Se vam ne zdi, da smo že vsi popolnoma
"potunkani" od preveč projektov naenkrat?? Danes je človek nekako
nenormalen, če se ne prebudi s seznamom vgraviranim kar v možganih, na katerem
ima vsaj deset dnevnih obveznosti, ki se med seboj prepletajo v tedenske,
najverjetneje pa, mesečne projekte! Nisi kul, če nisi poleg glavne obveznosti,
bodisi je to študij bodisi je to služba, vpet še v kakšno organizacijo, ki spodbuja
tiste aktivnosti, ki so trenutno najbolj aktualne. Na primer, trenutno je to
"aktivno zaposlovanje" ali "podjetništvo". Takoj, ko kakšen
od teh trendov privre na površje javnega povpraševanja ali pa se nekomu tako
samo zdi, se v trenutku, kakor morske želve, izvali na stotine delavnic na
aktualno temo. Lahko greš na delavnice korakov do uspešne kariere ali na
delavnico poslovnega oblačenja ali na delavnico pisanja privlačnega
življenjepisa. Še bolj moderni so seveda t.i. delovni vikendi, ki se ponujajo
ob edinih dnevih, ko bi si človek lahko končno oddahnil od tedenskega drvenja
po obveznostih. Ampak ne! Če ostaneš doma, da bi končno v miru, pod mehko odejo
v postelji, s kakavom v roki, pogledal tisti film, ki ga imaš že tri tedne
naloženega v mapi "Filmi" na namizju tvojega Lap-topa, boš
"padel ven"!
Po drugi strani, pa prav v tem mesecu vse
družbeno usmerjene revije pišejo o tem, kako smo preobremenjeni, kako je čas za
družino postal manj verjeten, kot kadarkoli prej in kako ljudje zbolevajo za
raznoraznimi raki in depresijami prav zaradi stresa. Stres. Kdor si je izmislil
to besedo, se najbrž ni zavedal, da bo v slovenščini zvenela tako
"dobesedno". Ko si »pod stresom«, se namreč počutiš tako, kakor da bi
te ves čas nekdo stresal za ramena in kričal nate, kaj vse je še potrebno
postoriti. Seveda bi lahko stresanje pripisali še elektriki in potresu, v obeh
primerih pa gre za človekovo nemoč v situacijah, katerim je podvržen in zato od
njih na dolgi rok močno oškodovan. Marsikdo, usodno zgrmi v prepad za zmeraj.
Toda, moja najpomembnejša ugotovitev
zadnjih nekaj tednov ne tiči v dejstvu "Takšni so pač današnji časi",
ki ga mnogi sicer uspešno uporabljajo za izgovor, da se jim ne bi bilo potrebno
soočiti s samimi seboj. Moja ugotovitev je ta, da smo si popolnoma sami krivi,
ker si nalagamo več, kot pa lahko nesemo. In to samo zato, ker smo zaradi preobremenjenosti
z informacijami, izgubili občutek za razsodnost. Ne znamo več presoditi, koliko
je preveč! In tako se počutimo normalne le takrat, kadar nas duši od preveč
stvari in kadar ob branju časopisa, obenem prebiramo še elektronsko pošto in
odgovarjamo na SMS-e. Tišine ne poznamo več, ptičjega petja tudi ne, razen, če
ga ima kdo nastavljenega za zvonenje na svojem pametnem telefonu... Pa vseeno
iščemo mir in tišino, hrepenimo po njej in zato plačujemo stoevrske tečaje joge
in meditacije, v katerih najdemo potuho za sicer povsem napačno preživljanje
svojega časa.
Večopravilnost ni več kvaliteta
posameznika. Je pogoj za to, da dobiš službo prav ti in ne kakšen zagnani
Azijec ali Američan, ki ga starši že od malega navajajo na multiprojektno tekmo
v preskakovanju kariernih ovir. Znanje enega tujega jezika je tako, kakor da
želiš ovire preskakovati samo z eno nogo in brez znanja uporabe najnovejših
internetnih aplikacij, si se na tekmo prijavil, tako rekoč, bos. Zato so
raznorazni tečaji tujih jezikov in računalniških znanj danes odlična tržna
niša.
