TERAPIJA PROTI FIKTIVNOSTI

-------------------------------------OBVESTILCE O SELITVI

Dragi bralci! Preden preberete spodnji zapisek, naj povem, da sem svoj blog preselila na svojo novo spletno stran majamonrue.com. Prispevke bom še zmeraj objavljala tudi tukaj, vseeno pa vam predlagam, da se, v kolikor se še niste, vpišete med moje sledilce na novi spletni strani. Tako boste enkrat do dvakrat na mesec prejeli sporočilo o novem zapisku na blogu ali pa o novostih na področju mojega pisateljskega dela. Lep pozdrav iz mojega dunajskega pisateljskega kotička!
-----------------------------------------------------------

Pokaži zapisek na novi spletni strani.

***

Ste morda opazili? Spletišče je zadnje čase do vrha zasipano z blogerskimi zapiski in kolumnami dveh vrst. Prvi so tisti, saj veste »jaz-menim« zapiski, kjer vsak izraža svoje mnenje, svoje poglede na svet in svoje frustracije. Še posebej dobro brani in deljeni so tisti zapiski, ki obelodanjajo negativne aspekte družbe in nedelujočega sistema. Tisti, ki na veliki zvon vedno znova obešajo zlizane in že stokrat preprane teme o slovenski zavisti, neumnosti vodilnih ter o nemogočih razmerah življenja v družbi, ki je sebična in nečloveška. Imenujmo te zapiske Zapiski o fiktivnem krivcu. Potem so tukaj še zapiski z nasveti, ki so prav tako nagneteni na Facebook-u in drugih socialnih platformah, med katerimi prednjačijo modrosti o zdravem življenju, iskanju sreče in seveda o tem, kako zaslužiti več denarja. Mnogi takšni zapiski vas po navadi popeljejo do avtorjevih BREZPLAČNIH e-knjig, kjer lahko prejmete še več nasvetov. Tako se je nenadoma zgodilo, da je virtualni svet poln instant branja in brezplačnih vsebin s slehernega področja življenja ali posla. To so Zapiski o FIKTIVNI poti do sreče.

Včeraj sem prebrala kolumno Mihe Mazzinija, ki mi je bila na prvo žogo všeč, ker sem se v njej začutila (kot se najbrž začutijo iskalci sreče pri zapiskih v stilu »5-korakov-do-bolj-srečnega-življenja«). Toda kmalu zatem sem ugotovila, da sem glavo napolnila še z eno zapisano frustracijo. Daleč od tega, da gospod Mazzini ne bi imel prav, še kako ima prav! Toda odgovor na njegovo kolumno je sledeč: Dokler bodo ljudje brali in delili instant zapiske ali naročali brezplačno ponujene e-knjige, se ne bo NIČ SPREMENILO. Poslovne strategije iz Amerike že od nekdaj uničujejo našo malo labilno potrošniško družbo in tako je tudi strategija »Deli-svoje-mnenje-in-znanje-vsepovprek-in-seveda-zastonj-ter-si-tako-naberi-listo-tisočih-sledilcev,-katerim-boš-nato-lahko-prodal-mačka-v-žaklju-za-denar«, izredno škodljiva tako za potrošnike kot tudi za ustvarjalce res kakovostnih vsebin. Nekako ni več filtrov. In ni več dostojanstva. Tako tudi ni več vrednosti, ki si je tako zelo želimo. FIKTIVNO.

Če so prej z negativnostjo zastrupljali zgolj mediji, zdaj to počnejo tudi navadni smrtniki, na svojih instant ustvarjenih blogih. In če ne gre za negativne informacije, pa gre za strupene materialistične obljube, kjer bi lahko stavek ponovno oblikovali v, če so prej z materializmom zastrupljali zgolj oglaševalci, zdaj to počnejo »podjetniški« eksperti, ki so v zadnjih desetih letih v slovenskem spletišču zrasli kot gobe po dežju in je tako podjetništvo postalo enako trendovsko kot fitnes. Hodiš kaj v fitnes? Ne, sem ful preveč zaposlen z nabiranjem sledilcev za svojo blagovno znamko, ki je kar moje ime. FIKTIVNOST.

