NAZAJ NA ŠTARTNO ČRTO IN NATO GLOBOKO VASE

Najhuje je, kadar človek ne najde svojega mesta. Svoje pripadnosti. Kadar pada v brezkončni temi in se zaveda, da nič več ni odvisno od njega samega. Da nad vsem bdi nekakšna zapoved uresničenja, ki si je nikakor ne določamo sami. Na primer, zelo zanimiva je teorija o tem, da smo vsi "duše na misiji". "Duša" ali lahko bi rekli tudi "bitje" v nas si je izbralo nekakšno misijo tukaj na zemlji, prav v tem času, v tem našem življenju, s tem našim telesom. Ne glede na to, kako bomo mislili, da smo na pravi poti in bomo nekaj gradili, prepričani v našo stabilno prihodnost, nas bo življenje zavračalo, nam nastavljalo blokade in ovire, pasti ter priložnosti, če le to ni misija naše duše. Z drugimi besedami bi lahko rekli tudi, da gre za naše življenjsko poslanstvo. Veliko ljudi se ob tem sproščeno nasmehne in povsem prepušča toku, toda drugi tega preprosto ne zmoremo. Zakaj ne?? Sklepam, da se je naša duša odločila, da bo izkusila, kako je plavati proti toku...ali kaj?

Mnogo je tistih "starih duš", ki bivajo v ljudeh, ki povsem mirno povedo, da je potrebno zaupati najvišji sili, da bo z nami vse v redu, tudi, če bomo spustili ves nadzor, s katerim se oklepamo fiktivne varnosti. Povedo tudi, da je prvi korak do te sposobnosti to, da se ne navežemo na nič in na nikogar. In seveda, da živimo v slehernem sedanjem trenutku. To pomeni konec vsakršnega hrepenenja! In zdi se mi kar malo radikalno in brez ljubezni, čeprav je ljubezen do sebe, na tem nivoju, zagotovljena. In potem, a ni prav ljubezen tisto, po čemer ves čas hrepenimo??

Znašla sem se v svojem rodnem mestu, sredi dežja, megle in mraza. V "študentskem" delu mesta sem najela, kako bi to sploh imenovala... nekakšen kletni studio, brez kuhinje in prvi študijski dan, bo tudi moj prvi dan v nekakšni prehodni zmedi, ploveči nekje med preteklostjo in prihodnostjo. Čista sedanjost, ki jo bom pač mogla vsrkati prav takšno kakršno je, z vsemi svojimi packami in bleščicami vred. Ob vsem tem ne čutim več povezanosti z burno preteklostjo, hkrati pa tudi nisem več prepričana kaj točno, bo moja prihodnost. Skratka, resnično sem obtičala v sedanjem trenutku, vsaj občutno v nekakšni brezčasni točki.

Zanimivo je to, da nekje globoko v sebi, morda v možganih moje duše, vidim v tem "point", saj sem po vseh spremembah, še vedno v brezkončni temi življenja. Nagon, podvržen zunanjim dražljajem, mi narekuje načrtovanje prihodnosti in akcijska dejanja za "boljši jutri", toda usoda mi prereže krila zmeraj, ko hočem poleteti. Kakor, da hočem poleteti, pa je to v resnici povsem zgrešeno hotenje... Tako seveda več ne gre naprej. Čutim vedno močnejšo potrebo po pogovoru s svojo dušo. Saj ne, da bi si zatiskala oči pred samo seboj, vem, da bo potrebno "prečistiti" še kar nekaj kanalov, predvsem tistih, ki jih je zamašila preteklost, morda celo stoletna, tista iz prejšnjih življenj moje duše... Toda, saj ne vem niti, kje naj začnem!

Potek realnosti me je iz čudovitega, bleščečega Dunaja prestavil nazaj v "brezupno mesto" severovzhodne Slovenije. O brezupju govorim predvsem spet v smislu prihodnosti. Ne morem si pomagati, toda ko enkrat okusiš potešitev hrepenenja v obliki popolne mestne naelektrenosti, težko sprejmeš svojo realnost, ki je vržena daleč stran od tega. Je tako, kakor, da bi z balerinkami povsem nepričakovano stopila v lužo. Toda po drugi strani, tudi v Mariboru sije sonce. Pomembno je le, da ga bom spustila v svoje srce in se morda prvič v življenju prepustila svoji lastni družbi. Morda mi bo z veliko truda uspelo mojo dušo povabiti na večerjo in mi bo ob prijetnem sproščenem vzdušju, v nekem trenutku popolne povezanosti, zaupala svoje življenjske načrte za to stoletje. Saj vem, da me čaka nekaj velikega, ker konec koncev, vse kar lahko čutiš do dna duše kot edino pravilno, je v bistvu veliko - je tvoj življenjski namen! Ampak prepričana sem tudi, da se moram jaz za svoj življenjski namen še malce utrditi, še nekaj naučiti, predvsem pa moram biti osvobojena  svojih strahov. Ti so v meni tako glasni, da bi tudi z zelo pozornim poslušanjem, bilo dušo moč preslišati.

