torek, 2. julij 2013

VRTI SE V KROGU VEČNOSTI, ZATO DA ZNOVA SE RODI –A.Smolar

Morebiti je življenje krivično. Včasih nas resnično doleti takšna misel. Na primer, mene je v trenutku,
ko me je predstojnica mednarodne pisarne obvestila o tem, da nisem bila sprejeta na program CEEPUS za nadaljnjo izmenjavo na Dunaju, ker je nekdo presegel mojo povprečno oceno, ki je mimogrede znašala kar 9,2. Impresionirana sem nad dejstvom, da je na mariborskem EPF dejansko
nekdo, ki si želi študija na Dunaju in ima ob tem povprečno oceno blizu 10. Očitno je to resnično
možno. Ali pa je spet šlo za stare dobre »veze«; vpogleda v ocenjevalni postopek namreč , kljub
prošnji, nisem dobila.

Kakorkoli. Pred dnevi sem sedela na rivi romantičnega Splita in srkala zanič kavo, toda bilo mi je v
veselje dejstvo, da sem na morju. V prihodnjih dneh me sicer čaka izpit iz matematike, ki sem ga
dolžna še iz prvega letnika, toda plačala sem že par sto evrov za (ne za plavo kuverto, pač pa...) inštruktorja.
Nekako bo moglo iti skozi in potem sem končno osvobojena te matematike enkrat za vselej! Res ne
razumem; vsi ti nesmiselni kilometrski klobasasti izračuni, sestavljeni iz korenov in ulomkov, iksov ter ajev… Čisto nič realnega…razen ekstremov. Slednji so v življenju precej pogosti. No, vsaj pri meni. Iz črnega v belo, pa iz vročega na hladno in iz visokega, globoko. Na koncu, pa je vse ena sama velika sreča. Vedno bolj se zavedam, da sem v resnici dokaj srečna in tisto malo kar manjka, je res samo malo; čisto blizu sem, samo nekaj časa še mora preteči.

Skratka, oktobra se na vso silo vračam v Maribor, ki sem ga že pred meseci označila na seznamu »dopustnih« destinacij, zdaj pa bo spet moje domače mesto. Sprašujem se, kaj mi življenje
s tem sporoča?? Še nisem opravila tukaj? Moram morda tukaj še kaj obkljukati preden odletim za
zmeraj? Verjetno, zagotovo pa par predmetov  na zastareli slovenski študijski način (predavanja,
predavanja, predavanja, izpit) na faksu. To me nekako depresira, saj vem, da bo to povzročilo
mirovanje gradbišča na mojem zelniku, predvsem na področju angleškega in nemškega jezika, toda
zdaj sem se, skozi moje burno življenje že naučila, da ima vse svoj višji namen. Očitno me morajo v
Mariboru profesorji Ekonomsko-poslovne fakultete še kar nekaj naučiti, preden lahko odskočim v moj preljubi akademsko-umetniško-eksotični Dunaj.

Vedno bolj čutim svojo bit, kar je, po mojem dobro. Vedno bolj se zavedam, da je meni na voljo samo
zelo droben košček sveta na katerem si lahko ustvarim temelje, po drugi strani pa mi je na voljo
ves svet, če le premagam strah pred letenjem. Toda ta svet, ni nujno boljši, ne bolj zanimiv, ne bolj
okusen. Kvečjemu je zgolj drugačen. Drugačen tako, da se mu bom zmeraj načudila, a tudi rek, da je
najlepše doma, bo v meni zasidran močneje in močneje. Ampak, seveda, najprej moram najti svoj
dom. Ga začutiti in tam zasaditi drevo svojega življenja. Potem pa nagradno vprašanje: »Sem tega
sploh sposobna«? Se lahko nekje ukoreninim in vzklijem za vedno?? Sem videla že dovolj? Nekaj
mi pravi, da to človek izve šele na stara leta….ali pa je takrat omagan od iskanja bistva in končno
sprejme, kar mu je dano…?

Split, ki se mi je odkril počasi in skrivnostno na sprehodu skozi ozke kamnite uličice, me je ponovno
prevzel. Nisem še povsem prepričana, a občutek imam, da se povsem enakopravno postavlja ob
bok Dunaju. Seveda ni tako iskriv in udoben, toda ima svojo dušo. Ima utrip raznoraznih kultur in
dogajanja, ima tudi svoj lep in počasen dalmatinski ritem in ima nekaj, česar Dunaj nima – morje.
Bleščeče modro morje s svojim specifičnim slanim vonjem in pljuskanjem. Ima pravljičnost, tisto
globoko in posebno, v kateri se človek lahko mirno izgubi in pozabi na vsakdanjost, ki se odvija par
sto kilometrov stran. Podobno kot Pariz ima tudi Split ljubezen v zraku, primorske mandoline pa to le
dodatno orišejo skozi svoj specifični zven.

