ustnice rdeče ali "la rouge" kot rečejo Francozi in majhna (petit) torbica ter sončna očala. In nikamor se jim ne mudi. Sprehajajo se po cesti, kakor da so le na sprehodu - vendar v resnici ima vsaka od njih obveznosti, kot jih imamo tudi druge ženske po svetu. Vsake toliko namreč pogledajo na svojo čudovito modno uro in stopijo za odtenek hitreje.
Nenevadano je, da so Francozi tako vitki - tako ženske kot moški. Njihova hrana je namreč odlična, toda pripravljena je na maslu in francoski kruh ti postrežejo tudi k sladici. Da ne govorim o palačinkah, ki jih pečejo na vsakem vogalu.
Če me vprašate, kaj mi je bilo na tem potovanju najbolj všeč - hrana! Začelo se je na vlaku iz Züricha v Pariz. Imela sem štiri ure časa. Vsake toliko sem skozi okno pogledala francoske ravnine, medtem pa sem sestavljala PowerPoint prezentacijo za poslovnega partnerja. Mimo mene je naenkrat prispel voziček s hrano, ki sem jo imela vključeno v ceno vozovnice in nisem bila prepričana ali naj jem, ker, saj veste, hrana na vlaku... Ampak natakar mi je kar postregel. Vprašal je samo ali hočem ribo ali piščanca. Zdelo se mi je, da bo riba dobra izbira in že sem imela pred seboj tri krožničke. In s prvim grižljajem "some kind of" tunine solate, ki je izgledala kot biftek, se je pričela zgodba o francoski hrani. Mmmmmmm, ob ribi so bile pečene bučke na žaru, ob solati pa na drobno narezani šparglji in kuhano jajce. Sladica v tretjem malem krožničku je bila nekakšna mešanica biskvita in limonine pite - mmmm. Natakar me je vprašal tudi kaj bom spila. Kot sem vajena, sem lepo "varno" naročila vodo z mehurčki. Ko sem zaključila čudovito kosilo je natakar prišel pobrat krožničke in rekla sem: "Tres bien! French food..." Bil je presrečen. Ponosno se je nasmehnil in me entuziastično vprašal, ali želim kozarec francoskega vina. Kako naj bi se uprla francoskemu vinu, po tako dobrem kosilu?? Seveda sem vzela vino in ohhh - tako zelo okusno doživetje, da sem v naslednjih petih dneh vsak večer bila kar precej omotična od vsaj treh kozarcev tekom celega dneva. Vendar glava me ni bolela nobeno jutro - zbujala sem se vesela in zaljubljena v življenje.

http://www.youtube.com/watch?v=3v8ZCPe9_5c&feature=related
Ko smo že pri hrani, o kateri ne morem nehat pisat, moram povedat, da smo obiskali restavracijo slavnega Gordona Ramsaya, imenovano La Veranda. Po ogledu čudovitih vrtov Versaillesa, smo se podali po aleji romantičnega okoliša proti omenjeni restavraciji. Rezervacija je bila ob sedmih. Seveda smo bili med prvimi, evropsko večerno življenje se namreč prične ob devetih - toda bila sem s Kanadčani :)

La Vernada nas je pričakala s kar petimi natakarji in prečudovito verando s črno-belimi ploščicami na tleh in belimi kovanimi stoli. Mize so bile pogrnjene z belimi prti, za bronasto ograjo pa so se pasle koze. Kljub temu je bilo zelo fino. V ozadju je igrala lahkotna francoska glasba, na oknih so cvetele pelargonije in na mizi so čakali vinski kozarci. Miza za sedem ljudi, natakraji ki so prijazno kimali v francoščini in hrana, ki ti skoraj ne da dihat - tako je bilo dobro! Tega ne moreš razumet, dokler ne poskusiš.
Za začetek sem naročila kar predjed dneva; tunin mignon na zelenjavi. Glavna jed so bila piščančja prsa polnjena s sušenimi paradižniki, šparglji in s rožmarinovo polento, za desert pa tako slastna pannacotta, da so mi skoraj pritekle solze na oči, ker se je to dogajalo zares! Vino sem na začetku poskusila jaz, zato sem se počutila še posebej polaskano. In seveda je bilo odlično. Vse skupaj je stalo šeststo evrov plus deset procentov napitnine. Nekatere vas je zmrazilo ob tej ceni, vendar če bi bili tam.... Mene je to samo motiviralo k prizadevnosti za uspešno kariero. Preprosto moram zaslužit dovolj, da bodo ti užitki zame dosegljivi, kadar jih bom želela.

