TERAPIJA PROTI FIKTIVNOSTI

-------------------------------------OBVESTILCE O SELITVI

Dragi bralci! Preden preberete spodnji zapisek, naj povem, da sem svoj blog preselila na svojo novo spletno stran majamonrue.com. Prispevke bom še zmeraj objavljala tudi tukaj, vseeno pa vam predlagam, da se, v kolikor se še niste, vpišete med moje sledilce na novi spletni strani. Tako boste enkrat do dvakrat na mesec prejeli sporočilo o novem zapisku na blogu ali pa o novostih na področju mojega pisateljskega dela. Lep pozdrav iz mojega dunajskega pisateljskega kotička!
-----------------------------------------------------------

Pokaži zapisek na novi spletni strani.

***

Ste morda opazili? Spletišče je zadnje čase do vrha zasipano z blogerskimi zapiski in kolumnami dveh vrst. Prvi so tisti, saj veste »jaz-menim« zapiski, kjer vsak izraža svoje mnenje, svoje poglede na svet in svoje frustracije. Še posebej dobro brani in deljeni so tisti zapiski, ki obelodanjajo negativne aspekte družbe in nedelujočega sistema. Tisti, ki na veliki zvon vedno znova obešajo zlizane in že stokrat preprane teme o slovenski zavisti, neumnosti vodilnih ter o nemogočih razmerah življenja v družbi, ki je sebična in nečloveška. Imenujmo te zapiske Zapiski o fiktivnem krivcu. Potem so tukaj še zapiski z nasveti, ki so prav tako nagneteni na Facebook-u in drugih socialnih platformah, med katerimi prednjačijo modrosti o zdravem življenju, iskanju sreče in seveda o tem, kako zaslužiti več denarja. Mnogi takšni zapiski vas po navadi popeljejo do avtorjevih BREZPLAČNIH e-knjig, kjer lahko prejmete še več nasvetov. Tako se je nenadoma zgodilo, da je virtualni svet poln instant branja in brezplačnih vsebin s slehernega področja življenja ali posla. To so Zapiski o FIKTIVNI poti do sreče.

Včeraj sem prebrala kolumno Mihe Mazzinija, ki mi je bila na prvo žogo všeč, ker sem se v njej začutila (kot se najbrž začutijo iskalci sreče pri zapiskih v stilu »5-korakov-do-bolj-srečnega-življenja«). Toda kmalu zatem sem ugotovila, da sem glavo napolnila še z eno zapisano frustracijo. Daleč od tega, da gospod Mazzini ne bi imel prav, še kako ima prav! Toda odgovor na njegovo kolumno je sledeč: Dokler bodo ljudje brali in delili instant zapiske ali naročali brezplačno ponujene e-knjige, se ne bo NIČ SPREMENILO. Poslovne strategije iz Amerike že od nekdaj uničujejo našo malo labilno potrošniško družbo in tako je tudi strategija »Deli-svoje-mnenje-in-znanje-vsepovprek-in-seveda-zastonj-ter-si-tako-naberi-listo-tisočih-sledilcev,-katerim-boš-nato-lahko-prodal-mačka-v-žaklju-za-denar«, izredno škodljiva tako za potrošnike kot tudi za ustvarjalce res kakovostnih vsebin. Nekako ni več filtrov. In ni več dostojanstva. Tako tudi ni več vrednosti, ki si je tako zelo želimo. FIKTIVNO.

Če so prej z negativnostjo zastrupljali zgolj mediji, zdaj to počnejo tudi navadni smrtniki, na svojih instant ustvarjenih blogih. In če ne gre za negativne informacije, pa gre za strupene materialistične obljube, kjer bi lahko stavek ponovno oblikovali v, če so prej z materializmom zastrupljali zgolj oglaševalci, zdaj to počnejo »podjetniški« eksperti, ki so v zadnjih desetih letih v slovenskem spletišču zrasli kot gobe po dežju in je tako podjetništvo postalo enako trendovsko kot fitnes. Hodiš kaj v fitnes? Ne, sem ful preveč zaposlen z nabiranjem sledilcev za svojo blagovno znamko, ki je kar moje ime. FIKTIVNOST.

Zakaj ljudje ne uvidijo poti do resničnega zadovoljstva? Ki je mimogrede, vsem pred očmi in je zelo nezahtevna, ravna in povrhu vsega še tlakovana. Zakaj naivno padejo na bloge in kolumne, ki so prepolni pritoževanja in negodovanja, in nato že v naslednji sapi, z občutkom fiktivne »moram-biti-na-tekočem« potrebe prebirajo in delijo še zapiske z instant nasveti, ob vsem tem, pa so strašno nezadovoljni. In če ni ravno nezadovoljstvo tisti jasni vsakodnevni občutek, ki ga skušajo potlačiti v sebi, pa je to zagotovo nepojasnjena zmedenost, ker ob vsem kar počnejo, nikakor ne čutijo življenjske izpolnjenosti. SPET FIKTIVNOST.