Zakaj ljudje ne uvidijo poti do resničnega zadovoljstva? Ki je mimogrede, vsem pred očmi in je zelo nezahtevna, ravna in povrhu vsega še tlakovana. Zakaj naivno padejo na bloge in kolumne, ki so prepolni pritoževanja in negodovanja, in nato že v naslednji sapi, z občutkom fiktivne »moram-biti-na-tekočem« potrebe prebirajo in delijo še zapiske z instant nasveti, ob vsem tem, pa so strašno nezadovoljni. In če ni ravno nezadovoljstvo tisti jasni vsakodnevni občutek, ki ga skušajo potlačiti v sebi, pa je to zagotovo nepojasnjena zmedenost, ker ob vsem kar počnejo, nikakor ne čutijo življenjske izpolnjenosti. SPET FIKTIVNOST.

Dajmo za trenutek, dragi bralci, izpustiti fiktivno negativnost naših življenjskih situacij, v katerih nismo to, kar smo si kot mladi predstavljali, da bomo. Dajmo izpustiti fiktivno praznino, ki jo čutimo, ker ne moremo imeti vsega tega, kar si hrepeneče po tihem želimo. Dajmo izpustiti fiktivna pričakovanja, v katerih želimo, da drugi rešijo naš izgubljeni pomen. In za konec, izpustimo še FIKTIVNO krivdo, ki jo gojimo odkar mislimo, da moramo izpolniti naloge, ki nam jih narekujejo instant zapiski. Vdihnimo. Izdihnimo. V mislih primimo srce, ki neumorno bije v nas od trenutka, ko smo bili spočeti. Objemimo ga in začutimo RESNICO o našem obstoju.

Resnica, dragi moji, tiči v slehernem izmed nas. S seboj jo nosimo od zmeraj. Za resnico ne potrebujemo nikogar, da bi nas o njej učil. Pravijo, da nas nihče ne nauči ljubiti. RESNICA. Toda, ljubiti se ni potrebno naučiti, to ve vsak, ki je kdaj ljubil in ni ga človeka, ki ljubezni ne bi še izkusil. In zato izpustimo tudi to FIKTIVNO dramo o tem, kako smo ubogi, ker nas nihče ni naučil ljubiti.

Ljubimo brez predznanja. Ljubezen izkusimo že v maminem trebuhu, kjer nas njen glas ljubeče uči o RESNICI. In nato ljubimo kot otroci, kot mladostniki, kot odrasli, kot starši in kot starostniki. Ljubezen je ves čas v nas.

Kar potrebujemo za življenjsko izpopolnjenost je ljubezen. Kakršnakoli, toda vedno takšna, ki se je zavedamo. Obdani z ljubeznijo, ne potrebujemo ničesar iz zunanjega sveta, kar bi nas osrečevalo. RESNICA.

Ko se bodo ljudje enkrat zavedali, da lahko imajo vse, kar si želijo zgolj na način, da ljubijo in v življenju počnejo stvari, ki so prepletene z ljubeznijo in srčnostjo, bodo nehali brati in deliti instant zapiske in kritične kolumne. Kritičnosti ne potrebujemo, ker nima nič z ljubeznijo. Potrebujemo pa brezbrižnost do stvari, ki ne temeljijo na ljubezni.

Zamislite si trenutek iz svojega življenja, ko ste se počutili osvobojeno, zadovoljno in srečno… veste, tisti trenutek, ko vam ni bilo potrebno skrbeti za nič, ampak je vaše doživljanje bilo prepleteno s smehom, užitkom in radostjo. Kdaj ste bili tako srečni?

Mene osrečuje družba ljudi, s katerimi me povezuje ljubezen, okusna, s srcem pripravljena hrana in navdihujoča glasba. Vas ne? Ali vas kaj osrečuje bolj od tega…po resnici? Pomislite, ljudje so že pred več tisoč leti sedeli ob ognju, jedli in prepevali. In še danes z radostjo počnemo enako, v nekoliko posodobljeni različici, pa vendar so bistvo takšnega početja ljubezen, užitek in brezskrbnost.  

In denar? Najbolj všeč mi je misel, da je denar energija, ki neprekinjeno kroži skozi naša življenja, a je izredno občutljiva na negativnost. Denar se kot energija prilepi na pozitivno brezskrbnost. Na zaupanje. Kot dekle, ki se zaljubi v fanta, ki se ji nasmiha skrivnostno, toda nikoli vanjo ne sili.

