[uporabite YouTube za glasbeno spremljavo po priloženih linkih ;) ]
http://www.youtube.com/watch?v=0NdmIpHKfgk&feature=fvwrel
Ura je skoraj ena ponoči. Edit Piaf in jaz v pariško modri čipkasti obleki, z glamurjevo frizuro in rdečimi ustnicami, se druživa zdaj, ko moji kanadski kolegi že vsi sladko spijo. Jaz pa ne morem zaspat, ker preveč cveti v meni. V tem trenutku je moje življenje res rožnato. Napolnjeno je z rožnatim vonjem Pariza, ki je tako čaroben, da ne moreš dojeti te čarobnosti, dokler resnično ne stopiš na pariške tlakovce!
Recimo najbolj znameniti Eifflov stolp je dejansko najbolj spektakularen izmed vseh stavb v Parizu. Mislila sem, da je le kliše in da v resnici ni tako poseben kot pravijo. Vendar prvi trenutek, ko me je presenetil izza vogala ne preveč visoke rumenkaste kamnite stavbe, sem obstala in za trenutek resnično prenehala dihati. Je samo kup železja sestavljenega v elegantno dizajniran stolp s kapo na vrhu, ampak je vseeno tako zelo mogočen in edinstven. In v naslednjih petih dneh sem se vedno znova do onemoglosti načudila temu sedmemu čudesu sveta. Unikaten je! In vidiš ga lahko s toliko različnimi ozadnji, da imam najmanj petdeset slik Eifflovega stolpa. In nobene nisem mogla izbrisati, ker je vsaka nekaj posebnega.
Vendar vseeno je najlepši takrat, ko ga ob polnoči prebrisani Francozi oblečejo v drobne iskrice, ki kot zvezde švigajo gor in dol po gromozanskem vratu Eifflovega stolpa in ti lahko le obnemiš. Je celo boljše kot novoletni ognjemet! Ko sem to dočakala danes, se je polna luna, ki je vso noč krasila ozadnje stolpa, v trenutku zvezdnega spektakla skrila za oblake in prepustila migetajočim iskricam, da odigrajo svoj šov. Ko se je to zgodilo včeraj, smo ravno sedeli na brzečem metroju. V treh minutah vožnje, ki smo je imeli do naše postaje, je nek moški na saksofon zaigral "Just a gigolo", obenem pa je v daljavi utripal ves Eifflov stolp - lahko verjamete tej izjemnosti trenutkov!?!
Sicer pa ljubezen. Ohhh, kar čutiš jo v zraku. Paris je res mesto ljubezni. Zasnovan je tako. Sprehod ob reki Seni na čudovitem tlakovanem obrobju, čudovite romanične restavracije ob svečah, ki so vse tako majhne in polne, da komaj najdeš svojo mizico. A, ko jo najdeš, se pravljica šele prične. Natakar je takoj pri tebi, včasih še preden najdeš mizo, vendar so tako zelo vljudni, da se počutiš, kakor da si resnično kralj. Ne vem zakaj krožijo govorice, da so francoski natakarji osorni - resnično niso!! Sploh, glede na naše natakarje, ki bi lahko šli na trening najbolj ekspertne strežbe na svetu prav v Pariz. Strežejo ti v glavnem moški, ki so vsi zelo urejeni in simpatični. Visoki ali nizki, vitki, a vseeno z moškimi rokami in pogledi. Ohhhh, francoski moški. Nisem verjela, da je možno, da bi kateri kraj imel več simpatičnih moških na kupu. Toda Paris jih ima. Sprehajajo se s svojimi francoskimi buldogi in velikimi sončnimi očali, vozijo se na skuterjih ali v Smartih (ne kot naši frajerji v BMW-jih), dvorijo svojim ženskam z rožami ali nežnimi dotiki, ti strežejo v restavraciji ali pa so policaji. Ja celo policaji so fit urejeni moški - kot, da bi jih režiser postavil tja, kjer ne sme biti grdih ljudi. In ženske! Tudi ženske so naravnost kot iz filma. Najbolj sem občudovala njihov ženstven stil. Prav vsaka Parižanka ga je imela! Lahke oblekce, ki so plapolale malo pod majhnimi zadnjicami ali dolge noge v visokih sandalih ali pa ozke hlače, široke bluze in čvrste fige. Vedel si, kdaj gre Francozinja po cesti. Urejena tako ali drugače, zelo verjetno s cigareto v roki in obvezno v visokih petah. Ustnice rdeče ali "la rouge" kot rečejo Francozi in majhna (petit) torbica ter sončna očala. In nikamor se jim ne mudi. Sprehajajo se po cesti, kakor da so le na sprehodu - vendar v resnici ima vsaka od njih obveznosti, kot jih imamo tudi druge ženske po svetu. Vsake toliko namreč pogledajo na svojo čudovito modno uro in stopijo za odtenek hitreje.