Dajmo za trenutek, dragi bralci, izpustiti fiktivno negativnost naših življenjskih situacij, v katerih nismo to, kar smo si kot mladi predstavljali, da bomo. Dajmo izpustiti fiktivno praznino, ki jo čutimo, ker ne moremo imeti vsega tega, kar si hrepeneče po tihem želimo. Dajmo izpustiti fiktivna pričakovanja, v katerih želimo, da drugi rešijo naš izgubljeni pomen. In za konec, izpustimo še FIKTIVNO krivdo, ki jo gojimo odkar mislimo, da moramo izpolniti naloge, ki nam jih narekujejo instant zapiski. Vdihnimo. Izdihnimo. V mislih primimo srce, ki neumorno bije v nas od trenutka, ko smo bili spočeti. Objemimo ga in začutimo RESNICO o našem obstoju.

Resnica, dragi moji, tiči v slehernem izmed nas. S seboj jo nosimo od zmeraj. Za resnico ne potrebujemo nikogar, da bi nas o njej učil. Pravijo, da nas nihče ne nauči ljubiti. RESNICA. Toda, ljubiti se ni potrebno naučiti, to ve vsak, ki je kdaj ljubil in ni ga človeka, ki ljubezni ne bi še izkusil. In zato izpustimo tudi to FIKTIVNO dramo o tem, kako smo ubogi, ker nas nihče ni naučil ljubiti.

Ljubimo brez predznanja. Ljubezen izkusimo že v maminem trebuhu, kjer nas njen glas ljubeče uči o RESNICI. In nato ljubimo kot otroci, kot mladostniki, kot odrasli, kot starši in kot starostniki. Ljubezen je ves čas v nas.

Kar potrebujemo za življenjsko izpopolnjenost je ljubezen. Kakršnakoli, toda vedno takšna, ki se je zavedamo. Obdani z ljubeznijo, ne potrebujemo ničesar iz zunanjega sveta, kar bi nas osrečevalo. RESNICA.

Ko se bodo ljudje enkrat zavedali, da lahko imajo vse, kar si želijo zgolj na način, da ljubijo in v življenju počnejo stvari, ki so prepletene z ljubeznijo in srčnostjo, bodo nehali brati in deliti instant zapiske in kritične kolumne. Kritičnosti ne potrebujemo, ker nima nič z ljubeznijo. Potrebujemo pa brezbrižnost do stvari, ki ne temeljijo na ljubezni.

Zamislite si trenutek iz svojega življenja, ko ste se počutili osvobojeno, zadovoljno in srečno… veste, tisti trenutek, ko vam ni bilo potrebno skrbeti za nič, ampak je vaše doživljanje bilo prepleteno s smehom, užitkom in radostjo. Kdaj ste bili tako srečni?

Mene osrečuje družba ljudi, s katerimi me povezuje ljubezen, okusna, s srcem pripravljena hrana in navdihujoča glasba. Vas ne? Ali vas kaj osrečuje bolj od tega…po resnici? Pomislite, ljudje so že pred več tisoč leti sedeli ob ognju, jedli in prepevali. In še danes z radostjo počnemo enako, v nekoliko posodobljeni različici, pa vendar so bistvo takšnega početja ljubezen, užitek in brezskrbnost.  

In denar? Najbolj všeč mi je misel, da je denar energija, ki neprekinjeno kroži skozi naša življenja, a je izredno občutljiva na negativnost. Denar se kot energija prilepi na pozitivno brezskrbnost. Na zaupanje. Kot dekle, ki se zaljubi v fanta, ki se ji nasmiha skrivnostno, toda nikoli vanjo ne sili.

Zatorej, zaupajte in iščite nasvete za srečo v svojem srcu. Počnite stvari, ki vas polnijo z zadovoljstvom in ne tistih, ki vas polnijo s FIKTIVNOSTJO. Zaupajte sebi. In zaupajte skromnosti, ki nikoli ni bila mišljena materialno (finančno), pač pa v smislu življenjske preprostosti. Življenje smo zakomplicirali zaradi FIKTIVNOSTI, RESNICA o sreči pa je skrita v poenostavljenju. Tako malo je potrebno, da je naše življenje radostno in polno.

Izpustite FIKTIVNOST o sreči, ki je oglaševana skozi zapise tistih, ki nimajo pojma o preprostosti življenja. In pričnite živeti preprosto in svobodno. Postanite resnični.