Zatorej, zaupajte in iščite nasvete za srečo v svojem srcu. Počnite stvari, ki vas polnijo z zadovoljstvom in ne tistih, ki vas polnijo s FIKTIVNOSTJO. Zaupajte sebi. In zaupajte skromnosti, ki nikoli ni bila mišljena materialno (finančno), pač pa v smislu življenjske preprostosti. Življenje smo zakomplicirali zaradi FIKTIVNOSTI, RESNICA o sreči pa je skrita v poenostavljenju. Tako malo je potrebno, da je naše življenje radostno in polno.

Izpustite FIKTIVNOST o sreči, ki je oglaševana skozi zapise tistih, ki nimajo pojma o preprostosti življenja. In pričnite živeti preprosto in svobodno. Postanite resnični.  

           

PIKA NA i TAM, KJER JO RESNIČNO POTREBUJEMO - zadnji zapisek 2016

-------------------------------------OBVESTILCE O SELITVI

Dragi bralci! Preden preberete spodnji zapisek, naj povem, da sem svoj blog preselila na svojo novo spletno stran majamonrue.com. Prispevke bom še zmeraj objavljala tudi tukaj, vseeno pa vam predlagam, da se, v kolikor se še niste, vpišete med moje sledilce na novi spletni strani. Tako boste enkrat do dvakrat na mesec prejeli sporočilo o novem zapisku na blogu ali pa o novostih na področju mojega pisateljskega dela. Lep pozdrav iz mojega dunajskega pisateljskega kotička!
-----------------------------------------------------------

Pokaži zapisek na novi spletni strani.

***
Pa se je začelo, spet lučke na vsakem koraku, božične in druge srčne melodije, nekje v ozadju nabirajoče se pričakovanje in na obrazih ljudi nekakšna praznična grimasa, ki jo imajo nadeto, če hočejo ali pa nočejo. December je lep, pa četudi ga nekateri v tej njegovi leposti ne jemljejo resno. Jaz ga naravnost obožujem, ker je to čas, ko je za postoriti še toliko stvari, toda je vse lažje, ker se svet naenkrat vrti v ritmih slowfox-a in je sivo nebo nekoliko manj žalostno, ker vedno obstaja možnost, da se spravlja k veselemu sneženju. Sneg pa je v decembru, vse tja do božiča, težko pričakovana dobrina, predvsem v smislu njegove pravljične bele barve in puhaste oblike. Brez snega namreč, božič ni tako zelo »s piko na i« čaroben, saj Sinatrin napev ne pride povsem do izraza. Pa vendar, belega božiča že nekaj let ni bilo na tem koncu sveta, čeprav vse ostalo ostaja. Ostajajo okraski, ostajajo pesmi in tisti občutek, da se bo svet za en večer ustavil in bo radost v nas vztrepetala kot majhen severni medvedek, ki je s sebe pravkar stresel sneg. Vse skupaj je še bolj posebno, ker je to tudi čas, ko se zaključuje leto in zaključki imajo v naši družbi zmeraj posebno slavnostno frekvenco. Navdajajo nas z navdušenjem za nekaj novega, kar prihaja, in nas obenem vabijo v praznovanje vsega, kar smo pustili za seboj.

Kot pisateljici in blogerki mi je skorajda ukazano, da ob koncu leta zapišem sklepne misli, vendar pa želim letos to storiti predvsem kot ženska, ki je prvič sledila svojemu srcu in uspela.

Pravkar sem se vrnila s plavanja. Tukaj na Dunaju je bazen, ki bi ponujal enake pogoje za plavanje kot mariborski Pristan (en in edini plavalni bazen v mestu), izredno težko najti. Ali so bazeni preveliki, prenatrpani, predaleč ali pa predragi. Toda odločila sem se, da majhnemu lokalnemu bazenčku v devetnajstem okraju, ki sem ga nazadnje obiskala pred dvema letoma in se takrat učila plavati slalom med upokojenci, dam še eno priložnost. Nenazadnje sem ob tem koncu leta v prav posebni telesni situaciji, saj v meni raste majhen fantič, ki bo čez dobre tri mesece in pol želel imeti tisti svoj posebni dan, jaz pa bom to njegovo odločitev, že povsem po materinsko, sprejela z navdušenjem in ljubeznijo, vendar, poglejmo resnici v oči, bom na to morala biti tudi »po vojaško« pripravljena. Psihično in fizično torej. Nosečniška gimnastika in joga mi ne dišita preveč. Prva zaradi logističnih neugodnosti, druga pa zaradi dolgčasa, ki te lahko pri nosečniški različici kaj kmalu prevzame, če si vsaj enkrat pred tem že izkusil(a) jogo. Samoiniciativno izvajanje počepov v dnevni sobi tudi ni najbolj realna oblika nosečniške vadbe, ker zahteva izjemno samodisciplino, zato pa je plavanje (v kolikor najdeš dober, ne preveč mrzel, petindvajsetmetrski bazen, v bližini doma) idealna priprava na tisti veliki dan…in vse dneve, ki bodo sledili v povsem novi dimenziji.