Nekaj pa vendarle je na Parizu moteče. Nekaj kar uničuje njegovo uglajenost, njegov šik in njegovo romantičnost. In to v bistvu niso cigareti, ki sem jih v takšni pogostosti nazadnje vidla le še v starih hollywoodskih filmih, pač pa so to metroji. Ne toliko metroji, kot njihove postaje in hodniki. Čeprav so slednji obdani s šik belimi ploščicami, so prepolni umazanije in prosjačenja. Tu in tam je kakšen glasbenik, toda v glavnem je bolj kot ne neprijetno, zaradi vonjav in sumljivih pogledov. Je pa res, da je odvisno od okrožja v katerem se nahajaš- In zelo moraš biti oprezen za tablami, ker jih ni veliko. Francozi preprosto mislijo, da je vsem okoli njih vse jasno. Ampak nam ni!
Glede na to, da sem navajena na dunajsko urejenost in jasnost, sem bila popolnoma razočarana nad zastarelostjo in neurejenostjo pariškega metroja. In očitno Francozi obožujejo stopnice. V petih dneh sem jih zagotovo prehodila vsaj pet tisoč! Morda pa je to v kombinaciji s cigareti njihova formula za vitkost... ker na nekaterih postajah sploh ni tekočih stopnic, pač pa samo navadne in še to večkrat gor in dol!

Montmartre, pariška vasica ji pravijo, znana predvsem po kabareju MoulinRouge je dvorezen meč. Nekatere uličice so prav prisrčne in originalne, polnijo jih drobne kafeterije in majhne trgovinice z najlepšimi kosi oblačil in nakita. Toda, ko se spustiš nižje se majhne trgovinice spremenijo v kramarske luknje, polne cenene robe in priseljenskih obrazov. Veliko je moških, ki dejansko izgledajo nevarno. Njihovi pogledi skrivajo temačne misli. Ženske, če so, so ali prostitutke ali prosjakinje in resnično si ne bi želela sama hoditi po teh ulicah. Po drugi strani pa spet, slavni Moulin Rouge, ki skriva spektakularne in nepozabne predstave. Kart za predstavo nismo dobili, ker je bilo že vse razprodano, zato smo vzeli karte za nek drugi kabare, ki se nahaja v prestižni pariški četrti Champ de Elysee. Ulica Champ de Elyzee je polna prestižnih blagovnih znamk iz vsega sveta. Tukaj najdete Luis Vuitton, Hugo Boss in celo Mercedes-Benz, z najbolj prestižnimi  AMG modeli. 

Predstava v kabareju je bila nepozabna. Vem, morda sem že malo klišejska z vsemi temi hvalami Pariza toda, vse so resnične. Iz dneva v dan sem se čudila filmskim trenutkom in pravljici v kateri sem cvetela rožnato :) V kabarejskem šovu na primer ni bilo le dvajset parov prelepih prsi, pač pa je bil ples čudovitih kostumov, žametni glas francoske pevke, resnično smešen nastop črno-belega komedijanta, neverjetno mišičasto telo akrobata na belem platnu in ko je na oder priplesal resnični konj, sem mislila, da je to vrhunec večera - toda iz tal se je dvignilo pravo drsališče, na katerem je nekaj trenutkov za tem on vrtel njo kakor naš Kozmos kladvo in njena glava je švigala mimo tal samo nekaj centimetrov proč! Seveda mi je zastal dih. Nepozabno....in Moulin Rouge bi naj bil celo še boljši!

Potem pa klasični večerni sprehod po pariških ulicah proti originalnemu pariškemu stanovanju, ki smo ga najeli pred nekaj dnevi (priporočam!!!). Polno je čudovitega starinskega pohištva in viskoih oken. Le par minut od stolpa, ki nas je tudi tokrat počakal do polnoči v Parizu.

