Rumeno listje je že v popolnosti okrasilo pločnike in zelenice
in jesenski šum je že zdavnaj postal vsakdanji. Črne vrane, saj veste, kličejo
zimo, prav tako pa pričakovanje vzbujajo jutranje temperature. Ob tem mineva
tudi eno leto od kar mi je moja duša povedala kaj si v resnici misli o meni in
mojem početju… no od takrat sem se zamislila tudi sama. In tako, z redno vadbo,
uspela pridobiti nekaj mišic za občasno brzdanje svojega veličastnega ega.
Dunaj mi je pri tem pomagal. Ker v vsakdanjem življenju ne znam več kot osem
sekund govoriti nemško, sem več ali manj izpostavljena pogovoru s samo seboj.
Posledično tako ogromno preanaliziram; od smiselnosti vsakodnevnega kupovanja kave
za zraven, ki nanese devetdeset evrov na mesec (ja vem, marsikomu se to, tudi
čisto brez pomislekov, ne zdi prav nič smiselno), do smiselnosti slehernega od
petih projektov, ki jih nameravam izpeljati v naslednjih desetih mesecih. Petih! Kot vedno, sem si tudi tokrat zadala preveč, to
vem, ampak se temu védenju spretno izogibam v vsakodnevnem rutiniranju po
programu »zdaj-ta-trenutek« življenja.
Potem pa me vsakih nekaj tednov zagrabi neizmerna panika,
bolj značilna sicer za krizo srednjih let, ki izhaja iz nenavadnega občutka, da
stagniram. Nenavadnega zato, ker v bistvu v svojem vsakodnevnem programu počnem toliko,
da nikakor ne najdem časa za stvari, ki bi NAJ bile izrednega pomena za moje
življenje. Tako, kot je na primer učenje nemščine. Prav na živce mi že gre misel
na to, tako nujno potrebnost. »Ja pa
pojdi na tečaj. Na univerzi imajo ful dobre tečaje…« ali pa »Najbolje bi bilo,
da greš v Sprachgruppe (pogovorna skupina), v eni restavraciji, v šestnajstem
becirku se dobivajo…čakaj, kako se že reče tistemu lokalu…« se zmeraj najdejo ljudje
v želji, da mi svetujejo. Ljudje, z vsem spoštovanjem in hvaležnostjo do vaše
dobrohotnosti, ampak, NIMAM ČASA! (Beri: volje, ali pa raje beri celo: ne zdi
se mi še res res res nujno potrebno). In verjetno to res temelji na dejstvu, da
me lahko tekoče govorjenje nemščine v naslednjem letu pripelje zgolj do večjega
potenciala za klasično zaposlitev, ki pa si je, po tisočih samoanalizah tudi v
tem smislu, itak v resnici ne želim.
Vem, težko je razumeti podjetniški um, ki pač resnici na ljubo, je temelj
mojemu dojemanju sveta, toda zame trenutek velikega osebnega in poslovnega
propada v Mariboru, pred štirimi leti, vsekakor ni pomenil konec mojih podjetniških
načrtov. Ne. To je bila pač slepa ulica, načrt A, okej, po resnici povedano je
bil načrt D, ampak abeceda ima še dvajset črk in sprememba načrta je nekaj, kar
prav za prav doživlja vsak človek, ki ima načrte. Res je sicer, da imamo
nekateri nekoliko velikopotezne načrte, ki so potem nekoliko težje uresničljivi
in izredno radi propadejo ali se od časa do časa sesujejo v prah, toda to gre z
roko v roki s ciljem, da za sabo nekaj pustiš, kot bi rekel gospod Smolar. In čeprav
je bistvo njegove navdihujoče hvalnice delu, prav delo kot tako, sem v eni od
svojih analiz tega besedila ugotovila, da pa sem lahko tudi vesolje, ki se, če
citiram: »…širi in rotira, oscilira in vibrira, čisto nič pri miru ni…«.