Po drugi strani pa, dirkanje izčrpava tako
telo, kot duha. In ker je prvo odvisno od drugega, se osredotočimo na duha;
Tekom let se človek nauči, da je v glavnem odvisen sam od sebe, tudi kadar je
potrebno zbrati pogum in dobro voljo za življenjske podvige. Ko smo otroci, nas
običajno motivirajo starši in učitelji, ko odrastemo, smo odvisni od lastnega
prepričanja vase. In, kadar se po tihem pogovarjamo sami s seboj bodisi
dobesedno bodisi skozi občutke, v bistvu govorimo s svojim duhom, s svojo
notranjostjo, s svojim jazom ali pa s svojo dušo, če želite. Takšni pogovori so
iz dneva v dan težje izvedljivi, ker se ob svojih urnikih, iz dneva v dan manj
čutimo. In ker postane poslušanje samega sebe tako težko, raje odnehamo in se
vključimo v čredo, kjer nam ni potrebno misliti o resnici. Zaslepljenost nas
prepričuje, da bomo že nekam prišli tudi tako, če bomo oprezni za sodobnimi
trendi in priložnostmi. In sodobni trend se internacionalno (kakor kratica »WC«),
imenuje "Multitasking". Nekoč je večopravilnost bila rezervirana samo
za stroje in robote, kajti ljudje so imeli tudi čustva in potrebe in se niso
mogli hladno osredotočati zgolj na delo. Toda prav Multitasking nas danes
spreminja v brezčutne stroje in način življenja mnogo katerega sodobnega
človeka bi danes lahko enačili s t.i. Taylorizomom iz konca 19. stoletja, le da
ga sodobni ljudje danes izvajamo sami nad seboj. In stvari so tako postale
površinske, površne in zgolj provizorične. Ne samo v strokovnem smislu,
površinskost smo nevede prenesli tudi v zasebno življenje. Zato zakoni ne
uspevajo. Poleg treh ali petih projektov v poklicnem življenju, je naš odnos s
partnerjem dodaten projekt in vzgoja otrok še ekstra dodaten projekt. Ker se
drugega nekako ne moreš znebiti in je tako rekoč neizbežno doživljenjski, prvih
pet pa nam prinaša denar (da si lahko potem plačamo tečaj joge in tečaj tujega
jezika), se večina ljudi kaj kmalu znebi projekta »Odnos« in je raje sama. In
to samo zato, ker ocenijo, da je v tako večopravilnem življenju, prenaporno
opravljati še opravilo partnerstva. Takšen pogled je nekako precej logičen, če
pogledamo na zadevo tako, robotsko. Biti partner nekomu postaja opravilo. Toda
v resnici to ni! Še malo in bomo rekli, da je biti človek, opravilo. Vse zaradi
preobremenjenosti naših ČLOVEŠKIH sposobnosti.
Potem, ko so mnogi zaradi "težkih" življenjskih izkušenj uničili "otroka v sebi", bomo sedaj uničili še človeka v sebi. In ravno človek je tisto bitje, ki je sposoben povsem naravno proizvajati ljubezen, radost in veselje. Ki je sposoben ustvarjati iz neverjetnih globin svoje ustvarjalne duše. Ki je sposoben uzreti lepoto zvezd, ptičjega petja in sleherne kaplje dežja, ki polzi po krhkem steblu zelene trave. Ste že kdaj videli severnega medveda, kako povsem očaran strmi v prečudovito ledeno skulpturo? Ne. Vsega tega smo sposobni samo ljudje, če si vzamemo čas samo za to in se s polno koncentracijo in namenom, zastrmimo v sliko pred nami. Toda mi počnemo več stvari hkrati, da bi imeli vse in še več. Na koncu nimamo ničesar!
Potem, ko so mnogi zaradi "težkih" življenjskih izkušenj uničili "otroka v sebi", bomo sedaj uničili še človeka v sebi. In ravno človek je tisto bitje, ki je sposoben povsem naravno proizvajati ljubezen, radost in veselje. Ki je sposoben ustvarjati iz neverjetnih globin svoje ustvarjalne duše. Ki je sposoben uzreti lepoto zvezd, ptičjega petja in sleherne kaplje dežja, ki polzi po krhkem steblu zelene trave. Ste že kdaj videli severnega medveda, kako povsem očaran strmi v prečudovito ledeno skulpturo? Ne. Vsega tega smo sposobni samo ljudje, če si vzamemo čas samo za to in se s polno koncentracijo in namenom, zastrmimo v sliko pred nami. Toda mi počnemo več stvari hkrati, da bi imeli vse in še več. Na koncu nimamo ničesar!
