Sedla sem na avtobus- zunaj je bila že tema- in se, kolikor je bilo pač možno, udobno namestila. Bila sem med prvimi, zato sem potem še pol ure čakala, da se prikaže sleherni sredin potovalec v Srbijo. In se je. Gospod v petdesetih, ki si je izbral prav sedež poleg mene. In tako se je moj up o udobnih, dveh, sedežih na osemurni poti proti Novemu Sadu razblinil. "Seveda je prosto," sem klavrno odvrnila in sarkastično naložila nahrbtnik, torbico ter vrečko z bananami v svoje naročje tako, da so segali vrh mojega obraza. Gospodu je takoj postalo žal, da je zmotil moj mir in se je v zameno nato vso pot trudil s šalami, da bi me spravil v smeh in dobro razpoloženje. Poskušal je celo premakniti svoj stol v desno, da bi mi dal več prostora, a je bilo vodilo (seveda) pokvarjeno. Njegova prijaznost je bila bolj učinkovita. Že po desetih minutah sem se sprostila, saj me je zalil z nevsiljivo prijazno energijo v angleščini in me tako prepričal, da se nimam nad ničemer zmrdovati.
Naslednji šok se je zgodil šele po petih urah vožnje, ko smo na madžarski meji morali vsi z avtobusa "na polje" in "peški" preko meje. Čutila sem s srbskim narodom, prav zares. V trenutku mi je postalo jasno, da se vračam nazaj v čas. Da je moj avtobus, prav za prav časovni stroj.
In res, že dobro uro za tem šokantnim prehodom meje sem izstopila z (narodno) pojočega avtobusa, kjer sta me pričakala moja draga Karmen in pomanjšan črni labradorec. Potepuh seveda, a kaj, ko sem kasneje spoznala, da so potepuški psi kulturna znamenitost mesta. Potepuh naju je prijazno spremljal do taksija in se nato nežno poslovil z igrivim priklonom.
Poleg nikogaršnjih psov, spadajo v srbsko kulturo še cigaretni dim vedno in povsod ter neustavljive žalostne "lajne" ob spremljavi trobent, harmonike in bobnov. Najprej se mi je vse zdelo nekako vsiljivo, nato pa sem se spomnila, da sem vendarle obiskovalka in da je to pač kultura ljudstva, ki si je nekoč z nami delilo politiko in gospodarstvo. Nenadoma se me je polastil občutek manjvrednosti, kot je to za tipičnega Slovenca značilno. Kot je dobro opisala Mateja, to sploh ni čudno, saj nas že v osnovni šoli učijo o tem kako smo majhni, neprepoznavni in nepomembni v svetu. In, ko so vsi moški, od taksista do soseda, želeli vedeti od kod prihajam, sem ponižno povedala, da iz Slovenije. Njihovi obrazi pa so se nato pri priči razvedrili in razpotegnili v občudujoče in odobravajoče grimase. To me je ponovno vrglo s tira, saj sem pričakovala zmrdovanje ali pa brezbrižnost, ampak ne, oni, oni nas občudujejo! In končno mi je postalo všeč, da sem Slovenka. Kasneje mi je eden izmed njih povedal tudi, da smo za njih "carji" saj smo se prvi osamosvojili in vzeli stvari v svoje roke, kar njim še zmeraj ne uspe in da smo vedno tako nevsiljivi in zabavni....razen takrat, ko nismo....na primer, ko smo bolj podobni dolgočasnim Avstrijcem. Ta primerjava me je iz srca nasmejala.
V tako ponosnem vzdušju sem nato zaživela v srbski oziroma, da bom (iz spoštovanja) natančnejša, vojvodinski "cajtlupi".
Potem, ko sem dojela, da avtobusi v resnici niso tako stari, kot izgledajo zaradi neumno izbrane bež-modre barvne kombinacije, je mimo pripeketalo kljuse, vpreženo v leseni voz, v katerem je "podeželski" gospod prevažal ogromne žakle polne "kdovečesa".
Že prvi dan sva ostali brez interneta, kar je bilo ob vsem do takrat videnem, že nekako avtentično. Ponj sva šli v bližnji trgovski center, ki je v sami sredici stavbe ponujal forum poln golobov, starcev in dežnih kapljic, padajočih skozi strop. Tudi tisti internet je bil bolj počasne narave, zato sva se še isti dan pognale v lov za mobilnim internetom. Po dveh urah čakanja v mobilnem centru sva ga dobile - jess!.
