***
Priznam. Ta zapisek sem se spravljala pisati s takšnim
zagonom, kot se najstnik spravi k čiščenju kopalnice. Pa ne zato, ker ne bi imela navdiha, pač pa zato, ker vem, da marsikdo ne bo razumel, kaj v bistvu hočem povedati. Toda, uspelo mi je, še ravno v
zadnjem trenutku, da sem ga lahko objavila na dan, kateremu je zapisek tudi v veliki meri namenjen. Valentinovo.
Vem, naslov je nekoliko provokativen, še posebej za Štajerce
in še posebej za tiste, samske Štajerce. Pa vendar, dovolite mi, da podelim z vami
svoja intuitivna spoznanja.
Edino, kar nas v resnici osrečuje, je ljubezen. Vem, da
zveni zlizano in zlajnano, toda to sem spoznala in začutila v zadnjih nekaj
letih svojega iskanja sreče, in to skozi tako razburkano morje, da bi me sedaj
težko še kdaj prepričali drugače. Seveda lahko še zmeraj vztrajate pri svojem
nezaupanju v ljubezen, ki zelo verjetno v veliki meri temelji na bolečini iz kakšne pretekle izkušnje, v nekoliko
manjši meri pa to nezaupanje morebiti izhaja tudi iz najnovejših družbenih prepričanj. Toda,
če bi sedaj vi in jaz sedeli na sončni terasi priljubljene kavarne in pili
tisto odlično kavo, ki se je zmeraj v sebi razveselimo, kot majhni otroci
čokolade, bi vas vprašala, kdaj ste v sebi nazadnje (za)čutili tisto posebno prijetno
toplo zadovoljstvo in brezskrbnost, morda celo hvaležnost, da vam v življenju
gre dobro in da zato v tistem trenutku ne potrebujete ničesar dodatnega. Tudi,
če bi morali pobrskati zelo globoko po svojem spominu, bi najbrž na dan
privlekli doživetje, ki ste ga delili z nekom, ki ga imate radi. To doživetje
je bilo zagotovo obarvano s smehom, brezskrbnostjo in seveda ljubeznijo, pa četudi boste
težko zavestno opazili, da je v takšnih trenutkih ljubezen vedno del nas.
Kaj je pravzaprav ljubezen, o kateri govorijo razsvetljeni
modreci današnjega časa in katero tudi sama že kar nekaj časa forsiram v
odgovor, kadar me kdo vpraša o tem, kaj je naše bistvo?
Nekaj iz notranjosti nam namreč pravi, da ljubezen ni to, o
čemer smo bili vzgojeni in prepričani, ko se je ta beseda pojavila v naših
mislih. In če lahko zdaj na hitro kar
preklopim na Valentinovo, tudi Valentinovo v resnici ni to, kar se promovira v
sodobni družbi. To ni dan za pare, da bi si izrekli »Ljubim te« na posebnih
mestih in si ob tem podarili darilca. No, saj je lahko tudi to, vendar to ni
bistvo tega praznika. Valentinovo je v resnici dan, ki smo ga pred davnimi časi
posvetili praznovanju romantične ljubezni, ki raste med dvema. To je dan, ko
praznujemo to, da ljubimo in da smo ljubljeni. In kadar (za)čutimo, da ljubimo
in da smo ljubljeni, čutimo tudi posebno zadovoljstvo, brezskrbnost in seveda
hvaležnost. To so, kot ugotavljam, občutki najvišje in najčistejše sreče. Zakaj torej ne bi vsaj
en dan v letu teh občutkov proslavili, kakor proslavljamo dan svojega rojstva,
prehod v novo leto in nenazadnje dan, ko se mošt spremeni v vino – Martinovo. Na
Martinovo so trgi v Sloveniji polni ljudi, ki praznujejo, nazdravljajo, plešejo
in pojejo. Za Valentinovo pa, kakor da je romantična ljubezen nekaj kičastega
in brezzveznega, se marsikateri Slovenec posmehuje ljudem, ki praznujejo
ljubezen. Ker, praznovanje ljubezni je nekaj povsem nepotrebnega, ker je tudi
ljubezen kot takšna nepotrebna. Sploh romantična ljubezen. Sprejemljiva je
ljubezen med materjo in otrokom, med bratom in sestro, med prijatelji, ljubezen
do nogometnega kluba in do »vinca«, nikakor pa ne poveličujmo romantične ljubezni
med dvema človekoma, ki jo je itak ustvarila Amerika, da bi lahko na ta račun
služila velike brezosebne denarje.