Pariz je nekaj posebnega. Ugotovila sem sicer, da tukaj ne bi želela živeti, čeprav verjamem, da tudi v tem primeru, ne bi izgubil svoje čarobnosti. A nekako je le kraj za ljubezen in čudovita doživetja. Potem se vrneš domov, kjer pač živiš udobno in srečno naprej....a ko ti v vsakdanjem življenju zmanjka navdiha, se moraš vrniti v Pariz.



Ne, kot pravi Edit Piaf - ne obžalujem niti enega trenutka v življenju, ki me je pripeljalo v Pariz. Bilo je magično. Tako sem sklenila naslednje:

LIVE in Vienna, VISIT Slovenia and LOVE in Paris!

Au revoir!        

<photo id="1" />

ponedeljek, 28. maj 2012

POROČENA, LOČENA IN SPET BI SE POROČILA ali kako zelo fajn je v resnici biti poročen!

Za ta blog že dolgo iščem čas. In čeprav sem danes že rahlo utrujena, bom vseeno zapisala. Kot mnogi veste, bila sem poročena, sedaj sem ločena. Vsi se mi čudijo, ko izvedo prvič. Stara sem namreč 23 let. Na njihovih obrazih se najprej zariše nasmejano navdušenje, nato se obraz zmečka v vprašujočo grimaso in potem seveda stokratno vprašanje: "Zakaj, pri bogu?" Ne, ni bilo pri oz. pred bogom, samo na uradu - torej papirnato. Ampak bilo je čisto zares z vsem lepim in grdim...z belo obleko, rižem in debelimi dežnimi kapljami od Lovrenca do Hoč. Bili so rumeni baloni, ki jih je ati našel pozabljene nekje v predalu, a to sploh ni pomembno. Bil je pomen, ki ga mnogi danes sploh ne razumejo.
Za "biti poročen" velja, da moraš biti malo nor ali pa vsaj nepremišljen. Zakaj bi se vendar poročil, če pa to uniči vso razburljivost v partnerstvu, seks izgine iz dnevnega reda, pa še ogromno stane - zakaj, da imaš potem papir in prstan na roki in si mož in žena??!! To so tipična zgražanja predvsem nevednih ljudi bi rekla - oprostite vsi, ki takole razmišljate, da je poroka samo kos papirja in velik strošek...

Poročiti se v bistvu pomeni (in tako poglejte na zadevo tudi vi), skleniti pakt s svojim partnerjem. Pomeni, od zdaj naprej greva resnično kot ekipa, kot tim in pričneva ustvarjati najino zgodbo. Ti boš moj mož in jaz bom tvoja žena ali drugače, ti boš moj moški in jaz bom tvoja ženska. V dobrem in slabem - kajti povem vam iz prve roke - ko pride do slabega v neporočeni zvezi, se zlahka razidemo ali pa se ne borimo tako močno, kot takrat, ko smo poročeni. In najboljše je to, da je motivacija za trud in pripadnost naravno v tebi - takrat, ko si poročen. Poročen se tudi počutiš bolj varen, ravno zato, ker s poroko nekako pogledaš ljubemu v oči in mu obljubiš, da se boš v slabem trudil po svojih najboljših močeh in tudi on se tako zaveže. In na koncu se ne boriš zaradi obljube, ampak zaradi želje in pripadnosti paktu.
In to zavezanje ni zaklepanje svobode. Ne, kajti poroka vas ne obvezuje k brezupnemu vztrajanju v slabi zvezi (zakonu). Poroka je namenjena dvema, da proslavita svojo ljubezen, jo zapišeta na list papirja in začneta graditi skupne sanje, zavarovane z obljubljenim trudom drug drugega.

Ko sem bila poročena sem se počutila fantastično. Počutila sem se resnično pripadno najinemu svetu, za katerega sem se rada borila tudi v zelo težkih trenutkih. In seks - seksa ni bilo nič manj in nič več kot v vseh ostalih zvezah v enakem časovnem obdobju. Kljub vsemu sem vesela, da sem izkusila zakonsko življenje tako mlada - tako vsaj nisem najprej vso mladost preživela v prepričanju, da je zakon slab in dolgočasen!