Skratka, preden sem spakirala plavalno opremo, med drugim novo še neuporabljeno plavalno kapo, ki sem si jo kupila lani, ob nenadnem navalu motivacije za plavanje, ki pa je minila še preden sem kapo uspela pospraviti h kopalkam, sem pregledala urnik omenjenega lokalnega bazena, ki je napovedoval naval upokojencev v ponedeljek in organizirane gimnastike v torek. Sreda torej, ampak kdaj? Odločila sem se za 12. uro opoldan, ker sem bila prepričana o dvojem: morebitni upokojenci, ki plavajo tudi ob sredah, bodo bazen zapustili najkasneje do 12. ure, ker je takrat njihov ekskluzivni čas za kosilo, vsi ostali, pa so najbrž takrat v službah, ali pa delajo kaj pomembnejšega. In veste kaj? Nisem se zmotila! Ob 12.05 je bazen zapustila skupina otrok (na to nisem niti pomislila) in ostali smo jaz, nekaj meni podobnih (minus nosečniški trebuh) ter tri ome, ki pa so plavale v predelu za počasne žabice. Pomislite, pred menoj se je razprostrla cela, povsem neokrnjena, plavalna steza. Samo moja. Nisem mogla verjeti! Bilo je nostalgično. Spomnilo me je na moje študentsko plavanje v mariborskem Pristanu in hitro sem se soočila s hladno vodo, ki se je oprijela mojih udov v trenutku spusta v njen objem. Zaplavala sem kot svobodna pliskavka in skoraj prisegla bi lahko, da sem v ušesih slišala igranje orkestra. Trebuh, četudi sem pričakovala da me bo, me ni vlekel navzdol in ni mi jemal sape. Srce je zabilo malo hitreje in um je izklopil svoje stroje za premlevanje življenjskih stvari. Čas za mene. Končno! To je bil čas samo za mene.

Moje leto je bilo sicer navdihujoče in polno premikov naprej, na katere sem čakala zadnjih osem let. Moja zgodba o hrepenenju je letos našla svoje zaključno tropičje, ki jo pušča med tistimi zgodbami, ki se v resnici nikoli ne končajo, a imajo svoj srečen razplet.

V leto sem stopila z napisano prvo knjigo ter velikim žakljem strahov iz preteklosti, med katerimi je največ teže prispeval strah pred ponovnim neuspehom. Pred leti sem se namreč življenjsko opekla, izgubila vse in morala začeti popolnoma od začetka. Toda, ker nisem človek, ki bi začenjal znova v nasprotju s svojimi ideali (navkljub opečenim prstom), sem spet izbrala tisto težjo, bolj tvegano in manj preverjeno pot. Alternativa bi namreč bila, da svojo, v preteklih letih mimogrede pridobljeno, diplomo iz ekonomije unovčim v kakšni izmed dunajskih pisarn, vendar ob intenzivni posvetitvi učenju nemščine, kar v prevodu v vsakodnevno življenje pisatelja pomeni, zažig navdiha in posip s pepelom v slovo delu, za katerega si rojen. Jaz si tega preprosto ne morem narediti. In mislim, da me vesolje pri tem močno podpira. Kako bi mi sicer še danes uspelo hoditi po tej srčni poti in obenem imeti za kruh in mleko…ter plavati sredi dneva, ko mnogi sedijo v pisarnah?

