PISMO Z DUNAJA

Pokaži zapisek na novi spletni strani.

***

Nekega dne sem sanjala o svoji deželi. Lepi, mirni, tako neokrnjeni, kadar si jo predstavljam v zeleni barvi, po drugi strani pa tako ranjeni, kadar pomislim na ljudi in njihove bolečine. V teh sanjah je Slovenija bila spet tako čarobna kot včasih, ko sem se je ponosno veselila z otroškimi očmi. Bila sem spet del tega pravljičnega sveta, majhnega, vendar pestrega. Rutinskega, vendar srčnega. Ljudje so dovolili, da jim je sonce božalo obraz in zrak je bil čist in svež. Drobne stvari so sliko delale tihožitno, pa vendar je tišina bila glasna – odzvanjala je skozi srce, ki je utripalo zaupljivo in pomirjeno. Dom, kot sem ga zmeraj poznala, je bil spet tukaj, prav v takšni idealni podobi, kot sem si jo vtisnila v spomin. Hiša in vrt, pekarna in sladoledar, ki je sladoled zmeraj pomočil v tisto čarobno čokolado, ki se v trenutku spremeni v slastno skorjico. Vse okoli mene je imelo pomen, toda ta pomen ni kričal vame »uživaj me!«. Samo bil je tam in jaz sem ga čutila kot večno ljubezen kraja, ki mi je nudil zavetje tudi takrat, ko so moje zamisli in predstave o prihodnosti bile povsem brez meja. Toda potem sem se prebudila in odprla oči. Zagledala sem grško moder strop svoje spalnice v majhnem dunajskem stanovanju. Ta moder strop me vedno znova prepriča, da naj še malo sanjam o lepih stvareh, vendar potem vstanem, posteljem posteljo, da me bo zvečer spet pričakala kot nova in se napotim v kuhinjo, ki je del dnevne sobe. K sreči ima ta prostor velikanska okna v svet zelenih sosedskih balkončkov. Srečneži sosedi imajo balkone, jaz imam samo to veliko okno in nekaj zelenih rastlin, ki predstavljajo naravo v mojem domovanju. Odprem hladilnik in iz zamrzovalnika vzamem domačo potico moje tašče, ki sem si jo v nedeljo pripeljala iz Slovenije – do kosila bi se morala odtaliti. Pozajtrkujem črni kruh z bučnim namazom in kakav, tako kot mi je včasih pripravljala oma (tista babica, ki je oboževala Avstrijce in zato želela biti »oma«, in me je ves čas prepričevala, naj se vendar naučim nemščine, ker mi bo v življenju prišla prav, jaz pa nazaj, da mi nemščina ni všeč in da bodo prodajalci v Ikeji Graz že nekako znali v angleščini z menoj o tem, kako poteka nakup kavča…no danes v Ikeji Graz govorijo slovensko, jaz pa živim v drugem največjem nemško-govorečem mestu…zarečenega kruha…in tako naprej…). Po nostalgičnem zajtrku sledi nekaj obveznih ritualov v kopalnici, nato pa s psom na sprehod. 

Na križišču me pozdravi sosed, poštar nekaj korakov naprej, spregovori z menoj o vremenu in o tem, kako sem kljub temu, da je moj nosečniški trebuh zdaj pa res že velik, še zmeraj enako lepa. Po poti proti parku se ustavim v pekarni, ki je hkrati kavarna, in kupim brezkofeinsko kavo za zraven. Prav takrat name posije sonce in začutim hrepenenje. Soseska, v kateri živim na Dunaju, je sicer simpatična in v veliko pogledih spominja na domače kraje. Vendar to ni dom. Velikokrat je sicer topleje in prijazneje, kot bi bilo dandanes doma, toda občutka, da je vse skupaj samo kulisa, se je nemogoče znebiti. Dunaj je postal moja kulisa za dom, ker se je tisti pravi dom spremenil v kuliso satirične predstave, ki nikogar več ne zanima, saj se vedno znova in znova ponavlja. Zbežala sem, ker mi je nekdo doma poskušal zvezati roke in razvrednotiti mojo vizijo o življenju. Verjela sem, da bom z begom v nove kraje lahko vse, kar sem si zmeraj želela. 

Dunaj me je pričakal ves bleščeč in veličasten. Veselil se je moje ustvarjalnosti, vsaj tako se mi je zdelo, želel je, da delam to, kar me veseli. In tako sem večino svojih dni na Dunaju, potem, ko sem se končno odpovedala domu in se preselila v prestolnico Avstrije, preživela v dunajskih kavarnicah in pisala. Zvoki velikega mesta so me navdihovali. Utrip, ki se je iskril v tramvajih, množici koles in pešcev ter v konjskih vpregah, me je prepričeval, da imam v tem kraju lahko vse, kar si želim. Še zdaj me na trenutke napolni z radostjo, ko mi podari stvari, ki jih v Sloveniji preprosto ni, ker za to ni ne interesa ne denarja. Dunajska frekvenca me je od nekdaj spodbujala k temu, da sledim svoji viziji. In zato sem pisala. Pisala sem in se vračala k sebi takšni, kot sem bila, preden me je slovenski sistem za nekaj let uokviril v eno svojih slik. Toda, pisala sem v slovenskem jeziku. Zakaj, to je bil edini jezik, v katerem sem imela zadosten nabor besed, da sem lahko pisala o stvareh, ki so brezmejno vrele iz mene. In takrat se še nisem zavedala, da prav s tem kujem okove okoli svoje naivne duše. Nisem si želela iskreno pomisliti o tem, da je slovenski jezik stvar Slovencev in nikogar drugega na svetu. Nisem želela razmišljati, da so moje besede zapisane za ljudi, ki žive v krajih, iz katerih sem zbežala. Nisem si želela priznati, da me Dunaj ne bo nikoli v resnici razumel. Da bo moje pisanje za Dunaj ostalo nepomembno in povsem brez moči.

Ali naj pišem v nemščini? Ali v angleščini? Samo zato, da bi se zlila z okoljem v katerem živim, ali naj leta in leta vložim v učenje drugega jezika in zavračanje slovenskega, ki ga ljubim in ki bo v resnici zmeraj edini jezik, ki bo kdaj zmožen povedati moje bistvo? Ali ne bi učenje in pisanje v tujem jeziku spet pomenilo uokvirjanje v družbeni okvir??

Tako razpeta sem, ker sledim svojim sanjam, svojemu srcu, ker delam to, kar me veseli. Učili so me ( in celo mojo generacijo) tako; naj delam to, kar me veseli. In ko so mi potem poskušali te sanje odvzeti, sem zbežala, zapustila dom, kot že tisoče svobodnjakov pred menoj. 

Sprašujem se, ali so »uokvirjeni« sovrstniki bolj srečni, ker so se uklonili, a so vsaj doma. Seveda niso, v to sem prepričana, vedno znova, ko jih vidim. Na hitro in po pregledu njihovega spletnega profila že morda tako izgleda, toda, ko začutim žalost tega sveta z vsemi svojimi čuti, vem, da množice niso srečne. Niti radostne niso. Veselijo se zlagane sreče, česa globljega jim ni več dano čutiti. Ves čas hrepenijo; mislijo, da po stvareh, vendar v resnici po ljubezni, miru in preprostosti življenja. Jaz pa ne? Prebegla v mesto blišča pišem v kavarnicah, se sprehajam po parkih in v nemščini naročam kavo za zraven... mar jaz ne hrepenim po preprostosti življenja? Ja, pač. Po tistem domačem soncu, ki boža lice, po tistem zelenem svetu, ki je bil čaroben in v slovenskem jeziku. Po tistem življenju, ki je bilo ravno prav veliko za moj mir in za moje sanje. In žalost zajame še moje srce, ko pomislim, koliko nas je, tako izgnanih zaradi svojih prevelikih dimenzij, toda osamljenih v tujih svetovih, kjer naše dimenzije tudi ne najdejo pravega mesta, ker so v resnici ustvarjene za domovino. Oh, kako radi bi vsi mi mladi ustvarjalci živeli v svoji deželi, kako radi bi ustvarjali za njo! Toda kruh in voda nam je premalo za dostojanstvo, ki smo ga vzeli za svojega v času odraščanja. In zato postopamo po odrih z bleščečimi kulisami tujine, kjer so z nami prijazni in spoštljivi in človek bi hitro pomislil, da nam gre veliko bolje, kot tistim, ki so ostali. Pa ni tako. Spet trpimo, samo na drugačen način. Tisti, ki smo odšli, smo namreč odšli zato, ker smo želeli biti svobodni v svojih sanjah in načrtih. Odšli smo, ker se nismo želeli sprijazniti s poniževanjem in razvrednotenjem vsega, kar smo začutili kot plemenito v otroštvu. Toda v resnici si nikoli nismo želeli biti tujci. Navzven izgleda, kot da smo šli s trebuhom za kruhom, kakor naši dedki in babice po drugi svetovni vojni. Pa to ni resnica. Mi mladi, milenijci, če hočete, smo odšli, ker smo se počutili izdani od domačega kraja, ki nam je zmeraj obljubljal varnost in zavetje. In ta kraj še vedno ljubimo, ker mu globoko v sebi sploh nismo zamerili, toda vrniti se ne moremo. Kako neki, ko pa se še zmeraj ni nič spremenilo. Lepa slovenska drevesa sicer še stojijo in zrak je še vedno čist, toda od tega mlad ustvarjalen človek ne more živeti. In to ne samo v eksistenčnem smislu, pač pa tudi v smislu zdravja njegove duše. Kakor smo bili cenjeni kot slovenski otroci, bi si želeli biti cenjeni tudi zdaj kot mladi odrasli. Želeli bi ustvarjati boljši slovenski svet, ker imamo glave polne navdiha, želeli bi rojevati otroke v dom, ki je neokrnjen in lep. Želeli bi živeti v svoji Sloveniji in se izražati v slovenskem jeziku, toda nikogar ni v Sloveniji, ki bi to želel z nami. So samo tisti, ki nas obsojajo za izdajalce in tisti, ki se hvalijo z našimi uspehi iz tujine. 

