torek, 8. marec 2016

MOŠKI, KI PREBUJA ŽENSKO

Žensko življenje je v bistvu veliko bolj razburljivo od moškega, čeprav na prvi pogled vse skupaj zgleda povsem drugače. Moškim se dogajajo zanimive reči…dogajajo se jim ženske, dogajajo se jim avtomobili, dogaja se jim svet kolegov in prijateljev, svet piva in svet nogometa…. Fuj, kako plehko je to zdaj zvenelo! Kakor, da bi zabili žeblje v zaboj in rekli to je zdaj to, pošlji dalje! Pa je vendarle drugače. Vendarle je bolj čuteče, bolj globoko….bolj kompleksno biti človek. Človeška bit, je sicer sama po sebi preprosta, toda ni je mogoče videti na površini in zato je pot do nje, da bi jo videli takšno, kot je v resnici, precej kompleksna. Skrita je….pod plastmi površinskih informacij o tem, kaj naj bi bilo bistvo naših življenj in kje je skrita sreča. Pa tudi o tem, kaj bi nas v resnici moralo skrbeti in čemu bi morali posvečati našo ljubezen…tisto, ki v nas pač je, pa četudi vklenjena v okove in slepa zaradi pomanjkanja svetlobe.

Ženska gleda na svet okoli sebe skozi pajčevino svojih čustev. Videti je zanjo enako kot čutiti. To kar vidi, to čuti…in prav zato, prav zaradi te tenkočutnosti, je njeno življenje bolj razburljivo. Barva se v tisočih barvah, utripa, valovi, se širi in krči in predvsem, je ves čas nemirno. To ne pomeni nujno slabih občutkov, kajti nemir je lahko tudi vznemirljiv….zanimiv…eksotičen. Ženska lahko cveti, kakor najlepši cvet na svetu, a lahko tudi vihra kakor črna burja, ki odkriva strehe in ruva drevesa. Lahko gori kakor neustavljiv požar in lahko greje kakor ljubeč kamin. Vse to lahko ženska, pa čeprav je krhka in nežna in velikokrat ne ve kaj hoče. Ne ve kaj hoče, ker ne zmore spustiti, ne zmore prepustiti…mora se vdajati iluzijam in se nenehno boriti z nestrinjanjem njenega srca z njenim razumom…in zato, ona mora nadzorovati, mora si želeti, mora si predstavljati in mora pričakovati. Tako jo je vzgojila družba. Tako jo je vzgojil svet v katerega se je rodila. Stvari je potrebno imeti pod nadzorom in jih ohranjati znotraj obvladljivih okvirjev. In kadar življenje tega ne dopušča, je to popolnoma nesprejemljivo. Takrat se je potrebno kriviti in obtoževati za šibkost in domišljavost. Nemogoče je namreč  sprejeti človeškost kot razlog za odpuščanje samemu sebi. Ne! To je nedopustno.

Po drugi strani pa, svoboda, ki žari onkraj okvirjev in meja otipljivega, čaka na nas. Čaka na žensko, da bi spustila svoje srce iz primeža zaslepljenih pričakovanj. Čaka na žensko, da bi jo ponesla med oblake in ji pokazala razsežnost njenega življenja. »Dovolj si,« bi ji zašepetala skozi zlate žarke sonca, »tvoja ljubezen je neskončna in vsemogočna. Tvoja ljubezen, ljubezen tvoje ženstvenosti, tvojega bistva, je v tebi zato, da bi ljubila in zdravila svet okoli sebe.«

Če je na svetu vse zgrešeno in vse narobe, je to zato, ker smo pozabili na milino. Milino, ki jo nosi ženska. Milino, ki odpušča. Milino, ki objema žalostne in šibke. Milino, ki omehča zaletave in pohlepne. Milino, ki spomni na lepoto nevidnega, neoprijemljivega, pa vendar najbolj izmed vsega čutenega. Če se sprašujemo kako naprej, je odgovor v iskanju te izvorne in naravne ženstvenosti. In izvorne moškosti, tiste, ki v ženski prebudi njeno zavedanje…tiste, ki prebuja njeno milino.

Vrniti se nazaj. Izstopiti iz ekstremov. To je pot. Ni nam potrebno povzdigovati ženske vrednosti nad moško. Moškost in ženskost sta namreč vzajemni in se dopolnjujeta. Ena brez druge ne zmoreta obstajati v vsej svoji popolnosti. Ženske potrebujemo ljubeče moške, ki v nas prebujajo nežnost, milino in brezkončno ljubezen. Kakor tudi oni potrebujejo nas, da se lahko počutijo moški. Potrebujejo našo ranljivost, našo nesigurnost in našo ljubečo skrb, da lahko ljubijo kot moški. Da lahko delujejo kot moški. Enost moškega in ženske je pot do naše vrednosti*. Ženske. Moške. Človeške.



O tem, kako lahko moški prebudi ženstvenost sodobne ženske, piše v moji knjigi Pot do Nje. Svoj tiskan in podpisan izvod lahko naročite na spletni strani www.potdonje.wordpress.com.


*Moja filozofija o ljubezni med moškim in žensko morda zveni brezbrižno do istospolne ljubezni. To nikakor ni moj namen. Menim, da je vsaka ljubezen prebujenje in bogastvo ter da lahko duhovno rastemo takrat, kadar se ravnamo po svojem srcu in v skladu z našimi najglobljimi hotenji. Toda, v svojem pisanju želim poudariti kako lahko heteroseksualni odnos raste kadar si moški in ženska dovolita ljubiti s svojo izvorno ljubeznijo, moško in žensko, ki sta med seboj povsem drugačni. Poudariti želim kakšno vrednost ima moška ljubezen do ženske, na njeni poti do njene ženstvenosti. Ljubezen, ki raste med moškim žensko je edinstvena, kakor je lahko edinstvena ljubezen med dvema moškima in dvema ženskama. To so povsem različne poti in nesmiselno jih je primerjati ali govoriti tem, kaj je resnično in kaj ni. Resnično je tisto, v kar verjamemo. In tisto, čemur lahko poklonimo svojo brezpogojno ljubezen.