Kdo še danes potrebuje romantično ljubezen, če pa je tako
fino biti samski. Tako fino je biti neodvisen, svoboden in sam s seboj. Tako fino je ne pripadati in kuhati samo zase. Tako fino je delati načrte samo zase
in se zjutraj prebujati v veliki postelji sam, raztegnjen čez celi jogi. Tako
fino je seksati samo za zabavo, brez obveznosti in brez povezanosti. Tako fino
je doseči uspeh in to deliti zgolj s samim seboj. Tako fino je hoditi po poti v
prepričanju, da si srečen, pa čeprav nekaj nenehno manjka. To manjkanje pa prav gotovo ni
oseba…to je zgolj iluzija, vcepljena iz posladkanih filmov in pesmi. Zakaj bi
človek srečo iskal z drugim, če pa ob tem drugem ne more biti to, kar je. In
tudi zato je romantična ljubezen iluzija, ker v resnici nikoli ni tako sladka,
kot jo prikazujejo izmišljene zgodbe na ekranih. Kajne da? Po navadi duši, boli in
poseduje. Po navadi uničuje…po navadi zahteva od nas, da se spremenimo. Vino
med prijatelji, na primer, vino pa ničesar ne zahteva. Vino je samo tam, da si
ga vzamemo, kolikor ga želimo. Da ga pijemo, da nas prevzame in da nas
osrečuje. In ničesar mu ne rabimo dati v zameno...lahko samo jemljemo in se pri tem veselimo. Ja res, vse skupaj zveni zelo utemeljeno… na prvi pogled.
Potem, ko je mojo knjigo Pot do Nje, prebralo že več kot sedemsto Slovencev, so me ljudje kar nekajkrat vprašali, zakaj mislim, da je dandanes
toliko samskih, če pa je, glede na mojo filozofijo v knjigi, ljubiti tako
preprosto. In vedno znova sem jim odgovorila: »Ljudje so pozabili kako je, če
si potrpežljiv. Pozabili so, kako je, če nekoga ljubiš tako, da mu dovoliš, da
njegova ljubezen raste ob tebi. Pozabili so, kako je, če nekomu prisluhneš in ga potem zgolj objameš, ne da bi mu ponujal instant rešitve. Pozabili so, kako je, ko ceniš drobne trenutke sreče. In kako ne bi ljudje
vseh teh veščin pozabili, ko pa so se naše interakcije preselile na brezosebni
splet, kjer smo lahko mi povsem izmišljena različica sebe, ki nikomur ne rabi pogledati v oči in kjer lahko človeka »skenslaš« iz svojega življenja zgolj z enim klikom.
V resničnem svetu, med prepirom v kuhinji ob dveh zjutraj, ko ženska kriči
objokana, moški pa brezupno tolče po mizi, ni mogoče pritisniti gumbka za izhod
iz situacije. V resničnem življenju je potrebno prisluhniti, poskusiti razumeti
in razmisliti, konkretno razmisliti (ne na hitro in na instant), kako se vrniti
nazaj, tja, kjer je bilo lepo. Potrebno je človeku pogledati v oči, se soočiti z njegovimi strahovi in poiskati njegovo srce.