Novi Sad me je sprejel v svojo notranjost polno majhnih lokalčkov, trgovskih ali gostinskih, ki so se razprostirali v pritličnih etažah nizkih mestnih hiš. Tu in tam me je pozdravil kakšen spomenik pomembnih moških z velikimi imeni, na pomembnost žensk, pa so opozarjale kar Srbkinje same. Razen redkih izjem, so vse bile "opicanjene v nulo" in s ponosno dvignjeno brado, našminkanimi ustnicami ter cigaretami so ponosno "catwalk-ale" po novosadskih ulicah in trgih. Kljub temu, sem bila predmet zelo očitnega opazovanja jaz, blondinka z majhnimi očmi in dunajskega videza. Še posebno, ko sem spregovorila, bolj hrvaško, kot srbsko sicer, a sem se trudila. Nazadnje sem omagala in sem govorila kar slovensko, a so me na moje presenečenje potem vsi zamenjevali z Rusinjo.
Narodnost ali nerodnost, gor ali dol. Dejstvo je, da sem se vrnila dvajset let nazaj. Vozni park mesta je bil namreč deset let starejši od mariborskega, na tržnici je bilo možno dobiti cenejše izdelke, kot v trgovini in povsod se je čakalo v vrsti. Čeprav je mesto polno bank (res, toliko jih ni niti na Dunaju) in so gostilnice nabito polne, daje to le lažen občutek brezskrbnega in veselega življenja. Obrazi ljudi so v resnici žalostni. In še nekaj sem opazila. Na cesti so bile ali samo ženske ali samo moški, v parih so se pojavljali le najstniški obrazi, družine se nekako ne spomnim...
Vseeno je bilo čutiti, da si ljudje želijo napredka in sodobnosti, ki sta nam "evropskounijcem" že samoumevna, a je bilo obenem moč videti kako malo, so za to pripravljeni storiti. Odvreči listek ali cigareto na tla, je bil vsako-minutni dogodek, prav tako se nihče od domačinov več ne zmeni za bližino zapuščenih kosmatincev, ki imajo na ljudi enak učinek, kakor pri nas mestni stebrički.
Nekoč kraljeve ulice, so danes le še odtis nekdanje habsburške "naprednosti". Ob blagem poznavanju političnega stanja, seveda nikakor ne moremo za takšen žalostni sij kriviti "malih" ljudi. Nenazadnje sem spoznala, da so le-ti dobrodušni in srčni. No, vsaj tisti, s katerimi sem se imela priložnost pogovarjati. "Navzvenska" brezbrižnost je tako le odraz brezupa, v katerega si pahnjen kot rojen Srb. Ukalupljeno življenje doma ali degradirano v tujini, sta edini izbiri mladega človeka. Hranjeni s čevapčiči in cigaretnim dimom so tako simpatični intelektualci (necenjeni) družbeni (pre)dosežek. Presežejo sami sebe, obenem pa žal tudi svoje okolje. Podatek o tem, da imajo Vojvodinčani že od nekdaj z Dunajem dogovor, da lahko brez posebnih administrativnih omejitev in komplikacij študirajo v tem čarobnem mestu, me je tako osrečil in navdahnil s sočutnim upanjem, po drugi strani pa tudi pojasnil ogromno število srbskih "dunajčanov". Navsezadnje situacija mladega izobraženega Slovenca ni veliko drugačna in tako je Dunaj tudi za nas obljubljena dežela. In tukaj, tukaj smo na istem. Kdo je bolj zagnan in motiviran, se kasneje odrazi v znanju nemškega jezika, ki ga mnogi Srbi govorijo povsem tekoče, pri tem pa prav tako tekoče in elegantno govorijo še angleško. Po obisku njihove dežele mi je seveda takoj postalo jasno zakaj. Dokončno se je to dejstvo zapečatilo na moji slovenski riti še, ko sem na poti nazaj presedela na smrdljivem avtobusu deset ur, ker so nas na madžarski meji pustili čakati kar tri ure in pol! In moji tedanji sotrpini se tako vozijo na tedenski ravni! To jim je namreč alternativa sramotno nizkemu življenjskemu standardu, s požrešno visokimi cenami vsega, kar ne šteje za osnovno. Mislila sem, da si bom v tej "revni" deželi morda lahko privoščila poceni kavbojke ali kaj podobnega, pa so samo fige bile zares za kupit. Ironično....kako mi je trg pokazal prav fige. Slastne, domače in nazadnje pozabljene v Karmeninem hladilniku.
Novi Sad ostaja zame v črno-beli sliki katodnega televizorja. Čudovit v svoji avtentičnosti in navidezni brezskrbnosti ter prekrit s tančico pozabljene kraljevskosti, a hkrati tako žalosten, tako zakoličen z realnostjo in uokvirjen v trenutek, za nas že nostalgične, preteklosti.
