Oktober je odbrzel mimo, november
pa je že na polovici. Zasipana z obštudijskimi dejavnostmi, ki jih potem nikoli
ni možno uveljaviti na štipendijskih vlogah, mi bodo pa prišle baje zelo prav v
življenju, se prebijam iz dneva v dan. Po tem, ko sem že tisočkrat ugotovila,
da bi človek moral početi to kar ga veseli, si vzeti čas zase in predvsem,
uživati v sedanjem trenutku. Pred kratkim
sem si zaželela srečanje z lastno dušo,
da bi moje beganje dobilo neko smiselno razlago….kot posledica tega hotenja mi
je iz glave pobegnil tajfun in pustošil na Filipinih. Ups, nisem se zavedala
kakšno moč imajo moje begajoče misli in ideje, dokler so bile ujete v moji
pretesni glavi. Toda energija, ki je v presežku se mora vedno nekam sprostiti
in sprašujem se ali ni vse slabo, kar se dogaja po svetu prav posledica
sproščanja presežkov energij iz »prenatrpanih« posameznikov…?
No, Duša se je hitro odzvala na
moje povpraševanje in se mi najavila že nekaj dni po zapisu ideje o najinem
skupnem večeru. Pa sem se odzvala tudi jaz, sedla na stol sredi temne sobe,
katere zlate zidove so nežno božali rumeni žarki svečk in sveč. V zraku se je
razprostiral prijeten orientalski vonj, ki je zelo prepričljivo dajal občutek
skrivnostnega in samozavestno oznanjal prisotnost nečesa nezemeljskega. Potrkala
sem bo lesenem okviru sedala, pri tem pa mi je srce divje razbijalo…kakor, da
skačem s »petke« na glavo. V tistem trenutku sem želela hkrati zbežati in
ostati. Konflikt v meni je srce pognal še v večji dir, le da ni vedelo kam bi
dirjalo. Zmeda je spet napolnila mojo glavo s tisočimi, kaj s tisočimi, z milijonimi
mislimi naenkrat. Kaj se bo zgodilo? Kaj se bo zgodilo?! Glas izza velikanskih gongov
se je pojavil šele po nekaj trenutkih te mučne zmede in me počasi in nežno
posadil nazaj v spokojnost čarobne sobe. Potem se je srce umirilo in pričelo poslušati
kaj mu ima za povedati Duša. Bila je beseda za besedo, stavek za stavkom,
vprašanje, brez pričakovanega odgovora, nato pa spet stavki, prepojeni z resnico,
ki sem jo ponekod čutila kot prijetno ščegetanje entuziazma in upanja, ponekod
pa kot ostro zbadanje v moj preponosni ego. Ampak, odločila sem se, da se
predam in sprejmem vse kar bo prišlo…namreč zato sem bila tam, v tisti magični
sobi, v temi in tišini…da končno prisluhnem moji duši. Po dvanajstih minutah
informacij s katerimi me je zasipala moja Duša me je zajela panika. Naenkrat sem
vedela vse, a nič obenem. Ne glede na to, kako je moj um želel preanalizirati, raztolmačiti
in dojeti dejstva, to preprosto ni bilo mogoče. Ego mi je ves čas po tiho sikal
v uho: »No, vidiš. Zdaj veš vse to, kar si že vedela, a še vedno ne veš kako bi
se lotila…sem ti rekel, da nima smisla!« Zmedeno sem pogledovala po realni
sliki v katero sem se vrnila potem iz te sobe. Okoli mene so bili sami iskreni
pogledi in suvereni nasmehi. Vsi so vedeli, da takšno sporočilo potrebuje čas,
da se dokončno odkodira v nekaj razumljivega.
Seveda, vsi so bili starejši od mene, jaz pa mladič med njimi in edina
predstavnica generacije Y, sem želela vedeti nadaljnje korake takoj v tistem
trenutku – prej ne grem od tam! Ampak edini odgovor, ki sem ga dobila v zelo
konkretni obliki, ob tem ko sem lupila banano, je bil: »Ti samo jej to banano
in uživaj.« In takrat sem dojela. Seveda!! Ničesar več ne rabim (umetno) dodati
v svoje življenje. Ničesar več ne rabim spreminjati na sebi. Sem na popolnoma
pravi poti in trenutno imam čisto vse kar potrebujem; znanje, sposobnosti in
mladost; da mi uspe. Zakaj tega nisem dojela prej? Ker tega občutka nisem več vajena!