Ljudje so samski, ker niso pripravljeni živeti z drugo osebo. Ne bi se hoteli spreminjati (čeprav bi morda s spremembami zrasli). Ne bi se želeli soočati z obupanim in objokanim partnerjem, ker bi to od njih zahtevalo, da so sočutni, sočutje pa jih duši v njihovi individualnosti, v njihovi neodvisni svobodi. Ljudje so samski, ker jih je strah bolečine, ki jim jo je nazadnje zadal tisti, ki so se mu predali. Prepričani so, da je ta bolečina škodljiva, da je rana smrtonosna in zato od nje bežijo. Ne vidijo, da so takšne bolečine v resnici priložnosti, da zrastejo, se naučijo nekaj novega o sebi. Namreč ne vidijo tudi, da je lahko srečen samo tisti človek, ki se je naučil s preteklimi bolečinami okrepiti svojo ljubezen in jo narediti brezpogojno. Slednje je bogastvo, ki ga iščemo vsi. Nikakor ne more biti res, da se s spreminjanjem zaradi ljubezni uničujemo. In nikakor ne more biti res, da je samski človek lahko srečnejši od tistega, ki je odkril brezpogojno ljubezen medtem ko je ljubil drugega.
Ljudje so samski, ker niso pripravljeni živeti z drugo osebo. Ne bi se hoteli spreminjati (čeprav bi morda s spremembami zrasli). Ne bi se želeli soočati z obupanim in objokanim partnerjem, ker bi to od njih zahtevalo, da so sočutni, sočutje pa jih duši v njihovi individualnosti, v njihovi neodvisni svobodi. Ljudje so samski, ker jih je strah bolečine, ki jim jo je nazadnje zadal tisti, ki so se mu predali. Prepričani so, da je ta bolečina škodljiva, da je rana smrtonosna in zato od nje bežijo. Ne vidijo, da so takšne bolečine v resnici priložnosti, da zrastejo, se naučijo nekaj novega o sebi. Namreč ne vidijo tudi, da je lahko srečen samo tisti človek, ki se je naučil s preteklimi bolečinami okrepiti svojo ljubezen in jo narediti brezpogojno. Slednje je bogastvo, ki ga iščemo vsi. Nikakor ne more biti res, da se s spreminjanjem zaradi ljubezni uničujemo. In nikakor ne more biti res, da je samski človek lahko srečnejši od tistega, ki je odkril brezpogojno ljubezen medtem ko je ljubil drugega.
Ljubezenski odnos je najlepši poligon, na katerem je človek
dovolj motiviran, da bo »v dobrem in slabem« dovolil samemu sebi zrasti. Seveda
je veliko ljubezenskih odnosov zastrupljenih z napačnimi predstavami, s
previsokimi pričakovanji in z brezčutnostjo. Toda to niso več ljubezenski
odnosi. To so zgolj odnosi. V pravem ljubezenskem odnosu je človek bolj
svoboden in neodvisen kot kadarkoli v obdobju samskosti. V pravem ljubezenskem
odnosu človek raste in z ljubeznijo, ki se je uči na tej poti, zdravi bolečino,
zdravi svojo nepotrpežljivost, zdravi svoje strahove.
Prepričana sem, da se je med vami zdaj že našel kdo, ki bi
mi na, prej omenjeni kavi, takoj serviral nauk o tem, da lahko ljubiš drugega
šele takrat, ko ljubiš samega sebe. Kaj pa pomeni ljubiti samega sebe? A to
pomeni, da se zjutraj pogledaš v ogledalo in si rečeš »Rad se imam«? Vi to
resno?! Nekoč smo se pustili prepričati v to, da moramo ljubezen do sebe in
drugih imeti pod nadzorom. Da jo moramo upravljati. Da mora biti ljubezen oprijemljiva, izgovorljiva, če
hočete… To ni to. Ljubezen do sebe bomo našli in začutili šele takrat, ko bomo
ljubili druge. Vedenje, da nas nekdo iskreno ljubi, nas bo napolnilo z
ljubeznijo do našega obstoja…torej z ljubeznijo do nas samih. Takrat se bomo
zjutraj pogledali v ogledalo in ne bomo rekli ničesar, samo nasmehnili se bomo.