Nenevadano je, da so Francozi tako vitki - tako ženske kot moški. Njihova hrana je namreč odlična, toda pripravljena je na maslu in francoski kruh ti postrežejo tudi k sladici. Da ne govorim o palačinkah, ki jih pečejo na vsakem vogalu.
Če me vprašate, kaj mi je bilo na tem potovanju najbolj všeč - hrana! Začelo se je na vlaku iz Züricha v Pariz. Imela sem štiri ure časa. Vsake toliko sem skozi okno pogledala francoske ravnine, medtem pa sem sestavljala PowerPoint prezentacijo za poslovnega partnerja. Mimo mene je naenkrat prispel voziček s hrano, ki sem jo imela vključeno v ceno vozovnice in nisem bila prepričana ali naj jem, ker, saj veste, hrana na vlaku... Ampak natakar mi je kar postregel. Vprašal je samo ali hočem ribo ali piščanca. Zdelo se mi je, da bo riba dobra izbira in že sem imela pred seboj tri krožničke. In s prvim grižljajem "some kind of" tunine solate, ki je izgledala kot biftek, se je pričela zgodba o francoski hrani. Mmmmmmm, ob ribi so bile pečene bučke na žaru, ob solati pa na drobno narezani šparglji in kuhano jajce. Sladica v tretjem malem krožničku je bila nekakšna mešanica biskvita in limonine pite - mmmm. Natakar me je vprašal tudi kaj bom spila. Kot sem vajena, sem lepo "varno" naročila vodo z mehurčki. Ko sem zaključila čudovito kosilo je natakar prišel pobrat krožničke in rekla sem: "Tres bien! French food..." Bil je presrečen. Ponosno se je nasmehnil in me entuziastično vprašal, ali želim kozarec francoskega vina. Kako naj bi se uprla francoskemu vinu, po tako dobrem kosilu?? Seveda sem vzela vino in ohhh - tako zelo okusno doživetje, da sem v naslednjih petih dneh vsak večer bila kar precej omotična od vsaj treh kozarcev tekom celega dneva. Vendar glava me ni bolela nobeno jutro - zbujala sem se vesela in zaljubljena v življenje.
http://www.youtube.com/watch?v=3v8ZCPe9_5c&feature=related
Ko smo že pri hrani, o kateri ne morem nehat pisat, moram povedat, da smo obiskali restavracijo slavnega Gordona Ramsaya, imenovano La Veranda. Po ogledu čudovitih vrtov Versaillesa, smo se podali po aleji romantičnega okoliša proti omenjeni restavraciji. Rezervacija je bila ob sedmih. Seveda smo bili med prvimi, evropsko večerno življenje se namreč prične ob devetih - toda bila sem s Kanadčani :)
La Vernada nas je pričakala s kar petimi natakarji in prečudovito verando s črno-belimi ploščicami na tleh in belimi kovanimi stoli. Mize so bile pogrnjene z belimi prti, za bronasto ograjo pa so se pasle koze. Kljub temu je bilo zelo fino. V ozadju je igrala lahkotna francoska glasba, na oknih so cvetele pelargonije in na mizi so čakali vinski kozarci. Miza za sedem ljudi, natakraji ki so prijazno kimali v francoščini in hrana, ki ti skoraj ne da dihat - tako je bilo dobro! Tega ne moreš razumet, dokler ne poskusiš.
Za začetek sem naročila kar predjed dneva; tunin mignon na zelenjavi. Glavna jed so bila piščančja prsa polnjena s sušenimi paradižniki, šparglji in s rožmarinovo polento, za desert pa tako slastna pannacotta, da so mi skoraj pritekle solze na oči, ker se je to dogajalo zares! Vino sem na začetku poskusila jaz, zato sem se počutila še posebej polaskano. In seveda je bilo odlično. Vse skupaj je stalo šeststo evrov plus deset procentov napitnine. Nekatere vas je zmrazilo ob tej ceni, vendar če bi bili tam.... Mene je to samo motiviralo k prizadevnosti za uspešno kariero. Preprosto moram zaslužit dovolj, da bodo ti užitki zame dosegljivi, kadar jih bom želela.