Problemi, ki naj bi veljali samo za poročene pare, so v resnici problemi vseh parov sveta. Kemija zaljubljenosti zmeraj nekoliko poneha sčasoma - odvisno od negovanja strasti. In le-to je težko negovati, če se srečuješ z veliki življenjskimi problemi, na katere nisi pripravljen - na primer finančne težave, stanovanjske težave, družinske in seksualne - dragi moji, te se ne pojavljajo le takrat, ko si poročen! Res pa je, da se kot poročen lažje soočaš z njimi in jih pogosteje rešiš!

Poroka je zame en super veliki zabavni dogodek - nepozabna zabava, ki te dejansko poveže s partnerjem in te zbliža (pa če verjamete ali ne) in če zakon ne funkcionira se pač ločiš (1 mesec traja in stane 100-160€). Moj zakon je bil super, a sva z bivšim možem preprosto začutila, da greva vsak svojo pot in sva se popolnoma mirno in sporazumno ločila. Sedaj živiva vsak svoje novo življenje in še vedno se dobiva na kavi - zakon naju je povezal in še vedno si lahko prisluhneva...

Vsi, ki ne marate misli na poroko ali se je bojite, pomislite koliko ima v resnici, pri negativnih stvareh v zakonu, papir. Nič. Papir je samo SIMBOL vajinega pakta v katerem bosta funkcionirala pri zanimivih skupnih odločitvah in z zaledjem katerega bosta bolj srčno stala ob strani drug drugemu v težkih situacijah v katere nas pelje življenje! In s poroko ti ni odvzeta svoboda. Zakon je zveza, kot vsaka druga in v zakonu nisi nič manj in nič bolj svoboden, kot v izvenzakonski zvezi...no, res je, nekaj papirjev je treba urediti na začetku in na koncu, a vmes je to zgodba o vaju, bolj kot katera koli druga - neporočena!

Nenazadnje je poroka samo veliki nepozabni party v čast vajinemu skupnemu življenju, vajini ljubezni in vajini strasti!

P.S.: Danes svet temelji na denarju (ki nima v resnici ničesar opraviti z ljubeznijo) - in ker ne moreš nikomur zaupati 100% (žal), predlagam vsem (pa naj bo še tako neromantično) podpis predporočne pogodbe, ki bo urejala predvsem finančne in premoženjske zadeve. Zagovarjam poroko, vendar ne kot nekaj obvezno večnega. Če pride do ločitve, pride do tega, ker ljubezni več ni in takrat je dobro imeti stvari črno na belem.  
<photo id="1" />

torek, 17. april 2012

MED SVOBODO IN ZAVETJEM LJUBEZNI (filozofiranje o odnosu, kjer daješ (in pričakuješ) samo dobro)

Če ne moreš računati na svojega partnerja, kje je potem smisel? Če ga ne moreš vplesti v zanimive delčke svojega življenja, če ne moreš z njim deliti trenutke, ki ti veliko pomenijo... težko je potem imeti partnerja.

Danes sem v neki reviji prebrala članek o t.i. LAT razmerjih. Gre za razmerja, kjer partnerji zavestno živijo ločeni drug od drugega in se le občasno dobivajo. Pa ne gre samo za ljubimstvo, čeprav je zadeva zelo podobna. Vendar imajo ti partnerji tudi otroke. Eden najbolj znanih LAT parov sta Monica Belluci in Vincent Cassel , ki že 12 let vztrajata v takšnem razmerju. Pravita, da se vedno znova obožujeta, da se še zmeraj strastno ljubita kot prvič, hkrati pa priznavata, da si posteljno nista zvesta. Nekako gre to zraven v takem razmerju se vam ne zdi? Če se z nekom ne vidiš dva meseca, kako lahko od njega zahtevaš, da čaka v abstinenci... razen, če je seveda to tudi njegova volja.