Nazadnje sem se tako samozadostno počutila, ko sem pred petnajstimi leti iz
kleti domače hiše »znosla« vrata in podvozje stare (razstavljene) Katrce in
naznanila svojim staršem, da bom sestavila svoj avto. Potem pa so me počasi »ukalopirali«
v družbene okvirje do te mere, da sem še pred par dnevi mislila, da mi ne bo
nikoli uspelo, če ne bom resnično vsak dan naredila vsaj deset stvari z oznako
Kariera. Še pred par dnevi sem se
počutila že zaskrbljujoče staro za vse moje načrte, ki jih želim uresničiti…kajti,
danes si mladi kariero pričnejo graditi že pri šestnajstih-torej sem deset let
že izgubila!!! NE! Nisem. Veste, nekega dne ugotoviš, da vse potrebuje svoj
čas. Nikoli ne bom pozabila kako so gostje v moji zajtrkovalnici (moj prvi
poslovni poskus pri enaindvajsetih) nestrpno čakali na »šmorn« ali carski
praženec, pa je kuhar vedno dejal: »Naj počaka! Šmorn potrebuje dvajset minut,
da se speče in nič manj.« In potem so ubogi gostje, ki so prišli k nam v svojem
polurnem odmoru ta šmorn dobesedno vrgli vase. A tudi vrnili so se vedno. In to
je dokaz, da dobre, kvalitetne, predvsem pa nadpovprečne stvari potrebujejo
svoj čas, da nastanejo, da dozorijo in da se potem zableščijo v vsem svojem
sijaju – a se čakanje vedno obrestuje. Prav za prav je potrpežljivost v tem
smislu edina pot do končnega blišča.
Duša mi je med drugim smeje zaupala, da me moja resnična življenjska priložnost čaka na avtobusu (metaforično, ali pa tudi ne), ki se vsake toliko pripelje mimo, a ga zaradi svoje odsotnosti (med tisočimi nepomembnimi mislimi) sploh ne opazim. Preveč sem obtežena s preteklostjo, hkrati pa se preveč peham tudi za prihodnostjo, kakor da bi eno ali drugo sploh lahko v resnici upravljala.
V naslednjih dneh sem ugotovila,
da je ključ do čiste slike v bistvu panoramsko okno. Namreč panoramski pogled
je tisti pogled, v katerem zajameš celotno sliko in ne samo priljubljenih
detajlov. Tako se potem lažje namestiš v fotelju in počakaš na slasten carski
praženec. Tako se tudi lažje odločaš in to kar s fotelja. Ni ti potrebno begati
sem in tja in tisočkrat premlevati istih zgodb, da bi našel povezavo. Včasih je
potrebno samo obsedeti in zaupati, da bo situacija stekla v popolnoma pravo
smer. Včasih je potrebno zaupati v resnico, ki kaže na to, da smo, takšni kot
smo, ravno pravšnji. Za svoja leta. In potem mi je na misel padel naslednji
ključ, ki odpira vrata v človeka takšnega kot je, v originalu. Ah, pred leti
smo vsi zaklenili samozavestnega malčka s čistim srcem in velikimi načrti, v
temno sobo, na koncu hodnika naše notranjosti. Čas je, da se vrnemo ponj, ga
skopamo v dišeči kopeli, mu umijemo svilnate laske in bele zobke ter ga
oblečemo v pisana oblačila. Nato ga peljemo v gozd gledat drevesa in na travnik
prevračati kozolce in opazovati cvetlice. Skupaj z njim nabirajmo kostanje samo
zato, ker je to nekoč bilo zabavno in rišimo z vodenimi barvicami jesensko
listje. Ko bo zapadel sneg, peljimo tega otroka v zimsko veselje in postavimo
snežaka, nato pa ves večer berimo pravljico ob velikem lončku polnem slastnega
kakava. JA, dragi moji, tako se človekovo življenje v bistvu prične. Čarobno,
svobodno in ustvarjalno. Ljubezen naokoli, nas nosi na krilih brezčasnega in
vsemogočnega. In to vsemogočno nas dela pogumnejše od staršev, ki nas oštevajo
z nepremišljenostjo. Toda ne gre za nepremišljenost…gre za čisto pristno
hrepenenje po »živetju« vsega okoli nas. Pokažite na enega otroka, ki brezpogojno
pri prvih korakih ne zaupa vase! Vsi smo že enkrat shodili, še enkrat nam lahko
uspe. Toda tokrat imamo znanje, izkušnje in panoramsko okno. In imamo
sposobnost, s polno zavestjo in razumevanjem poiskati in dojeti smisel naših nenehnih poskusov.
Imamo sposobnost vedeti kam smo namenjeni in zakaj nekaj delamo tako, kot
delamo. Pridajte še otroški entuziazem in popolno zaupanje vase (ki, je
zagotovo v vseh nas), pa smo iznašli recept za življenjski uspeh!
Mi odrasli, bi ves čas radi
dojemali stvari kot nedosegljive, neprepoznavne in preabstraktne za resnični
vsakdan. V resnici pa naše bistvo ves čas leži na dosegu roke in je povsem
preprosto. Kot šmorn! Le da potrebuje čas, da ga lahko nato okusimo v njegovi
popolnosti.