In zato ostajamo za mejami tujine in se vračamo s hrepenečim srcem v slovenske kraje obujati spomine na svoje otroštvo. Svoje otroke skušamo učiti o lepotah dežele, od koder se v njih pretaka kri, in o pomembnosti slovenskega jezika, ki je, za razliko od njegovih lastnikov, ponosen, veličasten in neuničljiv. Globoko v sebi se želimo vrniti in otroke vzgajati v Sloveniji, vendar za njihovo dobro, jih raje negujemo v gnezdih tujine in upamo, da jim bomo Slovenijo vseeno uspeli predstaviti kot posebno deželo, kjer se narava zliva s človeško radostjo zaradi drobnih trenutkov, ki jih lahko začuti tisti, katerega srce je odprto in pogumno.

ZAKAJ JE VALENTINOVO POMEMBNEJŠE OD MARTINOVEGA - in nekaj malega o samskosti

Pokaži zapisek na novi spletni strani.

***

Priznam. Ta zapisek sem se spravljala pisati s takšnim zagonom, kot se najstnik spravi k čiščenju kopalnice. Pa ne zato, ker ne bi imela navdiha, pač pa zato, ker vem, da marsikdo ne bo razumel, kaj v bistvu hočem povedati. Toda, uspelo mi je, še ravno v zadnjem trenutku, da sem ga lahko objavila na dan, kateremu je zapisek tudi v veliki meri namenjen. Valentinovo.

Vem, naslov je nekoliko provokativen, še posebej za Štajerce in še posebej za tiste, samske Štajerce. Pa vendar, dovolite mi, da podelim z vami svoja intuitivna spoznanja.

Edino, kar nas v resnici osrečuje, je ljubezen. Vem, da zveni zlizano in zlajnano, toda to sem spoznala in začutila v zadnjih nekaj letih svojega iskanja sreče, in to skozi tako razburkano morje, da bi me sedaj težko še kdaj prepričali drugače. Seveda lahko še zmeraj vztrajate pri svojem nezaupanju v ljubezen, ki zelo verjetno v veliki meri temelji na bolečini iz kakšne pretekle izkušnje, v nekoliko manjši meri pa to nezaupanje morebiti izhaja tudi iz najnovejših družbenih prepričanj. Toda, če bi sedaj vi in jaz sedeli na sončni terasi priljubljene kavarne in pili tisto odlično kavo, ki se je zmeraj v sebi razveselimo, kot majhni otroci čokolade, bi vas vprašala, kdaj ste v sebi nazadnje (za)čutili tisto posebno prijetno toplo zadovoljstvo in brezskrbnost, morda celo hvaležnost, da vam v življenju gre dobro in da zato v tistem trenutku ne potrebujete ničesar dodatnega. Tudi, če bi morali pobrskati zelo globoko po svojem spominu, bi najbrž na dan privlekli doživetje, ki ste ga delili z nekom, ki ga imate radi. To doživetje je bilo zagotovo obarvano s smehom, brezskrbnostjo in seveda ljubeznijo, pa četudi boste težko zavestno opazili, da je v takšnih trenutkih ljubezen vedno del nas.

Kaj je pravzaprav ljubezen, o kateri govorijo razsvetljeni modreci današnjega časa in katero tudi sama že kar nekaj časa forsiram v odgovor, kadar me kdo vpraša o tem, kaj je naše bistvo?

Nekaj iz notranjosti nam namreč pravi, da ljubezen ni to, o čemer smo bili vzgojeni in prepričani, ko se je ta beseda pojavila v naših mislih.  In če lahko zdaj na hitro kar preklopim na Valentinovo, tudi Valentinovo v resnici ni to, kar se promovira v sodobni družbi. To ni dan za pare, da bi si izrekli »Ljubim te« na posebnih mestih in si ob tem podarili darilca. No, saj je lahko tudi to, vendar to ni bistvo tega praznika. Valentinovo je v resnici dan, ki smo ga pred davnimi časi posvetili praznovanju romantične ljubezni, ki raste med dvema. To je dan, ko praznujemo to, da ljubimo in da smo ljubljeni. In kadar (za)čutimo, da ljubimo in da smo ljubljeni, čutimo tudi posebno zadovoljstvo, brezskrbnost in seveda hvaležnost. To so, kot ugotavljam,  občutki najvišje in najčistejše sreče. Zakaj torej ne bi vsaj en dan v letu teh občutkov proslavili, kakor proslavljamo dan svojega rojstva, prehod v novo leto in nenazadnje dan, ko se mošt spremeni v vino – Martinovo. Na Martinovo so trgi v Sloveniji polni ljudi, ki praznujejo, nazdravljajo, plešejo in pojejo. Za Valentinovo pa, kakor da je romantična ljubezen nekaj kičastega in brezzveznega, se marsikateri Slovenec posmehuje ljudem, ki praznujejo ljubezen. Ker, praznovanje ljubezni je nekaj povsem nepotrebnega, ker je tudi ljubezen kot takšna nepotrebna. Sploh romantična ljubezen. Sprejemljiva je ljubezen med materjo in otrokom, med bratom in sestro, med prijatelji, ljubezen do nogometnega kluba in do »vinca«, nikakor pa ne poveličujmo romantične ljubezni med dvema človekoma, ki jo je itak ustvarila Amerika, da bi lahko na ta račun služila velike brezosebne denarje.

Kdo še danes potrebuje romantično ljubezen, če pa je tako fino biti samski. Tako fino je biti neodvisen, svoboden in sam s seboj. Tako fino je ne pripadati in kuhati samo zase. Tako fino je delati načrte samo zase in se zjutraj prebujati v veliki postelji sam, raztegnjen čez celi jogi. Tako fino je seksati samo za zabavo, brez obveznosti in brez povezanosti. Tako fino je doseči uspeh in to deliti zgolj s samim seboj. Tako fino je hoditi po poti v prepričanju, da si srečen, pa čeprav nekaj nenehno manjka. To manjkanje pa prav gotovo ni oseba…to je zgolj iluzija, vcepljena iz posladkanih filmov in pesmi. Zakaj bi človek srečo iskal z drugim, če pa ob tem drugem ne more biti to, kar je. In tudi zato je romantična ljubezen iluzija, ker v resnici nikoli ni tako sladka, kot jo prikazujejo izmišljene zgodbe na ekranih. Kajne da? Po navadi duši, boli in poseduje. Po navadi uničuje…po navadi zahteva od nas, da se spremenimo. Vino med prijatelji, na primer, vino pa ničesar ne zahteva. Vino je samo tam, da si ga vzamemo, kolikor ga želimo. Da ga pijemo, da nas prevzame in da nas osrečuje. In ničesar mu ne rabimo dati v zameno...lahko samo jemljemo in se pri tem veselimo.  Ja res, vse skupaj zveni zelo utemeljeno… na prvi pogled.

Potem, ko je mojo knjigo Pot do Nje, prebralo že več kot sedemsto Slovencev, so me ljudje kar nekajkrat vprašali, zakaj mislim, da je dandanes toliko samskih, če pa je, glede na mojo filozofijo v knjigi, ljubiti tako preprosto. In vedno znova sem jim odgovorila: »Ljudje so pozabili kako je, če si potrpežljiv. Pozabili so, kako je, če nekoga ljubiš tako, da mu dovoliš, da njegova ljubezen raste ob tebi. Pozabili so, kako je, če nekomu prisluhneš in ga potem zgolj objameš, ne da bi mu ponujal instant rešitve. Pozabili so, kako je, ko ceniš drobne trenutke sreče. In kako ne bi ljudje vseh teh veščin pozabili, ko pa so se naše interakcije preselile na brezosebni splet, kjer smo lahko mi povsem izmišljena različica sebe, ki nikomur ne rabi pogledati v oči in kjer lahko človeka »skenslaš« iz svojega življenja zgolj z enim klikom. V resničnem svetu, med prepirom v kuhinji ob dveh zjutraj, ko ženska kriči objokana, moški pa brezupno tolče po mizi, ni mogoče pritisniti gumbka za izhod iz situacije. V resničnem življenju je potrebno prisluhniti, poskusiti razumeti in razmisliti, konkretno razmisliti (ne na hitro in na instant), kako se vrniti nazaj, tja, kjer je bilo lepo. Potrebno je človeku pogledati v oči, se soočiti z njegovimi strahovi in poiskati njegovo srce. 