Nekaj pa vendarle je na Parizu moteče. Nekaj kar uničuje njegovo uglajenost, njegov šik in njegovo romantičnost. In to v bistvu niso cigareti, ki sem jih v takšni pogostosti nazadnje vidla le še v starih hollywoodskih filmih, pač pa so to metroji. Ne toliko metroji, kot njihove postaje in hodniki. Čeprav so slednji obdani s šik belimi ploščicami, so prepolni umazanije in prosjačenja. Tu in tam je kakšen glasbenik, toda v glavnem je bolj kot ne neprijetno, zaradi vonjav in sumljivih pogledov. Je pa res, da je odvisno od okrožja v katerem se nahajaš- In zelo moraš biti oprezen za tablami, ker jih ni veliko. Francozi preprosto mislijo, da je vsem okoli njih vse jasno. Ampak nam ni!
Glede na to, da sem navajena na dunajsko urejenost in jasnost, sem bila popolnoma razočarana nad zastarelostjo in neurejenostjo pariškega metroja. In očitno Francozi obožujejo stopnice. V petih dneh sem jih zagotovo prehodila vsaj pet tisoč! Morda pa je to v kombinaciji s cigareti njihova formula za vitkost... ker na nekaterih postajah sploh ni tekočih stopnic, pač pa samo navadne in še to večkrat gor in dol!
Montmartre, pariška vasica ji pravijo, znana predvsem po kabareju MoulinRouge je dvorezen meč. Nekatere uličice so prav prisrčne in originalne, polnijo jih drobne kafeterije in majhne trgovinice z najlepšimi kosi oblačil in nakita. Toda, ko se spustiš nižje se majhne trgovinice spremenijo v kramarske luknje, polne cenene robe in priseljenskih obrazov. Veliko je moških, ki dejansko izgledajo nevarno. Njihovi pogledi skrivajo temačne misli. Ženske, če so, so ali prostitutke ali prosjakinje in resnično si ne bi želela sama hoditi po teh ulicah. Po drugi strani pa spet, slavni Moulin Rouge, ki skriva spektakularne in nepozabne predstave. Kart za predstavo nismo dobili, ker je bilo že vse razprodano, zato smo vzeli karte za nek drugi kabare, ki se nahaja v prestižni pariški četrti Champ de Elysee. Ulica Champ de Elyzee je polna prestižnih blagovnih znamk iz vsega sveta. Tukaj najdete Luis Vuitton, Hugo Boss in celo Mercedes-Benz, z najbolj prestižnimi AMG modeli.
Predstava v kabareju je bila nepozabna. Vem, morda sem že malo klišejska z vsemi temi hvalami Pariza toda, vse so resnične. Iz dneva v dan sem se čudila filmskim trenutkom in pravljici v kateri sem cvetela rožnato :) V kabarejskem šovu na primer ni bilo le dvajset parov prelepih prsi, pač pa je bil ples čudovitih kostumov, žametni glas francoske pevke, resnično smešen nastop črno-belega komedijanta, neverjetno mišičasto telo akrobata na belem platnu in ko je na oder priplesal resnični konj, sem mislila, da je to vrhunec večera - toda iz tal se je dvignilo pravo drsališče, na katerem je nekaj trenutkov za tem on vrtel njo kakor naš Kozmos kladvo in njena glava je švigala mimo tal samo nekaj centimetrov proč! Seveda mi je zastal dih. Nepozabno....in Moulin Rouge bi naj bil celo še boljši!
Potem pa klasični večerni sprehod po pariških ulicah proti originalnemu pariškemu stanovanju, ki smo ga najeli pred nekaj dnevi (priporočam!!!). Polno je čudovitega starinskega pohištva in viskoih oken. Le par minut od stolpa, ki nas je tudi tokrat počakal do polnoči v Parizu.
Pariz je nekaj posebnega. Ugotovila sem sicer, da tukaj ne bi želela živeti, čeprav verjamem, da tudi v tem primeru, ne bi izgubil svoje čarobnosti. A nekako je le kraj za ljubezen in čudovita doživetja. Potem se vrneš domov, kjer pač živiš udobno in srečno naprej....a ko ti v vsakdanjem življenju zmanjka navdiha, se moraš vrniti v Pariz.
Ne, kot pravi Edit Piaf - ne obžalujem niti enega trenutka v življenju, ki me je pripeljalo v Pariz. Bilo je magično. Tako sem sklenila naslednje:
LIVE in Vienna, VISIT Slovenia and LOVE in Paris!
Au revoir!
<photo id="1" />