Ne, nisem ena tistih, ki se rodijo z vplivnimi poznanstvi na dlani. Tudi se nisem bogato poročila ali pa, ah ta klišejska, zadela na lotu. Potem, ko me je življenje udarilo ob trda tla in sem morala spet vstati in iti naprej, sem to storila z enakim entuziazmom kot pred velikim zlomom. In četudi je od takrat minilo pet let, sem ves ta čas nekako živela in stopicala naprej, pa čeprav z majhnimi koraki. Lekcija, ki sem jo morala osvojiti (zdaj to vem), se je skrivala predvsem v potrpežljivosti in naravnem ritmu življenja. In prav o tem želim pisati v svojem zadnjem letošnjem zapisku.

Naravni ritem življenja je ves čas okoli nas in nemogoče ga je ignorirati. No, lahko ga ignoriramo, vendar bomo pri tem nevede zašli v lužo živega blata. Tega pa si seveda ne želimo, ker kot vemo že iz strašnih zgodbic iz otroštva, se iz živega blata ne moreš več izvleči, razen, če imaš neznansko srečo in te nekdo, ki je dovolj močan, potegne spet nazaj na trdna tla.

In čeprav naša družba serijsko tone v živem blatu, cele generacije izginjajo iz naravnega ritma, je ta še zmeraj tukaj, nam na voljo, da mu sledimo in živimo v miru. Mogoče je ljubiti mirno in predano, mogoče je verjeti v sanje in jih izpolniti, mogoče je dihati z naravo in poslušati njeno glasbo. Mogoče je slediti srcu in sedeti na vrhu sveta prepojen z zadovoljstvom. Mogoče je, da ti uspe živeti drugače, kot je zapisano v plastičnih pravilih izrojene družbe… Lahko si skromen, a obenem zajemaš življenje z veliko žlico.  To ni nekaj zastarelega, nekaj neobstoječega, nekaj, o moj bog, nemogočega! In začne se pri tem, da ugotovimo, da je vse, kar potrebujemo za srečo, v resnici mir, ki nas obda takrat, ko smo s tistimi, ki jih imamo radi. To je bistvo, zdaj čivkajo že vrabci na poledenelih vejah, toda le malokdo jih zares sliši. Zadušeni z balastom praznih informacij, se ljudje okoli mene prebijajo skozi december, kakor da v njem ne bi bilo nobene čarobnosti več. Razmišljajo o denarju, ki ga bodo predali v obtok, stran od sebe, razmišljajo o vojni, na katero nimajo vpliva, razmišljajo o prometu, ki bo zalil ulice in o gneči, ki bo preplavila avenije v trgovskih centrih. Razmišljajo o obveznostih, ki jih morajo še opraviti, preden bodo tisti en večer sedli za mizo z družino kot le redko, če ne celo nikoli. In hitijo. Hitro hodijo, hitro dihajo, hitro jedo, hitro vstajajo… Hitro pričakujejo in hitro pozabljajo. Pozabljajo, da so nekoč božič pričakovali počasi. Da so čarobnost vendarle videli na vsakem koraku, če ne drugače, v škripanju prvega snega ali v rdečem traku, ki je obdajal tisto posebno škatlo presenečenja, namenjenega samo njim. Pozabljajo, da je nekoč v njih srčni glas bil edini glas, ki so ga zares slišali in mu verjeli. Ni mu bilo težko slediti, ker je bil tako prepričljiv, tako edinstven.

Vse kar potrebuje otrok za svojo srečo je ljubezen in varnost. Toda to ni zgolj otroško hrepenenje. To je prav tako hrepenenje odraslega človeka, kaj ne vidite?! Če bomo poskušali ločevati otroško hrepenenje od odraslega, je prav to lahko pot v živo blato. Odrasel človek sodobne družbe namreč dojema svet skozi strahove, skrbi in neuresničena poželenja, čeprav je njegova dušna kapaciteta za ljubezen neskončna in na svojem vrhuncu. Če bi si dovolili čutiti in dojemati svet kot otroci, bi bili močnejši, neustrašni in nenazadnje, bili bi veseli, zaradi majhnih stvari.