Ljudje so samski, ker niso pripravljeni živeti z drugo osebo. Ne bi se hoteli spreminjati (čeprav bi morda s spremembami zrasli). Ne bi se želeli soočati z obupanim in objokanim partnerjem, ker bi to od njih zahtevalo, da so sočutni, sočutje pa jih duši v njihovi individualnosti, v njihovi neodvisni svobodi. Ljudje so samski, ker jih je strah bolečine, ki jim jo je nazadnje zadal tisti, ki so se mu predali. Prepričani so, da je ta bolečina škodljiva, da je rana smrtonosna in zato od nje bežijo. Ne vidijo, da so takšne bolečine v resnici priložnosti, da zrastejo, se naučijo nekaj novega o sebi. Namreč ne vidijo tudi, da je lahko srečen samo tisti človek, ki se je naučil s preteklimi bolečinami okrepiti svojo ljubezen in jo narediti brezpogojno. Slednje je bogastvo, ki ga iščemo vsi. Nikakor ne more biti res, da se s spreminjanjem zaradi ljubezni uničujemo. In nikakor ne more biti res, da je samski človek lahko srečnejši od tistega, ki je odkril brezpogojno ljubezen medtem ko je ljubil drugega.

Ljubezenski odnos je najlepši poligon, na katerem je človek dovolj motiviran, da bo »v dobrem in slabem« dovolil samemu sebi zrasti. Seveda je veliko ljubezenskih odnosov zastrupljenih z napačnimi predstavami, s previsokimi pričakovanji in z brezčutnostjo. Toda to niso več ljubezenski odnosi. To so zgolj odnosi. V pravem ljubezenskem odnosu je človek bolj svoboden in neodvisen kot kadarkoli v obdobju samskosti. V pravem ljubezenskem odnosu človek raste in z ljubeznijo, ki se je uči na tej poti, zdravi bolečino, zdravi svojo nepotrpežljivost, zdravi svoje strahove.

Prepričana sem, da se je med vami zdaj že našel kdo, ki bi mi na, prej omenjeni kavi, takoj serviral nauk o tem, da lahko ljubiš drugega šele takrat, ko ljubiš samega sebe. Kaj pa pomeni ljubiti samega sebe? A to pomeni, da se zjutraj pogledaš v ogledalo in si rečeš »Rad se imam«? Vi to resno?! Nekoč smo se pustili prepričati v to, da moramo ljubezen do sebe in drugih imeti pod nadzorom. Da jo moramo upravljati. Da mora biti ljubezen oprijemljiva, izgovorljiva, če hočete… To ni to. Ljubezen do sebe bomo našli in začutili šele takrat, ko bomo ljubili druge. Vedenje, da nas nekdo iskreno ljubi, nas bo napolnilo z ljubeznijo do našega obstoja…torej z ljubeznijo do nas samih. Takrat se bomo zjutraj pogledali v ogledalo in ne bomo rekli ničesar, samo nasmehnili se bomo. In to bo to; ljubezen. Zakaj, ljubezen smo mi v svoji najčistejši, najiskrenejši, pogumni in povsem nenapadalni različici. Mi, nasmejani iz srca.

Postajamo družba, ki počasi pozablja na vrednost ali celo resničnost romantične ljubezni. Družba samskih. Družba praznih. Družba nesrečnih. Družba, ki praznuje vse, samo ljubezni ne.

In zato, dragi moji, bi praznovanje ljubezni med dvema, moralo biti pomembnejše od praznovanja zrelosti vina. Če bi častili ljubezen tako, kot častimo vino, bi bili v resnici srečnejši – zato ker bi bili polni čarobne življenjske energije in ne samo tekočine. In bili bi močnejši v svojem dobrem. To, da nazdraviš z vinom na zdravje je sicer veliko enostavneje, toda ravno ta enostavnost in poenostavljenost naših življenj na klike in minljive trenutke nas dela prazne! In nesrečne. Polnimo se z vinom namesto z ljubeznijo, ker je tako zabavneje in ker nas tako ne bo nič slabega doletelo. Polnimo se tudi z iluzijo o samskosti s svobodo in neodvisnostjo, ki naj bi nam nudila pogoje za srečo. V resnici pa, če smo pripravljeni dojeti ali ne, je dolgotrajna samskost za človekovo srce stagnacija. In bolečina zaradi praznine. Seveda je včasih potrebno, da smo sami s seboj, da smo samski, da razmislimo o stvareh… toda nikar me ne prepričujte, da je samskost lahko ultimativni pogoj za tisto pravo srečo. Ljudje moramo pripadati in moramo ljubiti, moramo ustvarjati in moramo deliti ljubezen na načine, kot jih najdemo samo na poligonu romantične ljubezni.

In še preden se zgrnete name z vprašanji, kako se rešiti samskosti, ker se v bistvu strinjate z menoj, le človeka, s katerim bi lahko rasli, namesto se dušili, ni tako lahko najti v tem krasnem novem svetu, naj povem, da je ljubezen energija in frekvenca. Ni otipljiva in na njo ne morete kazati s prstom…lahko se ji zgolj odprete in jo začutite. Nehajte jo iskati, nehajte jo loviti. Nehajte njen obstoj v svojem življenju nepotrpežljivo izsiljevati. Bodite potrpežljivi in nehajte živeti življenje skozi klike. Počnite stvari, ki vas delajo vesele…in nasmejane. Takrat ste najlepši. Nehajte se zatekati k substancam, ki vas delajo to, kar niste. Bodite izvirni vi, iskreni vi, čisti vi. Ljubezen bo preskočila iz vas v nekoga, ki se prav v tistem trenutku smeji v svoji čistosti na enak način kot vi. In vaš poligon se bo pričel. Takrat ne pozabite na potrpežljivost in smeh. Bolje se je smejati kot negodovati. Ne pozabite občudovati, biti hvaležni in spoštovati. Ne pozabite deliti ljubezni, torej sebe, v svoji najbolj iskreni, najbolj čisti, najbolj pogumni in povsem nenapadalni različici. Zaupajte, da je to vaša pot do sreče…in praznujte, ta poseben dan ljubezni, vsako leto.

P.S.: Obstajajo samski ljudje, ki so srečo odkrili znotraj sebe in resnično ne potrebujejo nikogar. Toda to so ljudje, ki živijo na neobljudenih krajih in v svojem posebnem miru. To so ljudje, ki so v preteklosti odkrili brezpogojno ljubezen in sedaj gredo naprej od tukaj…do krajev, ki so večini med nami še povsem neznani. To nismo mi. Mi potrebujemo poligon romantične ljubezni, da se naučimo brezpogojno ljubiti. In šele takrat, nekoč, čez več sto let, bomo morebiti iskali tudi brezpogojno srečo.    

TERAPIJA PROTI FIKTIVNOSTI

-------------------------------------OBVESTILCE O SELITVI

Dragi bralci! Preden preberete spodnji zapisek, naj povem, da sem svoj blog preselila na svojo novo spletno stran majamonrue.com. Prispevke bom še zmeraj objavljala tudi tukaj, vseeno pa vam predlagam, da se, v kolikor se še niste, vpišete med moje sledilce na novi spletni strani. Tako boste enkrat do dvakrat na mesec prejeli sporočilo o novem zapisku na blogu ali pa o novostih na področju mojega pisateljskega dela. Lep pozdrav iz mojega dunajskega pisateljskega kotička!
-----------------------------------------------------------

Pokaži zapisek na novi spletni strani.

***

Ste morda opazili? Spletišče je zadnje čase do vrha zasipano z blogerskimi zapiski in kolumnami dveh vrst. Prvi so tisti, saj veste »jaz-menim« zapiski, kjer vsak izraža svoje mnenje, svoje poglede na svet in svoje frustracije. Še posebej dobro brani in deljeni so tisti zapiski, ki obelodanjajo negativne aspekte družbe in nedelujočega sistema. Tisti, ki na veliki zvon vedno znova obešajo zlizane in že stokrat preprane teme o slovenski zavisti, neumnosti vodilnih ter o nemogočih razmerah življenja v družbi, ki je sebična in nečloveška. Imenujmo te zapiske Zapiski o fiktivnem krivcu. Potem so tukaj še zapiski z nasveti, ki so prav tako nagneteni na Facebook-u in drugih socialnih platformah, med katerimi prednjačijo modrosti o zdravem življenju, iskanju sreče in seveda o tem, kako zaslužiti več denarja. Mnogi takšni zapiski vas po navadi popeljejo do avtorjevih BREZPLAČNIH e-knjig, kjer lahko prejmete še več nasvetov. Tako se je nenadoma zgodilo, da je virtualni svet poln instant branja in brezplačnih vsebin s slehernega področja življenja ali posla. To so Zapiski o FIKTIVNI poti do sreče.