Dolgo že razmišljam o filozofiji partnerstva, ki temelji na odnosu kjer si daješ samo dobro. To ni tipična zveza. Zakaj, vedno več ljudi se boji zvezanosti v zvezi. Kajti zvezanost, slej kot prej pride in z njo tudi vse slabe točke tipične zveze kot so nadzor, obzir, ljubosumje, omejevanje in tudi preveliko pričakovanje. Vsi ti dejavniki so povezani in brez njih se skoraj da ne da.
Razen, če gre za odnos, kjer botruje prisiljena ali zavestna ločenost. Takšen odnos je lahko alternativa zvezi predvsem za tiste, ki jih je obveznosti iz zveze strah. Odnos, kjer si daješ samo dobro pomeni, da se s partnerjem dobivaš, da preživiš kvaliteten čas - bodisi je to seks, bodisi je to izlet. In to tudi ni ljubimstvo. Tudi v takšnem odnosu lahko imate otroke in lahko predstavite starše in se lahko skupaj udeležujete družinskih, prijateljskih in ostalih dogodkov. Edina razlika je, da je prvo pravilo svobodna volja vsakega posameznika. Nikogar v nič ne silimo, od nikoga nič ne pričakujemo. Niti slučajno ni prostora za ljubosumje, saj partnerju dovolimo da se odloča kakor čuti, pri tem pa spoštujemo njegove odločitve. Hkrati pa ni obzira. Ne oziramo se toliko na partnerja (kaj bi njega zmotilo) pač pa bolj na sebe in počnemo to kar nam paše.
Seveda sem spada še edina omejitev: nikoli ne počnemo nič takšnega kar bi prizadelo našega partnerja. Dogovor o posteljni zvestobi je lahko vključen ali pa tudi ne. Bistvo je, da vedno razmišljamo kaj bo nas osrečilo in ko bomo srečni, bomo to srečo delili s partnerjem. In to je teorija. In teorija nikoli popolnoma ne obvelja v praksi.

V praksi pride do tega, da si želimo početi nekaj kar nas osrečuje, pri tem pa v to vključiti partnerja in deliti z njim te trenutke. Torej želimo delati zanimive stvari s partnerjem, kot si mi in samo mi (brez obzira do partnerjevih interesov) zamišljamo. In to je past, ki nas povede v okvirje tipične zveze. Po pravem bi torej morali za stvari, ki si jih želimo deliti z najljubšo osebo, najti še eno osebo in tako nadomestiti partnerja - ampak to ni to!! In tukaj se bom nehala vrteti v krogu.

Dajati dobro pomeni tudi, da kot partner kdaj pristanemo na kakšno idejo, ki je nastala v kreativnem egoističnem razmišljanju našega partnerja. Če se mu pridružimo v njegovem načrtu, bomo s tem dali "dobro" partnerju in ga osrečili. Zakaj pa ne? Saj pravim, da je nesmiselno biti sploh v odnosu, če zanimivih trenutkov sreče in veselja ne moreš deliti z najljubšo osebo, pa če tudi so obrnjeni bolj v naše interese!

Takšna situacija v praksi najbolje funkcionira pri seksu (po navadi). Seks so najlepši trenutki, ki sta jih oba pripravljena deliti in v tistem trenutku smo pripravljeni nesebično dajati dobro. In ker je (upam) tako z obeh strani, smo na koncu obojni srečni.

Ne vem, želimo biti svobodni in hkrati želimo zavetje ljubezni. Razmišljam pač, kako to s čim manj trpljenja skombinirati... In ker nisem edina, ki to razmišlja, je do danes nastalo že milijon oblik odnosov med dvema, ki tako ali drugače kombinirajo svobodo in zavetje ljubezni.