Mokra do gležnjev, se bom sedaj odpravila po trenutkih sedanjosti in se poskušala posušiti na vetru resničnosti, ki piha proti tisti meni, katere še ne poznam, a mi je vseeno že ves čas znana...ves čas je tukaj, a skrita za zidovi, ki jih je zgradila grenkoba preteklih let.

Logično; ne morem leteti, če je to le odsev mene. Odsev se namreč ne more začutiti. Odsev v resnici sploh ne more obstajati. Odsev je le odsev, prazen in lebdeč. Morda sledi le še ena od sprememb - toda nadejam se upanja in vere v "korak naprej". Tokrat, brez kril visoko nad oblaki...pač pa na trdnih mariborskih tleh.

 

Photo source:  

www.stockvault.net

avtor: Eric Shafer

TEBI

Odkritje velikega miru, ki se me zaenkrat zgolj dotika, toda čutim, da se počasi, sicer res počasi,širi po moji biti. Ali bi lahko verjela temu, da je spet to to… dvomov je vedno manj in jaz v sebi čutim zadovoljenje. V sebi najdem toliko ljubezni, kot nikoli poprej. In še vedno čutim bolečine iz preteklosti, a se mi vedno bolj zdijo pozabljene. So ustnice tiste, ki povedo. Je pogled prodornih rjavih oči… je to glas, pomirjen in tisočletni? Kdo bi vedel? Bog, angeli varuhi, moje srce??!!Človek bi naj izgubil um, a jaz se vedno bolj zavestno, s polno prisotnostjo uma zavedam, da se na tem področju ocean umirja. Končno se gladi morje, neskončnost in morda pa…morda pa, bi res mogla zgolj verjeti v umirjeno plovbo, katere smer je večnost. 

Biti nekomu zgolj polepšanje sicer povsem njegovega življenja. Biti tesno zvezan na nekoga, a ob tem vseeno čutiti neizmerno svobodo in ustvarjalnost nadobudnega srečnega uma.

Predstavljam si veliko žareče sonce, ki se počasi, a zelo neustavljivo potaplja v morje. Ugotovim, da je sončni zahod najlepši takrat, ko je morje povsem mirno in je sonce svobodno žareče. In žari ter gori kakor največje srce tudi zato, ker se od morja odseva.  

Ne bi dodala ničesar več, kajti negotova sem še vedno. Toda ljubezen je tista edina nepremagljiva in čudovita žarina, ki je ne moreš zamenjati za nič drugega. In to ni ljubezen do nekoga. To je preprosto ljubezen, ki je tukaj v meni… in ti ji odpiraš vrata v svobodo. 

LJUBITI MOŠKEGA TAKŠNEGA, KOT JE

Prišli so trenutki v zadnjem letu dni, pogosto tik pred spanjem, sicer pa tudi v kakšnih čudovitih minutah samosti, da sem si zaželela napisati nekaj o moškem originalu. O tem, kako pomembno je pustiti moškemu, da ostane original in potem občudovati njegovo bit v vsej svoji čudovitosti. 

Včeraj pa me je k temu blogu ponovno navdahnilo kofetkanje z dvema pristnima moškima. Eden je bil kolega, drugi je bil moj oče. Ja, moj oče mi je veliko razložil o moškem razmišljanju, še več pa sem se naučila iz opazovanja njega samega - samskega. Nekako smo tudi pred dnevi v družini na drugi strani (mama&co.) odprli to tematiko in  prav vsi moški sogovorniki živijo v prepričanju, da je vedno bolj pogost pojav moške samskosti, v bistvu posledica ženskih previsokih zahtev. Lažje jim je, da živijo sami, kot pa v nepremagljivi dirki z nami ženskami. Najhuje pa je to, da se vsak moški rodi kot neokrnjen potencial bodočega ljubečega moža in skrbnega očeta, a jih večinoma pokvarijo že mame. Če so mame svoje delo opravile izvrstno, pridejo potem dobri fantje vedno v konflikt sami s seboj takrat, ko "dekleta izbirajo barabe" namesto njih. In če uspešno prebrodijo tudi to fazo ter ohranijo svoj potencial, jih nato brez milosti preoblikujejo ženske, ki si jih želijo ob sebi za vse življenje - samo, da ne v originalu. Ko in če se uspejo rešiti manipulativnih partnerk, se iz tega izvlečejo kakor ranjene živali in takoj, ko si zaližejo rane, se ne prepoznajo več. Edino kar vedo je to, da ne želijo biti več ranjeni. Okoli sebe postavijo rešetke, se nevede zaprejo v lastno kletko "svobodne samskosti", nato pa se igrajo "podivjanega tigra", ki je daleč od tega, kar so bili - v originalu. 