Včeraj sem prebrala kolumno Mihe Mazzinija, ki mi je bila na prvo žogo všeč, ker sem se v njej začutila (kot se najbrž začutijo iskalci sreče pri zapiskih v stilu »5-korakov-do-bolj-srečnega-življenja«). Toda kmalu zatem sem ugotovila, da sem glavo napolnila še z eno zapisano frustracijo. Daleč od tega, da gospod Mazzini ne bi imel prav, še kako ima prav! Toda odgovor na njegovo kolumno je sledeč: Dokler bodo ljudje brali in delili instant zapiske ali naročali brezplačno ponujene e-knjige, se ne bo NIČ SPREMENILO. Poslovne strategije iz Amerike že od nekdaj uničujejo našo malo labilno potrošniško družbo in tako je tudi strategija »Deli-svoje-mnenje-in-znanje-vsepovprek-in-seveda-zastonj-ter-si-tako-naberi-listo-tisočih-sledilcev,-katerim-boš-nato-lahko-prodal-mačka-v-žaklju-za-denar«, izredno škodljiva tako za potrošnike kot tudi za ustvarjalce res kakovostnih vsebin. Nekako ni več filtrov. In ni več dostojanstva. Tako tudi ni več vrednosti, ki si je tako zelo želimo. FIKTIVNO.

Če so prej z negativnostjo zastrupljali zgolj mediji, zdaj to počnejo tudi navadni smrtniki, na svojih instant ustvarjenih blogih. In če ne gre za negativne informacije, pa gre za strupene materialistične obljube, kjer bi lahko stavek ponovno oblikovali v, če so prej z materializmom zastrupljali zgolj oglaševalci, zdaj to počnejo »podjetniški« eksperti, ki so v zadnjih desetih letih v slovenskem spletišču zrasli kot gobe po dežju in je tako podjetništvo postalo enako trendovsko kot fitnes. Hodiš kaj v fitnes? Ne, sem ful preveč zaposlen z nabiranjem sledilcev za svojo blagovno znamko, ki je kar moje ime. FIKTIVNOST.

Zakaj ljudje ne uvidijo poti do resničnega zadovoljstva? Ki je mimogrede, vsem pred očmi in je zelo nezahtevna, ravna in povrhu vsega še tlakovana. Zakaj naivno padejo na bloge in kolumne, ki so prepolni pritoževanja in negodovanja, in nato že v naslednji sapi, z občutkom fiktivne »moram-biti-na-tekočem« potrebe prebirajo in delijo še zapiske z instant nasveti, ob vsem tem, pa so strašno nezadovoljni. In če ni ravno nezadovoljstvo tisti jasni vsakodnevni občutek, ki ga skušajo potlačiti v sebi, pa je to zagotovo nepojasnjena zmedenost, ker ob vsem kar počnejo, nikakor ne čutijo življenjske izpolnjenosti. SPET FIKTIVNOST.

Dajmo za trenutek, dragi bralci, izpustiti fiktivno negativnost naših življenjskih situacij, v katerih nismo to, kar smo si kot mladi predstavljali, da bomo. Dajmo izpustiti fiktivno praznino, ki jo čutimo, ker ne moremo imeti vsega tega, kar si hrepeneče po tihem želimo. Dajmo izpustiti fiktivna pričakovanja, v katerih želimo, da drugi rešijo naš izgubljeni pomen. In za konec, izpustimo še FIKTIVNO krivdo, ki jo gojimo odkar mislimo, da moramo izpolniti naloge, ki nam jih narekujejo instant zapiski. Vdihnimo. Izdihnimo. V mislih primimo srce, ki neumorno bije v nas od trenutka, ko smo bili spočeti. Objemimo ga in začutimo RESNICO o našem obstoju.

Resnica, dragi moji, tiči v slehernem izmed nas. S seboj jo nosimo od zmeraj. Za resnico ne potrebujemo nikogar, da bi nas o njej učil. Pravijo, da nas nihče ne nauči ljubiti. RESNICA. Toda, ljubiti se ni potrebno naučiti, to ve vsak, ki je kdaj ljubil in ni ga človeka, ki ljubezni ne bi še izkusil. In zato izpustimo tudi to FIKTIVNO dramo o tem, kako smo ubogi, ker nas nihče ni naučil ljubiti.

Ljubimo brez predznanja. Ljubezen izkusimo že v maminem trebuhu, kjer nas njen glas ljubeče uči o RESNICI. In nato ljubimo kot otroci, kot mladostniki, kot odrasli, kot starši in kot starostniki. Ljubezen je ves čas v nas.

Kar potrebujemo za življenjsko izpopolnjenost je ljubezen. Kakršnakoli, toda vedno takšna, ki se je zavedamo. Obdani z ljubeznijo, ne potrebujemo ničesar iz zunanjega sveta, kar bi nas osrečevalo. RESNICA.

Ko se bodo ljudje enkrat zavedali, da lahko imajo vse, kar si želijo zgolj na način, da ljubijo in v življenju počnejo stvari, ki so prepletene z ljubeznijo in srčnostjo, bodo nehali brati in deliti instant zapiske in kritične kolumne. Kritičnosti ne potrebujemo, ker nima nič z ljubeznijo. Potrebujemo pa brezbrižnost do stvari, ki ne temeljijo na ljubezni.

Zamislite si trenutek iz svojega življenja, ko ste se počutili osvobojeno, zadovoljno in srečno… veste, tisti trenutek, ko vam ni bilo potrebno skrbeti za nič, ampak je vaše doživljanje bilo prepleteno s smehom, užitkom in radostjo. Kdaj ste bili tako srečni?

Mene osrečuje družba ljudi, s katerimi me povezuje ljubezen, okusna, s srcem pripravljena hrana in navdihujoča glasba. Vas ne? Ali vas kaj osrečuje bolj od tega…po resnici? Pomislite, ljudje so že pred več tisoč leti sedeli ob ognju, jedli in prepevali. In še danes z radostjo počnemo enako, v nekoliko posodobljeni različici, pa vendar so bistvo takšnega početja ljubezen, užitek in brezskrbnost.  

In denar? Najbolj všeč mi je misel, da je denar energija, ki neprekinjeno kroži skozi naša življenja, a je izredno občutljiva na negativnost. Denar se kot energija prilepi na pozitivno brezskrbnost. Na zaupanje. Kot dekle, ki se zaljubi v fanta, ki se ji nasmiha skrivnostno, toda nikoli vanjo ne sili.

Zatorej, zaupajte in iščite nasvete za srečo v svojem srcu. Počnite stvari, ki vas polnijo z zadovoljstvom in ne tistih, ki vas polnijo s FIKTIVNOSTJO. Zaupajte sebi. In zaupajte skromnosti, ki nikoli ni bila mišljena materialno (finančno), pač pa v smislu življenjske preprostosti. Življenje smo zakomplicirali zaradi FIKTIVNOSTI, RESNICA o sreči pa je skrita v poenostavljenju. Tako malo je potrebno, da je naše življenje radostno in polno.

Izpustite FIKTIVNOST o sreči, ki je oglaševana skozi zapise tistih, ki nimajo pojma o preprostosti življenja. In pričnite živeti preprosto in svobodno. Postanite resnični.  

           

PIKA NA i TAM, KJER JO RESNIČNO POTREBUJEMO - zadnji zapisek 2016

-------------------------------------OBVESTILCE O SELITVI

Dragi bralci! Preden preberete spodnji zapisek, naj povem, da sem svoj blog preselila na svojo novo spletno stran majamonrue.com. Prispevke bom še zmeraj objavljala tudi tukaj, vseeno pa vam predlagam, da se, v kolikor se še niste, vpišete med moje sledilce na novi spletni strani. Tako boste enkrat do dvakrat na mesec prejeli sporočilo o novem zapisku na blogu ali pa o novostih na področju mojega pisateljskega dela. Lep pozdrav iz mojega dunajskega pisateljskega kotička!
-----------------------------------------------------------

Pokaži zapisek na novi spletni strani.