Toda neprijetna, vsakojesenska posledica mojega osciliranja
(oscilácija -e ž (á) knjiž. nihanje) je predvsem
pomanjkanje FOKUSA. In k temu pripore še glavna slabost Dunaja (z največjim
užitkom preberite tisti, ki vam gre na živce moje neskončno idealiziranje
Dunaja), ki je: nenehno pojavljanje odličnih dogodkov, ki se brezkončno vrstijo
en za drugim tako, kot v Bangladešu nastajajo H&M gate. To sproža še dodaten
občutek, da zamujam stvari, ki jih človek ne bi smel zamuditi. In posledično se
seveda zgodi, da v nemoči, pred (navideznim) drvenjem časa mimo mene moj um »zatrokira«
in potem se še bolj zlijem z okoljem, v katerem se vsak dan »kao« povsem
brezskrbno sprehajam s »take away« kavo v roki. Zlijem se tako, kakor se
kozorog zlije s skalo in kameleon z vejo. Zlezem v svojo notranjost in navzven
izgledam povsem normalno (dekle, ki sprehaja svojega psa in pije kavo), medtem,
ko v sebi sedim križem rok in si mašim ušesa pred očitki svoje prvinske ženske »kaj-bo-z-mano«
zaskrbljenosti. In tako sem pred dvema dnevoma spet eksplodirala kot naftni
izvir, rezultat eksplozije pa je bil podoben tistemu ob dejanskem odkritju
nafte. Ugotovitev je namreč zame v tistem trenutku pomenila odkritje skritega
zaklada. Spet sem ugotovila, da želim preveč naenkrat in seveda preveč »na-takoj-zdaj«.
To priznanje sami sebi, ki je prišlo
kot posledica tej veličastni ugotovitvi, je delovalo na moj um kot prijetno
pomirjevalo in odvalitev kamna zatona. In če gremo naprej; spet se je sprostil
navdih in končno sem lahko spet napisala blog, kar mi je dalo neverjetni
občutek zadovoljstva.
Jutro po eksploziji se je pričelo v sivinah meglic, ki so se
vlekle čez strešno okno in globokem vdihu kisika, ki je zašvigal po mojem
telesu kot elektrika na tramvajski žici. Bilo je lahkotno in potem, potem so se
stvari odvile kar same od sebe.
Kar želimo v resničnem svetu je mnogokrat iluzija. Ne glede
na to v kakšni fizični obliki ali situaciji si to "nekaj" predstavljamo, v
resnici in v končni fazi hrepenimo po zadovoljstvu s samim seboj… a prav to je
tako težko dočakati. Čeprav globoko v sebi vemo, da je za vsak dosežek potreben
čas, smo strašno neučakani. No, vsaj jaz sem…in nekaj par podobnih meni poznam.
Potrpežljivost je vrlina redkih…in ne govorim o zatiranju
samega sebe v kazanju potrpežljivosti do drugih. Ne, ravno obratno;
Potrpežljivost, pri kateri damo sami sebi dovolj časa, da se v nas odvijejo vsi
procesi samo-sprejemanja, to je tista potrpežljivost, pri kateri se povzdignemo
nad vse, kar smo do tega trenutka videli kot realnost…in potem smo lahko
potrpežljivi tudi do drugih, saj smo se naučili s ponižnostjo sprejemati svet
okoli sebe kot nekaj, kar nam je bilo dano s časom…
Pet projektov in tako pet zastavljenih ciljev sicer še vedno
bdi nad mano in zagotovo bom čez nekaj tednov spet eksplodirala. Ampak
ugotovila sem, da je to moj naravni proces. Kmalu bodo oblasti moje mesto ovile
v svetlobo milijonih drobnih lučk, kar me bo navdalo z otroškim pričakovanjem
in ljubečo evforijo in tako se bo, s prihodom ljubečih misli, tudi v moji glavi
spet vzpostavilo ravnovesje. Stvari, ki se jim v tem trenutku nočem odpovedati
bodo postale nepomembne in zakopala se bom v tiste, ki bodo ostale. In potem
bom leto ponovno pričela z rezultati. Kot vedno. Saj, če sem iskrena sama s
seboj, moram priznati, da sem vsako leto dlje. Moje življenje zdaj je boljše,
kot je bilo leto poprej. Samo nekaj zrelosti mi še manjka, da bi lahko bila
pomirjena s tem dejstvom. Da bi se uskladila s časom in da bi že enkrat našla
univerzalni odgovor, na vprašanje: »Kaj pa ti počneš trenutno?« Kaj počnem, nič
in vse! Podim se kot mladi lev za plenom, namesto, da bi preudarno, kot ris,
čakala v zasedi in potrošila svojo energijo ob tistem, res pravem trenutku. Seveda
je risu veliko lažje čakati, ko ga ne sprašujejo ves čas, kaj pa počne in kdaj
misli skočit. Toda takšno je pač življenje v človeški družbi. Potrpežljivost
pa, kakorkoli se jo trudimo počlovečiti, je vendarle v osnovi in v svoji
najbolj vrhunski obliki, povsem živalska.
 |
| Photosource: http://wppinner.com/wp-content/uploads/2012/05/patience.jpg |