In to bo to; ljubezen. Zakaj, ljubezen smo mi v svoji najčistejši, najiskrenejši,
pogumni in povsem nenapadalni različici. Mi, nasmejani iz srca.
Postajamo družba, ki počasi pozablja na vrednost ali celo resničnost romantične ljubezni. Družba samskih. Družba praznih. Družba nesrečnih. Družba, ki praznuje vse, samo ljubezni ne.
In zato, dragi moji, bi praznovanje ljubezni med dvema,
moralo biti pomembnejše od praznovanja zrelosti vina. Če bi častili ljubezen tako, kot
častimo vino, bi bili v resnici srečnejši – zato ker bi bili polni čarobne življenjske energije in ne samo tekočine. In bili bi močnejši v svojem dobrem.
To, da nazdraviš z vinom na zdravje je sicer veliko enostavneje, toda ravno ta
enostavnost in poenostavljenost naših življenj na klike in minljive trenutke nas dela prazne! In nesrečne. Polnimo se z vinom namesto z ljubeznijo, ker je
tako zabavneje in ker nas tako ne bo nič slabega doletelo. Polnimo se tudi z
iluzijo o samskosti s svobodo in neodvisnostjo, ki naj bi nam nudila pogoje za
srečo. V resnici pa, če smo pripravljeni dojeti ali ne, je dolgotrajna samskost
za človekovo srce stagnacija. In bolečina zaradi praznine. Seveda je včasih potrebno, da smo sami s seboj,
da smo samski, da razmislimo o stvareh… toda nikar me ne prepričujte, da je
samskost lahko ultimativni pogoj za tisto pravo srečo. Ljudje moramo pripadati
in moramo ljubiti, moramo ustvarjati in moramo deliti ljubezen na načine, kot
jih najdemo samo na poligonu romantične ljubezni.
In še preden se zgrnete name z vprašanji, kako se rešiti
samskosti, ker se v bistvu strinjate z menoj, le človeka, s katerim bi lahko
rasli, namesto se dušili, ni tako lahko najti v tem krasnem novem svetu, naj povem, da je ljubezen
energija in frekvenca. Ni otipljiva in na njo ne morete kazati s prstom…lahko
se ji zgolj odprete in jo začutite. Nehajte jo iskati, nehajte jo loviti. Nehajte njen obstoj v
svojem življenju nepotrpežljivo izsiljevati. Bodite potrpežljivi in nehajte
živeti življenje skozi klike. Počnite stvari, ki vas delajo vesele…in
nasmejane. Takrat ste najlepši. Nehajte se zatekati k substancam, ki vas delajo
to, kar niste. Bodite izvirni vi, iskreni vi, čisti vi. Ljubezen bo preskočila
iz vas v nekoga, ki se prav v tistem trenutku smeji v svoji čistosti na enak
način kot vi. In vaš poligon se bo pričel. Takrat ne pozabite na potrpežljivost
in smeh. Bolje se je smejati kot negodovati. Ne pozabite občudovati, biti
hvaležni in spoštovati. Ne pozabite deliti ljubezni, torej sebe, v svoji najbolj
iskreni, najbolj čisti, najbolj pogumni in povsem nenapadalni različici.
Zaupajte, da je to vaša pot do sreče…in praznujte, ta poseben dan ljubezni,
vsako leto.
P.S.: Obstajajo
samski ljudje, ki so srečo odkrili znotraj sebe in resnično ne potrebujejo
nikogar. Toda to so ljudje, ki živijo na neobljudenih krajih in v svojem
posebnem miru. To so ljudje, ki so v preteklosti odkrili brezpogojno ljubezen
in sedaj gredo naprej od tukaj…do krajev, ki so večini med nami še povsem neznani.
To nismo mi. Mi potrebujemo poligon romantične ljubezni, da se naučimo brezpogojno
ljubiti. In šele takrat, nekoč, čez več sto let, bomo morebiti iskali tudi
brezpogojno srečo.