***
Pa se je začelo, spet lučke na vsakem koraku, božične in druge srčne melodije, nekje v ozadju nabirajoče se pričakovanje in na obrazih ljudi nekakšna praznična grimasa, ki jo imajo nadeto, če hočejo ali pa nočejo. December je lep, pa četudi ga nekateri v tej njegovi leposti ne jemljejo resno. Jaz ga naravnost obožujem, ker je to čas, ko je za postoriti še toliko stvari, toda je vse lažje, ker se svet naenkrat vrti v ritmih slowfox-a in je sivo nebo nekoliko manj žalostno, ker vedno obstaja možnost, da se spravlja k veselemu sneženju. Sneg pa je v decembru, vse tja do božiča, težko pričakovana dobrina, predvsem v smislu njegove pravljične bele barve in puhaste oblike. Brez snega namreč, božič ni tako zelo »s piko na i« čaroben, saj Sinatrin napev ne pride povsem do izraza. Pa vendar, belega božiča že nekaj let ni bilo na tem koncu sveta, čeprav vse ostalo ostaja. Ostajajo okraski, ostajajo pesmi in tisti občutek, da se bo svet za en večer ustavil in bo radost v nas vztrepetala kot majhen severni medvedek, ki je s sebe pravkar stresel sneg. Vse skupaj je še bolj posebno, ker je to tudi čas, ko se zaključuje leto in zaključki imajo v naši družbi zmeraj posebno slavnostno frekvenco. Navdajajo nas z navdušenjem za nekaj novega, kar prihaja, in nas obenem vabijo v praznovanje vsega, kar smo pustili za seboj.

Kot pisateljici in blogerki mi je skorajda ukazano, da ob koncu leta zapišem sklepne misli, vendar pa želim letos to storiti predvsem kot ženska, ki je prvič sledila svojemu srcu in uspela.

Pravkar sem se vrnila s plavanja. Tukaj na Dunaju je bazen, ki bi ponujal enake pogoje za plavanje kot mariborski Pristan (en in edini plavalni bazen v mestu), izredno težko najti. Ali so bazeni preveliki, prenatrpani, predaleč ali pa predragi. Toda odločila sem se, da majhnemu lokalnemu bazenčku v devetnajstem okraju, ki sem ga nazadnje obiskala pred dvema letoma in se takrat učila plavati slalom med upokojenci, dam še eno priložnost. Nenazadnje sem ob tem koncu leta v prav posebni telesni situaciji, saj v meni raste majhen fantič, ki bo čez dobre tri mesece in pol želel imeti tisti svoj posebni dan, jaz pa bom to njegovo odločitev, že povsem po materinsko, sprejela z navdušenjem in ljubeznijo, vendar, poglejmo resnici v oči, bom na to morala biti tudi »po vojaško« pripravljena. Psihično in fizično torej. Nosečniška gimnastika in joga mi ne dišita preveč. Prva zaradi logističnih neugodnosti, druga pa zaradi dolgčasa, ki te lahko pri nosečniški različici kaj kmalu prevzame, če si vsaj enkrat pred tem že izkusil(a) jogo. Samoiniciativno izvajanje počepov v dnevni sobi tudi ni najbolj realna oblika nosečniške vadbe, ker zahteva izjemno samodisciplino, zato pa je plavanje (v kolikor najdeš dober, ne preveč mrzel, petindvajsetmetrski bazen, v bližini doma) idealna priprava na tisti veliki dan…in vse dneve, ki bodo sledili v povsem novi dimenziji.

Skratka, preden sem spakirala plavalno opremo, med drugim novo še neuporabljeno plavalno kapo, ki sem si jo kupila lani, ob nenadnem navalu motivacije za plavanje, ki pa je minila še preden sem kapo uspela pospraviti h kopalkam, sem pregledala urnik omenjenega lokalnega bazena, ki je napovedoval naval upokojencev v ponedeljek in organizirane gimnastike v torek. Sreda torej, ampak kdaj? Odločila sem se za 12. uro opoldan, ker sem bila prepričana o dvojem: morebitni upokojenci, ki plavajo tudi ob sredah, bodo bazen zapustili najkasneje do 12. ure, ker je takrat njihov ekskluzivni čas za kosilo, vsi ostali, pa so najbrž takrat v službah, ali pa delajo kaj pomembnejšega. In veste kaj? Nisem se zmotila! Ob 12.05 je bazen zapustila skupina otrok (na to nisem niti pomislila) in ostali smo jaz, nekaj meni podobnih (minus nosečniški trebuh) ter tri ome, ki pa so plavale v predelu za počasne žabice. Pomislite, pred menoj se je razprostrla cela, povsem neokrnjena, plavalna steza. Samo moja. Nisem mogla verjeti! Bilo je nostalgično. Spomnilo me je na moje študentsko plavanje v mariborskem Pristanu in hitro sem se soočila s hladno vodo, ki se je oprijela mojih udov v trenutku spusta v njen objem. Zaplavala sem kot svobodna pliskavka in skoraj prisegla bi lahko, da sem v ušesih slišala igranje orkestra. Trebuh, četudi sem pričakovala da me bo, me ni vlekel navzdol in ni mi jemal sape. Srce je zabilo malo hitreje in um je izklopil svoje stroje za premlevanje življenjskih stvari. Čas za mene. Končno! To je bil čas samo za mene.

Moje leto je bilo sicer navdihujoče in polno premikov naprej, na katere sem čakala zadnjih osem let. Moja zgodba o hrepenenju je letos našla svoje zaključno tropičje, ki jo pušča med tistimi zgodbami, ki se v resnici nikoli ne končajo, a imajo svoj srečen razplet.

V leto sem stopila z napisano prvo knjigo ter velikim žakljem strahov iz preteklosti, med katerimi je največ teže prispeval strah pred ponovnim neuspehom. Pred leti sem se namreč življenjsko opekla, izgubila vse in morala začeti popolnoma od začetka. Toda, ker nisem človek, ki bi začenjal znova v nasprotju s svojimi ideali (navkljub opečenim prstom), sem spet izbrala tisto težjo, bolj tvegano in manj preverjeno pot. Alternativa bi namreč bila, da svojo, v preteklih letih mimogrede pridobljeno, diplomo iz ekonomije unovčim v kakšni izmed dunajskih pisarn, vendar ob intenzivni posvetitvi učenju nemščine, kar v prevodu v vsakodnevno življenje pisatelja pomeni, zažig navdiha in posip s pepelom v slovo delu, za katerega si rojen. Jaz si tega preprosto ne morem narediti. In mislim, da me vesolje pri tem močno podpira. Kako bi mi sicer še danes uspelo hoditi po tej srčni poti in obenem imeti za kruh in mleko…ter plavati sredi dneva, ko mnogi sedijo v pisarnah?

Ne, nisem ena tistih, ki se rodijo z vplivnimi poznanstvi na dlani. Tudi se nisem bogato poročila ali pa, ah ta klišejska, zadela na lotu. Potem, ko me je življenje udarilo ob trda tla in sem morala spet vstati in iti naprej, sem to storila z enakim entuziazmom kot pred velikim zlomom. In četudi je od takrat minilo pet let, sem ves ta čas nekako živela in stopicala naprej, pa čeprav z majhnimi koraki. Lekcija, ki sem jo morala osvojiti (zdaj to vem), se je skrivala predvsem v potrpežljivosti in naravnem ritmu življenja. In prav o tem želim pisati v svojem zadnjem letošnjem zapisku.

Naravni ritem življenja je ves čas okoli nas in nemogoče ga je ignorirati. No, lahko ga ignoriramo, vendar bomo pri tem nevede zašli v lužo živega blata. Tega pa si seveda ne želimo, ker kot vemo že iz strašnih zgodbic iz otroštva, se iz živega blata ne moreš več izvleči, razen, če imaš neznansko srečo in te nekdo, ki je dovolj močan, potegne spet nazaj na trdna tla.

In čeprav naša družba serijsko tone v živem blatu, cele generacije izginjajo iz naravnega ritma, je ta še zmeraj tukaj, nam na voljo, da mu sledimo in živimo v miru. Mogoče je ljubiti mirno in predano, mogoče je verjeti v sanje in jih izpolniti, mogoče je dihati z naravo in poslušati njeno glasbo. Mogoče je slediti srcu in sedeti na vrhu sveta prepojen z zadovoljstvom. Mogoče je, da ti uspe živeti drugače, kot je zapisano v plastičnih pravilih izrojene družbe… Lahko si skromen, a obenem zajemaš življenje z veliko žlico.  To ni nekaj zastarelega, nekaj neobstoječega, nekaj, o moj bog, nemogočega! In začne se pri tem, da ugotovimo, da je vse, kar potrebujemo za srečo, v resnici mir, ki nas obda takrat, ko smo s tistimi, ki jih imamo radi. To je bistvo, zdaj čivkajo že vrabci na poledenelih vejah, toda le malokdo jih zares sliši. Zadušeni z balastom praznih informacij, se ljudje okoli mene prebijajo skozi december, kakor da v njem ne bi bilo nobene čarobnosti več. Razmišljajo o denarju, ki ga bodo predali v obtok, stran od sebe, razmišljajo o vojni, na katero nimajo vpliva, razmišljajo o prometu, ki bo zalil ulice in o gneči, ki bo preplavila avenije v trgovskih centrih. Razmišljajo o obveznostih, ki jih morajo še opraviti, preden bodo tisti en večer sedli za mizo z družino kot le redko, če ne celo nikoli. In hitijo. Hitro hodijo, hitro dihajo, hitro jedo, hitro vstajajo… Hitro pričakujejo in hitro pozabljajo. Pozabljajo, da so nekoč božič pričakovali počasi. Da so čarobnost vendarle videli na vsakem koraku, če ne drugače, v škripanju prvega snega ali v rdečem traku, ki je obdajal tisto posebno škatlo presenečenja, namenjenega samo njim. Pozabljajo, da je nekoč v njih srčni glas bil edini glas, ki so ga zares slišali in mu verjeli. Ni mu bilo težko slediti, ker je bil tako prepričljiv, tako edinstven.