Upam, da vam uspeva...
<photo id="1" />

petek, 16. marec 2012

NA POZITIVNI FREKVENCI SAMOZADOVOLJEVANJA

Ste se že kdaj zalotili v nezavednem smehu, ko ste se vozili na kolesu oziroma hodili po cesti sami s seboj?
Ni to najbolj pristen dokaz sreče v nas? Seveda smo takrat popolnoma nezavedno globoko v mislih, ki se navezujejo na nekaj lepega v našem življenju. In vse okoli nas je tako lepo, svetlo in kar žvrgoli, čeprav ni ptičev v bližini. Ko se zavemo trenutka sreče v nas je to takšen objem življenja, da se ga kar ne moremo nasititi. In potem se vprašamo, kako dolgo nam bo ta sreča omogočena. Kar nenavadno se nam zdi takrat, da cenimo zgolj to, da smo živi in da nas nič ne skrbi. Nismo vajeni tega prijetnega občutka.
Včeraj me je doletel kar cel dan nezavednega smejanja in ne samo trenutek. Začelo se je zgodaj zjutraj na faksu, kjer sem dobila kar malo preveč zavidljiv kopliment profesorice za angleščino, ki je pozvala vse moje sošolce, naj se učijo od mene, ker sem za svoje vrstnike že kar preveč izkušena o življenju. Če je to dobro ali slabo ne vem, ker je slednje odvisno predvsem od egota mojih sošolcev, vendar pa, zame osebno je ta kompliment bil pravi balzam za moj ego in na krilih sem poletela na jutranjo kavo v Espressivo. Pred tem sem kupila revijo, da bi užila svojo tako zelo prijetno rutino - kavico s ženskim branjem. Pogledam na telefon, če je prispel kakšen ljubezenski SMS/mail in res je prišel mail. Ampak ta mail ni bil ljubezenski, je bil pa filmski. Moj "bogati stric iz Amerike" mi je pisal, da je ponosen na moje dobre rezultate pri študiju in da občuduje moj trud in prizadevanje za nove podvige v življenju (po tem, ko sem padla na najglobje dno, kar je sploh možno). Že samo ta del sporočila mi je ogrel srce in narisal tisti podzavestni nasmešek na usta. Potem pa je "bogati stric iz Amerike" predlagal, da se srečava v enem od krajev na svetu, ki si ga naj izberem jaz. Tako malo za motivacijo in veselje bova skupaj preživela nekaj dni kjer koli si bom pač jaz zamislila in si ogledala vse muzeje, zanimivosti in restavracije! In za stroške seveda naj ne skrbim, ker bo za vse poskrbel on. Tukaj naj povem, da gre za starejšega gospoda (preko 63let), ki je pred dvema letoma investiral v moj neuspeli projekt zajtrkovalnice.
Najprej nisem mogla verjet, da me je doletela takšna ponudba, po drugi strani pa sem takoj v mislih videla Eifflov stolp in moj Pariz. Pariz, ki si ga že tako dolgo želim videti in doživeti, pa ni bilo priložnosti. Za nameček sem izpadla tudi iz seznama za Pariz, ki ga je organiziralo Društvo študentov EPF, ker je zmanjkalo razpoložljivih mest. Ampak kot vedno, še zdaj verjamem v rek: " Vse je za nekaj dobro." In res, namesto študentskega Pariza bom dobila Pariz z vsem njegovim srcem! In to je bilo še pred 12. uro!!
Seveda potem nisem mogla brat revije. Vse skupaj je bilo tako pravljično. Po kavici sem se s kolesom odpeljala v bolnico, kjer je bila moja stara teta zaradi rutinske oparcije sive mrene na očesu. Bila sem tako polna dobre volje, da sem kar uro in pol delala družbo svoji stari teti, se z njo pogovarjala o tem in onem in prav videla sem kako jo s tem osrečujem. S tem, ko sem tam in ji delam družbo. Če si poln dobre volje, jo boš podzavestno delil z drugimi in s tem dajal dobro, brez da bi pri tem mignil s prstom. Ni to super, da osrečuješ druge in sebe, brez truda?!
Po obisku v bolnici sem obiskala še svojo sestro. Pred kratkim se je preselila v novo stanovanje in šla sem pogledat. Potem sva se pogovarjali kar dve uri in pol! Bila sem presrečna. S sestro namreč že od malega nisva tipično sestrsko povezani in izgleda,da imamo to v družini. A včerajšnje druženje je bilo pristno in izpopolnjujoče in tako pravo sestrsko!
Med obiskom pri sestri pa je priletel še en osrečujoč mail. Pred dnevi sem poslala motivacijsko pismo za pridobitev kotizacije za konferenco PODIM, eno največjih podjetniških konferenc v državi, ki se bo zgodila v začetku aprila. Dobila sem sporočilo, da so na podlagi mojega motivacijskega pisma odobrili brezplačno kotizacijo zame in za mojega poslovnega kolega. Ali lahko verjamete temu dnevu?? Mislim, da mi je manjkal še samo vplačan loto listek - a na četrtek ne žrebajo lota - škoda.