Postalo mi je jasno. S tem, ko se
razmetavam na pet strani hkrati, se ničemur ne morem v celoti zares
posvetiti...in tako ne vidim lepote zvezd, ne slišim pristnega ptičjega petja
in ob polnoči namesto z ljubeznijo v srcu, v posteljo ležem s tono misli; lahko
si mislite kako zelo dolgo nato hlastam za zrakom. Javno priznam, preveč mi je.
Ne zmorem toliko nositi! In ni mi všeč, da na koncu nimam občutka zadovoljstva,
čeprav uspem zvleči stvari čez ciljno črto. Saj opravim naloge in rešim
probleme, toda občutka zadovoljstva zaradi dosežkov ne zmorem občutiti... Vse
gre kot po Fordovem tekočem traku. Stvari pridejo in gredo...nobena ne ostane
dovolj dolgo, da bi jo lahko preučila, morda občudovala ali jo celo začutila.
Toda jaz si želim stvari občudovati, jih začutiti in jih preučevati! Samo tako,
se bom lahko počutila živo. Ves čas sem namreč mislila, da se mi mora v
življenju fizično "dogajati", da se bom počutila živo, a se zdaj
počutim bolj mrtvo, kot kadarkoli prej. Vsem ljudem v moji bližini, se dogaja
enako. In tistim iz revij in časopisov tudi.
V resnici človek živi takrat, ko se mu
dogajajo občutki. In sicer so to občutki vznemirjenja, radovednosti in
zadovoljstva. Navdušenja! Nad tvojim lastnim življenjem. Ne pa nad naslovnico
avtobusnega časopisa. Nad samim seboj!
Torej, iskati je potrebno trenutke v
življenju, ki ustvarjajo živa občutenja in za ta občutenja je potrebno najprej
narediti prostor, tako v glavi, kot v urniku. Verjeti je potrebno v dejstvo, da
smo ljudje ustvarjeni zato, da ljubimo, zato da se smejimo, zato da
čutimo....mi pa vsi po vrsti "bezljamo" za oprijemom v navidezno
živem svetu. Oprijemamo se "štange", ker jo lahko fizično primemo, a
po drugi strani ne vidimo, da je ta "štanga" razpeta nad prepadom.
Namesto ljudem smo tako podobni kuram, ovcam ali pa robotom. Če bi pričeli iskati
veselje in ljubezen, če bi tem občutkom dali prednost pred oprijemljivimi
"štangami", bi dali prednost "krilom" in let nad prepadom
bi postal samoumeven. Ptič s krili povsem drugače gleda nad prepad, kot nekdo,
ki visi na »štangi«.
Nehajmo se obkladati s preveč
oprijemljivimi stvarmi na račun svojih človeških sposobnosti. Nihče še ni
uspešno obvisel na "štangi" brez posledic in nihče nikdar ne bo.
Stroj ja, človek ne.
Razmišljam kako zabavno bo v naslednjih
letih preživljanje tistega prostega časa, v katerem bom lahko občudovala lepoto
življenja. V katerem bom lahko ljubila, se smejala in živela. Delati
"mainstream" projekt za lastno in materialno zadovoljstvo in ga resnično čutiti, se mu posvetiti in s polnim zadovoljstvom sprejeti posledični uspeh, a ob tem
početi še kaj, česar ne morem poimenovati "opravilo".
Verjamem, da je
to mogoče. Verjamem, da je možno "Multitasking" spremeniti v "Multifeeling". Verjamem, da je možno "Opraviti" spremeniti v "Občutiti". Samo priznati si moram, da ne morem početi vsega kar zmorem. Čeprav zmorem vse to opraviti, še ne pomeni, da zmorem to tudi občutiti. In če ne morem občutiti, kar počnem v življenju, potem ne občutim življenja....torej ga ne živim. Jaz pa želim življenje živeti, ne pa ga opravljati. In tudi vam svetujem tako! Opustite vsa "opravila", ki vas
spreminjajo v robote in poiščite trenutke za smeh in ljubezen...vse okoli nas
so, ves čas...organski in pristni. Vidite jih! Pomembni so za preživetje v
življenju, ki se ves čas dogaja nad prepadom. Ali boste viseli na
"štangi" ali pa leteli s krili in pri tem uživali, je vaša izbira.
Res povsem vaša, naša. In tako tudi odgovornost.
Photosource: http://cupcakepunk.com/?p=1966