Vse kar potrebuje otrok za svojo srečo je ljubezen in varnost. Toda to ni zgolj otroško hrepenenje. To je prav tako hrepenenje odraslega človeka, kaj ne vidite?! Če bomo poskušali ločevati otroško hrepenenje od odraslega, je prav to lahko pot v živo blato. Odrasel človek sodobne družbe namreč dojema svet skozi strahove, skrbi in neuresničena poželenja, čeprav je njegova dušna kapaciteta za ljubezen neskončna in na svojem vrhuncu. Če bi si dovolili čutiti in dojemati svet kot otroci, bi bili močnejši, neustrašni in nenazadnje, bili bi veseli, zaradi majhnih stvari.

Pred letom dni sem zapisala svojo prvo knjigo. Da je to prav knjiga o ljubezni med moškim in žensko, ni naključje, čeprav si vsebine nisem ravno izbrala na polici s slaščicami. Da napišem knjigo za moške o tem, kako ljubiti sodobno žensko, je bila le površna ideja na začetku. Ob zadnji piki, pa je nastala zgodba o vrnitvi človeka k naravnemu ritmu, ne da bi se zavedala, da sem jo napisala. Besede sem pisala, kot to počnem zmeraj, povsem intuitivno, pisateljsko. Kakor skladatelj sklada ob pritiskanju tipk na klavirju, tako sem jaz svoje prste vihtela nad tipkovnico, včasih v dnevni sobi, včasih ob oknu v kakšni dunajski kavarnici, včasih v knjižnici, včasih v parku. Kar je bilo pri tem zavednega, je bila želja, da bi bila razumljena. Da bi razumeli moški. Da bi razumele ženske. Vse ostalo pa je bila nekakšna stvaritev sil naravnega ritma, ki so mi pomagale dotipkati se do zadnje pike. Ali sem kdaj podvomila, če bo to kdo bral? Prav zares podvomila nisem, čeprav si, zaradi svojega povsem odraslega strahu pred ponovnim neuspehom, nisem upala pomisliti na knjigo, ki bi zaokrožila po celi Sloveniji, kaj šele po svetu. Toda, prav to se je zgodilo v tem letu. Če sem še pred leti govorila, da se od pisanja ne da živeti, je prav pisanje na mojo pot prineslo več življenja kot karkoli poprej. Kljub še enemu odraslemu, morda tokrat nekoliko poslovenjenemu strahu, da me ljudje ne bodo priznali in mi privoščili uspeha, sem to leto poletela s krili, ki sem jih do zdaj kar nekaj let vztrajno, z majhno otroško iskrico v srcu, krpala in pripravljala na ponovni polet. Še preden je zmanjkalo prijateljev, ki bi me bodrili, so me že pričeli bodriti prvi neznanci. Ljudje, ki o meni niso vedeli ničesar, a jim je moje pisanje seglo do srca. Moški. Ženske. Ni bilo pravila. Iz vseh koncev Slovenije in sveta, so mi pisali bralci in bili veseli zame ali hvaležni za resnice, ki sem jih zapisala. Vse, kar potrebujemo je ljubezen in vera vase. In presrečna sem, da je v mojem svetu toliko ljudi, ki  to resnico pozna. Med njimi so tudi takšni, ki bi jih slava in denar lahko prilepila nase in spreobrnila v prazne nakičene lutke s televizije, pa jih ni. Kot pisateljica sem se srečala in govorila z Urošem Perićem, Andrejem Težakom, Dejanom Zavcem, Tadejem Tošem in nenazadnje tudi z Zvezdano Mlakar, ki me je povabila, da se razkrijem slovenski javnosti v njeni nadvse ljubeči oddaji Zvezdana, na državni televiziji. Vse to se je zgodilo v tem enem letu, samo zato, ker sem v nekem trenutku končno naredila to, kar mi je že iz otroških let velevalo srce. In vesolje, ki je govorilo skozenj. Še danes, ko sem na pošti oddala tri na novo naročene pošiljke moje srčne knjige Pot do Nje, so v moj elektronski nabiralnik priletele zahvale, pohvale in dobre misli. In občutek imam, da je to komaj začetek. Ker ko delaš pravo stvar, stvar, ki ti jo predlaga srce, ko slediš samemu sebi in svojemu skritemu poslanstvu, takrat je vse mogoče. Ste kdaj pomislili, zakaj se nam kot otrokom zdi vse mogoče? Zato, ker bolj kot kadarkoli kasneje v življenju, sledimo svojemu srcu! Nemogoče je ne biti srečen na tej poti. Nemogoče je ne uspeti. Nemogoče je ne srečevati ljudi, ki hodijo po enaki poti. Nemogoče je ne ljubiti življenja in topline, ki te obda v trenutkih, ko veš, da si v pravi življenjski zgodbi. Nemogoče je takrat biti ne hvaležen, da je tvoje življenje postavljeno v okolje in čas, kjer je vse mogoče. Kjer je božič čaroben in ljubeč in radost v srcu vztrepeta kar sama od sebe. Videti dobro okoli nas, pomeni čutiti in slediti naravnemu ritmu, ki nas pelje po razburljivih poteh človekove ljubeče usode. In verjeti, da je tako prav.

Vesel božič zatorej in čaroben začetek novega leta!

ZAKAJ SLUŽBA NI POT DO SREČE ali KJE SE SKRIVA PRILOŽNOST NAŠE GENERACIJE

[ Zelo zanimivo se mi je zdelo zadnjič, ko sem naletela na en blog, pred katerim je pisalo, da bom za branje porabila toliko in toliko časa. No, za moj spodnji zapisek boste v povprečju potrebovali 20 minut. Navdušil vas bo, če ste eden tistih, ki se počuti neprilagojen in neusklajen s sodobnim svetom – kot jaz, ki se, priznam, v tem zapisku tudi nekoliko izpovedujem javnosti -, po drugi strani pa vas zapisek utegne razburiti, če ste eden tistih, ki sovraži žvižgače in mlade intuitivce. ]

"Za občutek nesreče obstaja samo en vzrok; vaša zmotna prepričanja, ki jih imate v svoji glavi, prepričanja, ki so tako zelo razširjena in tako običajna, da nikoli ne pomislite, da bi o njih podvomili."

– Anthony de Mello

Sonček je polizal mariborske ulice in zelenice pred bloki. Življenje se je pričelo v brnenju avtomobilskih motorjev, klopotanju semaforjev za slepe ter tiktakanju prestav na mestnih kolesih. Ah, Maribor. Majhno mesto znanih obrazov, ki kažejo na skromna zadovoljstva. Mariborčani so zadovoljni, če sije sonce in imajo čas jutranjo kavo spiti na terasi mestnega lokalčka, kjer klepetajo o tej in oni krivici, ki se dogaja po svetu. Le malo stvari ima smisel. Le malo stvari ima vrednost. Razen čas za kavo. To je Mariborčanom sveto. In odkar nove ekonomske okoliščine ne zagotavljajo več službe za vsakogar, je časa za jutranje kave na soncu na pretek.

To jutro sem se prebudila ob uri, ob kateri se prebujajo tisti, ki hodijo v službo. Imela sem pregled pri zobozdravniku. Vstajanje ob ranih urah je zame kot kolesarjenje v hrib; zelo mučno. Toda zdelo se mi je super, da sem pri zobozdravniku naročena kot prva v vrsti, kar mi bo najbrž prihranilo čakanje v čakalnici z akvarijem, polnim neambicioznih rib.

Da v Mariboru prideš od točke A do točke B z javnim prevozom, moraš upoštevati nekatera nenapisana pravila. Na postajo moraš priti vsaj deset minut pred voznim redom in če avtobusa ni ob napovedani uri, moraš razumeti, da so časi na voznem redu samo informativne narave. Kot zdaj že vešča Dunajčanka, sem se radostno razveselila, ko je Maribor na avtobusnih postajah postavil digitalne table z odštevanjem minut. Toda danes je potem, ko sem upoštevajoč nenapisana pravila prispela na postajo deset minut prej, na digitalnem zaslonu pisalo, da pride avtobus čez sedeminštirideset minut. Sedeminštirideset! V trenutku sem se počutila kot na kakšnem »pristnem« grškem otoku in si zaželela mimoidočega osla, ki bi me ponesel do zobozdravnika na drugi strani mesta. Vendar pa sem potem pomislila še na tisto nenapisano pravilo, ki govori o tem, da se digitalni tehnologiji v Mariboru ne da zaupati. Ve se namreč, da se kupuje rabljena, najbrž tista, ki je v nekem drugem mestu šla v odpis. Splača se počakati na čas napovedanega prihoda, ki je zapisan na listu v tanki stekleni vitrini avtobusne postaje in šele potem, če avtobusa ni še čez pet minut, čez deset minut zagnati paniko in plan B.