Popoldne sem se malo podružila še s svojo mamo, sprehodile sva se ob Dravi, ko je sonce že počasi zapuščalo vrh neba. Pa še skok na ginekološki pregled, tisti z razkrečenimi nogami na visokem bež usnjenem stolu. Imela sem neke bolečine v spodnjem delu trebuha zadnji mesec dni in bilo me je strah diagnoze. A kako naj bi dobila slabo diagnozo na tako dober dan? Ginekolog se je nasmejal in rekel: "Najbrž gre za honimuncistitis." Za tiste, ki niste takoj pogruntali podnapis: Honeymoon vnetje. Seveda zadeva ni tako nedolžna, kot je izgledal nasmeh na njegovem obrazu, a hkrati tudi ni tako usodna, kot bi bila kakšna hujša diagnoza lahko. Potem pa še v čakalnici, še en prijeten mail. "Greva na morje!" je pisalo in spet nezavedni nasmešek na mojih ustnicah in divja melodija sreče v mojem srcu. Da ima bog za mene cvetje, je bilo potem že uradno, a božji cvet je bil podarjen, ko sem sedla na kolo, prižgala MP3 player in ne boste verjeli; izmed 123 komadov, ki jih imam naložene na napravico se je čisto od začetka pričel v moja ušesa zlivati Beautyful Day od U2. Res je bil lep dan, tako lep, da sploh ni bilo realno. Pa je vseeno bilo. In če bi mogla pametovati v angleščini bi rekla naslednje: "THINK BIG AND BIG WILL COME TO YOU." IN "FREE YOUR MIND AND LET YOURSELF FLY ABOVE ALL REALITY - AND SKY WILL BECOME YOUR REALITY!"

Po filozofiji Velike Skrivnosti gre za to, da ostajamo na pozitivni frekvenci in tako k sebi pritegnemo dobro. In če vam povem, da sama že od nekdaj živim na frekvenci "kot v filmu" mi ne boste verjeli. Tudi sama si nisem verjela, do nekaj dni nazaj, ko se mi je življenje obrnilo za 100 stopinj in se mi zdaj dogajajo nenavadni uspehi in dogodki me kar naprej osrečujejo. In kadar se pojavi nekaj slabega, teh slabosti sploh ne začutim več dlje kot pa do površine kože. Ne gre več skozi mene.

Menim, da moramo razmišljati na veliko in na zelo svobodno. Nikar se ne smemo omejevati z ovirami, ki bodo morda nastale. Realisti in pesimisti se bodo seveda tej teoriji posmehovali a dvomim, da se oni kdaj zalotijo pri nezavednem smehu. Njim se čudeži ne dogajajo zato, ker sem jim ne zdijo realni ali možni. Jaz pa pravim, da gre pri doseganju sreče predvsem za samozadovoljevanje. Spoznaš se, ugotoviš, kaj te pripelje do vrhuncev in si nato pustiš vso svobodo pri sanjah.
Bodite sanjači, dovolite si, da se vam dogajajo čudeži, ki vas bodo zadovoljevali. Delajte točno to kar vam paše in razmišljajte o velikih stvareh v vašem življenju. Ker bodo prišle. Velike in male sreče, bodo prišle, ker boste sledili svojemu zadovoljstvu.

Danes, mi je na primer nekdo, ki ga sploh nisem videla, plačal kavo. Sedela sem na trgu in uživala svojo majhno rutinico s kavo in revijo in, ko sem želela plačat, je natakar rekel, da me je gospod, ki je sedel pri sosednji mizi, počastil s kavo. V vsej uri in pol, ko sem sedela sama s seboj na kavi, nisem niti za sekundo pogledala soseda, tako, da še zdaj ne vem kdo je bil ali kako je izgledal. Vendar sem mu hvaležna, ker mi je s skrivnostno malenkostjo polepšal dan! In še nekaj, dal mi je idejo, da sedaj jaz naredim enako do nekoga, ki ga bom prihodnjič izbrala v množici kafetarjev. Zakaj pa ne!?

Samozadovoljujte se na vseh področjih življenja in srečo boste podzavestno delili z drugimi!

http://www.youtube.com/watch?v=co6WMzDOh1o&ob=av2e  
<photo id="1" />