Če imajo res srečo, naletijo na močno in ljubečo žensko, ki lahko ukroti podivjano žival, a to stori z ljubeznijo. Tako, da jih počasi in ljubeče zvabi izza rešetk. Tako, da jim vlije spet zaupanje v njih same, zaupanje v njihov potencial, v njihov original. Tako, da jih ob ljubečih trenutkih crklja, a v odločilnih pusti, da opravijo svoje delo, kot so si sami zamislili.

Ob poplavi informacij, kot radi rečemo, je skoraj nemogoče nadzorovati svoja pričakovanja, še bolj pa potrpljenje za uresničitev le-teh. Preprosto ne razumemo več, da nekatere stvari, predvsem tiste globoke, tiste, ki so odvisne od občutkov in ne od razuma, potrebujejo svoj čas. Tako kot kraški pršut potrebuje svoj čas, da se posuši, kot vrhunsko vino potrebuje svoj čas, da zazori, tako kot sonce potrebuje svoj čas, da vsakič znova potone v morje, prav tako človeška bit potrebuje svoj čas, da nekatere stvari dojame in jih nato sprejme za svoje, še posebej, če je njen original potlačen globoko pod vsiljenimi slikami iz preteklosti. 

Moški v originalu so v bistvu prijazni, skrbni in ustrežljivi. Predvsem želijo ustreči, saj jim to daje občutek skrbnosti, s tem pa občutek samoizpolnitve. V tej svoji ustrežljivosti, pa so pogosto izropani od žensk vsega dobrega. Povsem človeško sicer, ženske pričakujemo zmeraj več in več od njih, saj nam vedno znova in znova ustrežejo. Toda v njih je tudi samčevska borbenost, ki prav tako pripada njihovemu originalu, a je v osnovi namenjena varovanju vsega, kar je njim drago. Ta borbenost se nato prebudi in obrne prav v smer, kamor so želeli pošiljati samo in izključno ljubezen. In zgodi se zaradi pritiska, zaradi strahu, zaradi notranjega alarma, ki se sproži v vsakem človeku, kadar čuti, da izgublja svoj original. Namesto, da bi varovali svojo žensko, svojo družino in svoj odnos, morajo varovati same sebe in svojo moškost. 

Moškega moraš ljubiti na najbolj preprost in pristen način. Pustiti mu moraš, da je original in original bo ostal. Ženske seveda po naravi vse zakompliciramo, v svoji gonji po popolnosti nas samih in vsega kar je del našega življenja, tako prirejamo vse, kar je po našem mnenju preveč neustrezno. Toda, vsi vemo, nemogoče se je že takoj zaljubiti v nekoga ustreznega po vseh "naših" merilih; Razlika med moškim in žensko je v tem, da se moški preprosto zaljubi in šele kasneje spoznava žensko, medtem, ko se ženska že zaljubi s "seznamom stvari, ki jih bo potrebno popraviti". Ampak prav zaljubljenost je tista ne razumska, pač pa srčna pot do nekoga. Tista pot, po kateri hodimo izključno zaradi nenadzorovanih prijetnih občutkov. Zakaj je potem potrebno na pol poti vklopiti razum in pričeti "prilagajati" stvari, da bodo pasale v naš model??? In potem je ženskam nekako smešno in nerazumljivo, da je moški postal povsem dolgočasen, brez mnenja, brez volje in brez žara v očeh. Seveda, nima več manevrskega prostora, da bi čutil. Zaradi nenehnega ustrezanja brez-čutnim pričakovanjem svoje ženske, je tudi on moral nehati čutiti...naravno je postalo umetno in original se je spremenil v ne preveč uspešno priredbo. Nihče noče biti priredba! Sploh pa ne slaba priredba. 

Torej smo v času nesrečnih moških, ki se še z zadnjimi kremplji borijo za svojo moškost, a jih ženske obsojajoče še naprej pritiskajo ob steno. Posledično smo hkrati tudi v času nesrečnih žensk, ki se ne znajo več prepustiti preprosti ljubezni, preprostemu občutku, da lahko samo ljubijo in nič več kot to. 

Moški v bistvu potrebujejo žensko vodenje in usmerjanje, o tem ni bilo nikoli dvoma. Težava je le v tem, da morajo ženske svojo vlogo sprejeti bolj čutno. Ljubezen, ki nam je ženskam dana v izobilju, saj naj bi prav me bile tiste nežne in ljubeče, moramo uporabiti kot bistvo našega vodenja in usmerjanja svojega dragega moškega. Dovoliti mu moramo, da on "opravi" svojo skrbnost in varovanje ter ga naučiti, kako lahko tudi to počne z ljubečnostjo in nežnostjo. 

Moški v resnici ne potrebuje svobode od ženske ljubezni, pač pa svobodo od ženskih pričakovanj. Naj naredi po svoje in naj bo zato ljubljen. Prav takšen, kakršen je - v originalu.  

 

  

 Source of the photo: http://cdn.bloody-disgusting.com/wp-content/uploads/2012/10/batforlashesthehauntedmancover.jpeg