Avtobus je vseeno prišel na minuto natančno, kar me je prijetno presenetilo. Takoj sem pomislila na svoj  vedno »pritoževalni« odnos do Maribora in se po tihem okarala. Od končne postaje do zobozdravstvene ordinacije je bilo sicer še petnajst minut hoje, ampak dobro, nič ne škodi, če malo hodim, ne? Pridem do hiše z ordinacijo pet minut do osmih, vrata zaprta. Pogledam, če je kje kakšno obvestilo o morebitni odsotnosti, pa nič. Delovni čas za danes, od osmih do pol treh. Pozvonim desetkrat, nič. Preverim v koledar in še na listek, kjer sem si zapisala termin, na katerega sem se z Dunaja naročila pred petimi tedni in si v ta namen splanirala teden v Sloveniji. Termin je pravi. Čakam do pet čez osem, nakar se s kolesom in svežim kruhom pripelje oče mojega zobozdravnika in me vpraša, če koga čakam. Povem mu, da imam termin za pregled, on pa se čudi, češ, da je njegov sin na morju. Vprašam, kako je to možno, če pa mi je sestra zagotavljala, da imajo kolektivnega šele naslednji teden in me zato naročila za ta teden. Stari skomigne z rameni in se nameni v hišo pojest svoj sveži kruh. Ostanem pred vrati kot kakšen grški osel, ki sem si ga še pred pol ure želela, da bi me ponesel do zobozdravnika. Izgubljene ure spanja in stroški, ki sem jih imela z organizacijo tedna v Sloveniji, se mi v trenutku kolcnejo. Kratka jeza me prevzame ob nemoči v dani situaciji, nato pa se odpravim nazaj proti avtobusni postaji. »Kaj te 'čem druga?« si mislim po štajersko. Zares velike škode ni bilo, če dam sebe in svoj čas v nič, toda kaj bi bilo, če bi si za to priložnost v dunajski službi uredila dopust? Pa se je zapisalo še eno nenapisano pravilo: Nikoli ne verjemi, da bo B2C[1] odnos v Mariboru, kadarkoli enak tistemu na Dunaju. Kupci v Mariboru že dolgo niso več kralji. Morda nikoli niso bili. Vendar pa mi je bilo tudi opaziti, da prodajalci prav tako niso preveč cenjeni med kupci. Kdaj se je izgubilo medsebojno spoštovanje? Verjetno takrat, ko je Gosposka ulica izgubila svoj čar in se je ves mariborski narod prestavil v »nakupovalno središče Maribora« na drugi strani Drave. Dragi moj Maribor, kdaj si zares izgubil iskrene nasmehe in spoštljive besede? Morda pa jih nikoli nisi imel in so nas o poštenosti in spoštovanju samo tako učili. Ker je plemenito otroka usmerjati v poštenje in spoštovanje, četudi je svet odraslih nekaj povsem drugega.

V kakšen svet odraslih smo pahnjeni sodobni mladci, ki hrepenimo o osamosvojitvi, ker nam je to v naravi? Vzgajani v obljubljeno poštenost in enakopravnost, smo naredili vse, za kar je bilo rečeno, da nam bo koristilo v prihodnosti. Pridno smo študirali, delali smo ob študiju in si pridobivali izkušnje, priporočila in certifikate za v CV, samo zato, da nam na razgovoru za službo ne bi očitali, da smo zgolj teoretično podkovani. Prijavljali smo se na tekmovanja in zmagovali z inovativnimi projekti, udeleževali smo se delavnic, da bi se naučili pripraviti najboljši življenjepis, najboljše motivacijsko pismo, da bi se znali najbolje prodati! In z vsem tem v žepu smo nato stopili na trg dela enako, kot so se pred časom na pot odpravili begunci. In enako kot begunci, smo tudi mi prispeli do točke, kjer so pred nas postavili ograjo in skozi njo, po nekem čudnem algoritmu, spuščali samo določene izbrance. Z ničemer v tvojem žepu jih nisi mogel prepričati…in naenkrat si bil enak tistemu, ki je ves študij preplonkal (velikokrat pred tvojimi očmi) in prežural (medtem, ko si ti pridno zapisoval svoje življenjske cilje).

Ne nameravam nadaljevati v smeri pritoževanja nad odločevalci ali nad družbo, ki vidi smisel zgolj še v telefonskih igrah, saj je realnost preveč dolgočasna, da bi se kdorkoli z njo poglobljeno ukvarjal. Glede tega že vrabci na strehi čivkajo, da je vse skupaj v pogubi. V mislih imam izpostaviti nekaj drugega. Želim vam povedati o priložnosti, ki čaka v tej nasičeni brozgi tega in onega.

Prav ta čas je družba namreč tik pod viškom propada zadnjih ostankov dostojanstva in solidarnosti. Individualizem je postal osnovna vrednota in ljudje se delijo na trendsetterje in sledilce. Večinoma seveda v virtualnem svetu, saj je »pravi« svet prepočasen in preveč nezanimiv, da bi ga sploh še opazili.

Večina družbe, predvsem tistih vključenih v sistem služb, je sledilcev. Pridno vsako jutro vstanejo, se odpravijo proti svojemu delovnemu mestu, sedejo za napravo in ženejo motor, ki čisto na vrhu izpuhava bankovec za bankovcem. Tam nato vodilni sledilci te bankovce polovijo v svoje žepe kot metulje, pri tem pa se jim oči svetijo od pohlepa in napuha. »Dobro sem se znašel v tem življenju,« si mislijo ti ljudje vsako jutro, ko si pred ogledalom nitkajo zobe in zrejo v motivacijski napis: »Work until your idols become your rivals!«[2] Tako tisti za napravami kot tisti, ki lovijo metulje, so sledilci. Sledijo svojemu (praznemu) poželenju, ustvarjenemu skozi obveščevalne stroje in aplikacije, brez katerih ne (z)morejo več živeti. Na drugi strani trendsetterji izkoriščajo te naprave za svoj obstoj. In medtem ko sledilci, kljub svoji sleposti živijo na videz dokaj mirna življenja, so trendsetterji v nenehnem strahu, da jih bo zdaj zdaj odneslo med pozabljene. Biti pozabljen pa je danes največji možni poraz, ki ga individualnež lahko doživi. A zato niso sledilci nič bolj srečni. Ne ena ne druga vloga namreč človeku ni pisana na kožo. Človek se rodi ustvarjalen, brezpogojno ljubeč in vesel. Pomislite, otroški smeh je tako preprost in iskren. Otroške oči so tako preprosto iskrive in zvedave. Otrok je neopredeljen, nikamor potisnjen, da bi bil eno ali drugo. On je on, v svoji pristnosti. Ni ga strah, da bi bil pozabljen in nima hrepenenj, zaradi katerih bi moral žrtvovati sebe in svojo srčnost. Pravzaprav je srčnost edino, čemur sledi.

Potem pa, nekje proti koncu dvajsetih, včasih že prej, zadnje čase pa vendarle skoraj v tridesetih, se človek znajde na razpotju. Ena pot vodi k srcu, druga k imetju. Ena ne obljublja ničesar, razen, da je že na videz lepša, polna cvetja in metuljev. Druga je komaj prehodna, blatna in, seveda, trnjeva, toda obljublja nenehne novosti, blišč in na koncu, če ti jo uspe prehoditi, boš lahko pobiral cvetje na SVOJI zemlji ter lovil SVOJE metulje. In kar je še najpomembneje, če boš prehodil to pot do konca, se ti bodo vsi klanjali, morda ti bodo celo malo zavidali, kar te bo itak navdalo z zadovoljstvom, in postal boš pomemben. Tako zelo pomemben, da bodo o tebi vsi govorili, morebiti bodo o tebi celo poročali v obveščevalnih strojih in aplikacijah. Nič zato, če si boš na tej poti strgal hlače in polomil noge. Še bolje! Vztrajal si, se prelomil na dva pol, a se vendarle nisi predal.  Šel si preko sebe. Prišel si do cilja te blatne, trnjeve poti in to zmorejo le redki! Junak si!

Vir slike: www.thinksales.co.za 

Tisti, ki pa se, kljub vabljivim obljubam trnjeve poti, odpravijo po srčni poti, tisti so za današnjo družbo naravnost smešni. Včasih jih imajo tudi za lene, domišljave, ker da se izmikajo trnjem in da se bojé soočiti se z »življenjem«. Pravzaprav jih imajo za neprilagojene. Nihče ne spremlja njihove poti, nihče jim ne verjame. Na tej poti so dolgo sami.  Nimajo vpogleda v ustaljene uspehe. Toda, vleče jih srce. Prepriča jih gmota uvidov za površinskostjo sveta v katerem živijo. Ne vidijo smisla v trganju hlač in lomljenju nog za prazne stvari. Vleče jih srce. In mu sledijo, čeprav se pri tem upirajo toku družbene reke, ki jih sili med ustaljeno trnje. Čutijo neodobravanje na svoji koži, ki je izpostavljena ostrim paradigmam. Nemogoče bi bilo, da ob tem ne bi trpeli. Nemogoče bi bilo, da v svoji človeški ranljivosti, ne bi od časa do časa spregledali cvetlic in metuljev ob poti, ker bi njihov pogled, z občutkom krivde, segal tja, kjer se drugi lomijo na trnjih. 