Sledila je pot v Velo luko. Lahko bi rekla, da je to nekako pot gospoda Dragojevića, toda zame je
bila tudi vrnitev v otroštvo. Priznam, Vela luka je delovala pred petnajstimi leti veliko večja, zdaj je
le zalivček s konobami in tisočimi malimi ladjicami domačih ribičev. Vsake toliko me želi prevzeti
občutek razočaranja, potem pa se spomnim na avtentičnost, ki jo je v današnji realnosti tako težko
najti. Če kaj, potem je Vela luka avtentična. Morje, borovci in »cajtlupa«…tukaj se srce in um umirita
in skupaj postojita na vrhu popolnega miru. In tega si v resnici vsak želi, le da si ne priznamo…celo, ne dovolimo, saj se nam niti ne zdi več človeško. Pri tem seveda izgubljamo sebe, ampak to je že vseeno. Vsi skupaj smo en veliki stroj tega sveta, ki neumorno, noč in dan (v časovnih pasovih je vse mogoče) žene veliki motor kapitalizma.

Toda dovolj politike in filozofije. Življenje zame, za vas in za njih, je ZDAJ, ne glede na to ali o njem
filozofiramo ali ne. Teče vsak trenutek in veste, resnično se vsaka zunanja blokada zgodi z razlogom.
Pravijo, da pomeni, da življenje za nas pripravlja nekaj boljšega in lepšega…toda meni se zdi, da me
nenehno premetava po stopnišču, ki vodi h končnemu cilju. Že res, da se kmalu po padcu počutim
kakor da bi stopila stopnico višje, a cilja v resnici še ne vidim. Nekoč sem mislila da ga, zdaj pa si niti za pol leta v naprej ne upam več delati načrtov. In ne razumite tega takoj kot dobro; za človeka, ki
si planira prihodnost že iz otroštva,  je to upiranje svoji lastni naravi. Ubija me vprašanje človekove
moči. Koliko v resnici lahko nadzorujemo in tudi odločamo?? Vem, da ne morem vsega imeti, toda
želje ostajajo. Sproti se nekatere tudi uresničijo, ampak vedno si želim še več. In vedno se mi zdi, da
je izpolnitev želja samoumevna. To je seveda napačno in pohlepno, toda skromnost, po drugi strani, 
je nekaj povsem kalupskega, če ne celo krščanskega. Življenje bi mogel človek zajemati z veliko žlico in to prav vsak izmed nas. Dobro in oblije nas ne bo kar doletelo.  Res pa je, da si veliko žlico vsak po svoje razlaga. Kakor bi si mogel tudi »zajemanje«.

Prav enostavna je misel na to, da bi v prihodnosti živela tukaj, v Splitu in bi pisala knjige, ob tem bi
morda oddajala še zgornji del hiše turistom in tako živela v tem nestvarnem dalmatinskem  tempu,
ki ga narekujeta sonce in morje. Toda v slednje v resnici ne verjamem. Zdi se mi preveč filmsko
in poetično.  Sploh pa, nenehno jamram, da potrebujem izzive in projekte. Kaj bi sploh v resnici
rada !!??

In potem zaključna misel, ki vedno znova zabliska in udari kakor strela na morskem obzorju: »Zmeraj se ti tako mudi. Pusti svojim letom, da se realizirajo!« In to ne pomeni, da si puščam čas. Ne, samo nesmiselno je nasprotovati času. Čas je vsemogočen in nepremagljiv. Toda obenem je tudi zdravilen. In zmeraj prinese smisel. Če ne razviden v tem trenutku, pa čez nekaj let. Toda resnično, na koncu se vse sklene in sestavi. In kar je še pomembneje, dovolj je časa. Dovolj za vse sladkosti življenja.

In zato se je smiselno veseliti štiriurne vožnje po obali do Orebića, da bi videl neokrnjene naravne
lepote Pelješca in nenačrtno prečkal mejo z Bosno, pri čemer bi mimogrede in povsem nesluteč
naletel na prostrano dolino reke Neretve z mandarinskimi nasadi in zelenimi grički, podobnimi tistim
na tajskih riževih poljih. Plesati pod zvezdami in poskusiti Orehovec v vseh konobarah v Veloluškem
zalivu je potem samo vrhunec  velikega življenja.