Pred letom dni sem zapisala svojo prvo knjigo. Da je to prav knjiga o ljubezni med moškim in žensko, ni naključje, čeprav si vsebine nisem ravno izbrala na polici s slaščicami. Da napišem knjigo za moške o tem, kako ljubiti sodobno žensko, je bila le površna ideja na začetku. Ob zadnji piki, pa je nastala zgodba o vrnitvi človeka k naravnemu ritmu, ne da bi se zavedala, da sem jo napisala. Besede sem pisala, kot to počnem zmeraj, povsem intuitivno, pisateljsko. Kakor skladatelj sklada ob pritiskanju tipk na klavirju, tako sem jaz svoje prste vihtela nad tipkovnico, včasih v dnevni sobi, včasih ob oknu v kakšni dunajski kavarnici, včasih v knjižnici, včasih v parku. Kar je bilo pri tem zavednega, je bila želja, da bi bila razumljena. Da bi razumeli moški. Da bi razumele ženske. Vse ostalo pa je bila nekakšna stvaritev sil naravnega ritma, ki so mi pomagale dotipkati se do zadnje pike. Ali sem kdaj podvomila, če bo to kdo bral? Prav zares podvomila nisem, čeprav si, zaradi svojega povsem odraslega strahu pred ponovnim neuspehom, nisem upala pomisliti na knjigo, ki bi zaokrožila po celi Sloveniji, kaj šele po svetu. Toda, prav to se je zgodilo v tem letu. Če sem še pred leti govorila, da se od pisanja ne da živeti, je prav pisanje na mojo pot prineslo več življenja kot karkoli poprej. Kljub še enemu odraslemu, morda tokrat nekoliko poslovenjenemu strahu, da me ljudje ne bodo priznali in mi privoščili uspeha, sem to leto poletela s krili, ki sem jih do zdaj kar nekaj let vztrajno, z majhno otroško iskrico v srcu, krpala in pripravljala na ponovni polet. Še preden je zmanjkalo prijateljev, ki bi me bodrili, so me že pričeli bodriti prvi neznanci. Ljudje, ki o meni niso vedeli ničesar, a jim je moje pisanje seglo do srca. Moški. Ženske. Ni bilo pravila. Iz vseh koncev Slovenije in sveta, so mi pisali bralci in bili veseli zame ali hvaležni za resnice, ki sem jih zapisala. Vse, kar potrebujemo je ljubezen in vera vase. In presrečna sem, da je v mojem svetu toliko ljudi, ki  to resnico pozna. Med njimi so tudi takšni, ki bi jih slava in denar lahko prilepila nase in spreobrnila v prazne nakičene lutke s televizije, pa jih ni. Kot pisateljica sem se srečala in govorila z Urošem Perićem, Andrejem Težakom, Dejanom Zavcem, Tadejem Tošem in nenazadnje tudi z Zvezdano Mlakar, ki me je povabila, da se razkrijem slovenski javnosti v njeni nadvse ljubeči oddaji Zvezdana, na državni televiziji. Vse to se je zgodilo v tem enem letu, samo zato, ker sem v nekem trenutku končno naredila to, kar mi je že iz otroških let velevalo srce. In vesolje, ki je govorilo skozenj. Še danes, ko sem na pošti oddala tri na novo naročene pošiljke moje srčne knjige Pot do Nje, so v moj elektronski nabiralnik priletele zahvale, pohvale in dobre misli. In občutek imam, da je to komaj začetek. Ker ko delaš pravo stvar, stvar, ki ti jo predlaga srce, ko slediš samemu sebi in svojemu skritemu poslanstvu, takrat je vse mogoče. Ste kdaj pomislili, zakaj se nam kot otrokom zdi vse mogoče? Zato, ker bolj kot kadarkoli kasneje v življenju, sledimo svojemu srcu! Nemogoče je ne biti srečen na tej poti. Nemogoče je ne uspeti. Nemogoče je ne srečevati ljudi, ki hodijo po enaki poti. Nemogoče je ne ljubiti življenja in topline, ki te obda v trenutkih, ko veš, da si v pravi življenjski zgodbi. Nemogoče je takrat biti ne hvaležen, da je tvoje življenje postavljeno v okolje in čas, kjer je vse mogoče. Kjer je božič čaroben in ljubeč in radost v srcu vztrepeta kar sama od sebe. Videti dobro okoli nas, pomeni čutiti in slediti naravnemu ritmu, ki nas pelje po razburljivih poteh človekove ljubeče usode. In verjeti, da je tako prav.

Vesel božič zatorej in čaroben začetek novega leta!