Tako pridemo do zaključka, da obe poti prinašata trpljenje. Pa vendar nam ena na koncu prinese vse, a druga ničesar. Dostojevski je rekel, da je trpljenje edini izvor zavesti. A če je trpljenje nekaj vsakdanjega, nekaj kar se pričakuje, ga morebiti ne bomo vzeli dovolj resno. Priložnost, da bi se srečali s svojo zavestjo, bo tako odneslo mimo nas za vedno. Pot, ki vodi k srcu je pot posejana s cvetjem in obdana z metulji, zatorej na njej ne bomo pričakovali trpljenja. Pa vendar se bo pojavilo, zaradi pogledovanja tam čez, k tisti drugi poti, po kateri hodijo in se mučijo vsi ostali. Trpljenje bo nastalo zaradi samoobtoževanja o napačnosti naše drugačnosti. Trpljenje bo nastalo v večnem dvomu v smiselnost naše neprilagojenosti. Toda to bo drugačno trpljenje. To bo trpljenje o katerem govori Dostojevski. To bo pot k zavesti.

Zatorej smo sodobni mladci, na pragu skoraj neuresničljive osamosvojitve, a tudi pred priložnostjo, da se bolj, kot se je lahko katerakoli generacija pred nami, obrnemo k sebi. Bolj kot katerakoli generacija pred nami, se lahko podamo na pot proti srcu. O tem so nas celo nezavedno učili, ko so nam ob vsaki priložnosti rekli, da naj sledimo svojim sanjam. Da naj verjamemo vase. Da naj počnemo to, kar nas veseli. In morebiti, se sprašujem, je prav zato, v teh časih, tako težko kar takoj slepo ubrati trnjevo pot proti imetju in pomembnosti. Morebiti je sistem zatajil prav pri naši generaciji zato, ker ne bi vzdržal naše srčne domišljavosti. Naše srčne lenobe. Ker nikoli ne bi zmogel razumeti naše srčne zavesti, ki postaja imuna na imetje. Prav zato, si mislim, nas zadnje čase obsedeno (beri obupano) oblagajo z materialnimi inovacijami in nas prepričujejo o njihovi neprecenljivi vrednosti za našo srečo. Stara metoda, ki je uspešno delovala od industrijske revolucije naprej, sedaj pa počasi izgublja na učinkovitosti. Enako je z metodo ustrahovanja, s katero nas posiljujejo že desetletja, pa z metodo poneumljanja preko pametnih naprav, ki vedno bolj mislijo namesto nas. Vse to so stare metode, s katerimi nas skušajo odvrniti od tega, da bi hodili proti srcu. Toda bolj kot kadarkoli, nam je mladim dana priložnost, da izberemo lažjo pot, tisto lepo na pogled, z rožami in metulji. Da ignoriramo farso o uspehu, za katerega je potrebno žrtvovati svoje telo in um in vse, kar ti je bilo dano ob rojstvu. Takoj, ko bomo razvrednotili pomen brezplodnega in nečloveškega garanja, bomo spremenili svet. In to je priložnost, ki jo ima naša generacija zato, ker je sistem v naših časih postal ranljiv in neučinkovit. To ni kriza. To je priložnost! Priložnost za pomislek. Priložnost za srčno odločitev. Priložnost za vrnitev k sebi – nekaj, po čemer večina zahrepeni šele takrat, ko je življenje že steklo mimo.

Srčna pot je pot k svoji zavesti. Ni preprosta. Revna je, brez imetja in laskanja. A v trenutku, ko človek neha hrepeneti po otipljivem, postane lepa, navdihujoča in bogata. Na koncu poti pa sreča…tista resnična in pristna…tista, ki jo začutiš v telesu in duhu kot najbolj preprosto hvaležnost za to, da si. In medtem ko si na trnjevi poti lomiš noge in trgaš hlače, se na srčni poti osvobajaš in sladkaš z drobnimi sladkostmi življenja – pa kaj! To ti pripada, ker si s pogumom sprejel priložnost živeti drugače, ljubiti globoko in predano ter verjeti vase z vso svojo zavestjo.                 

---

[1] Business to Customer – npr. odnos prodajalca s kupcem

[2] Delaj tako dolgo, da bodo tvoji vzorniki postali tvoji tekmeci. 

MOŠKI, KI PREBUJA ŽENSKO

Žensko življenje je v bistvu veliko bolj razburljivo od moškega, čeprav na prvi pogled vse skupaj zgleda povsem drugače. Moškim se dogajajo zanimive reči…dogajajo se jim ženske, dogajajo se jim avtomobili, dogaja se jim svet kolegov in prijateljev, svet piva in svet nogometa…. Fuj, kako plehko je to zdaj zvenelo! Kakor, da bi zabili žeblje v zaboj in rekli to je zdaj to, pošlji dalje! Pa je vendarle drugače. Vendarle je bolj čuteče, bolj globoko….bolj kompleksno biti človek. Človeška bit, je sicer sama po sebi preprosta, toda ni je mogoče videti na površini in zato je pot do nje, da bi jo videli takšno, kot je v resnici, precej kompleksna. Skrita je….pod plastmi površinskih informacij o tem, kaj naj bi bilo bistvo naših življenj in kje je skrita sreča. Pa tudi o tem, kaj bi nas v resnici moralo skrbeti in čemu bi morali posvečati našo ljubezen…tisto, ki v nas pač je, pa četudi vklenjena v okove in slepa zaradi pomanjkanja svetlobe.

Ženska gleda na svet okoli sebe skozi pajčevino svojih čustev. Videti je zanjo enako kot čutiti. To kar vidi, to čuti…in prav zato, prav zaradi te tenkočutnosti, je njeno življenje bolj razburljivo. Barva se v tisočih barvah, utripa, valovi, se širi in krči in predvsem, je ves čas nemirno. To ne pomeni nujno slabih občutkov, kajti nemir je lahko tudi vznemirljiv….zanimiv…eksotičen. Ženska lahko cveti, kakor najlepši cvet na svetu, a lahko tudi vihra kakor črna burja, ki odkriva strehe in ruva drevesa. Lahko gori kakor neustavljiv požar in lahko greje kakor ljubeč kamin. Vse to lahko ženska, pa čeprav je krhka in nežna in velikokrat ne ve kaj hoče. Ne ve kaj hoče, ker ne zmore spustiti, ne zmore prepustiti…mora se vdajati iluzijam in se nenehno boriti z nestrinjanjem njenega srca z njenim razumom…in zato, ona mora nadzorovati, mora si želeti, mora si predstavljati in mora pričakovati. Tako jo je vzgojila družba. Tako jo je vzgojil svet v katerega se je rodila. Stvari je potrebno imeti pod nadzorom in jih ohranjati znotraj obvladljivih okvirjev. In kadar življenje tega ne dopušča, je to popolnoma nesprejemljivo. Takrat se je potrebno kriviti in obtoževati za šibkost in domišljavost. Nemogoče je namreč  sprejeti človeškost kot razlog za odpuščanje samemu sebi. Ne! To je nedopustno.

Po drugi strani pa, svoboda, ki žari onkraj okvirjev in meja otipljivega, čaka na nas. Čaka na žensko, da bi spustila svoje srce iz primeža zaslepljenih pričakovanj. Čaka na žensko, da bi jo ponesla med oblake in ji pokazala razsežnost njenega življenja. »Dovolj si,« bi ji zašepetala skozi zlate žarke sonca, »tvoja ljubezen je neskončna in vsemogočna. Tvoja ljubezen, ljubezen tvoje ženstvenosti, tvojega bistva, je v tebi zato, da bi ljubila in zdravila svet okoli sebe.«

Če je na svetu vse zgrešeno in vse narobe, je to zato, ker smo pozabili na milino. Milino, ki jo nosi ženska. Milino, ki odpušča. Milino, ki objema žalostne in šibke. Milino, ki omehča zaletave in pohlepne. Milino, ki spomni na lepoto nevidnega, neoprijemljivega, pa vendar najbolj izmed vsega čutenega. Če se sprašujemo kako naprej, je odgovor v iskanju te izvorne in naravne ženstvenosti. In izvorne moškosti, tiste, ki v ženski prebudi njeno zavedanje…tiste, ki prebuja njeno milino.

Vrniti se nazaj. Izstopiti iz ekstremov. To je pot. Ni nam potrebno povzdigovati ženske vrednosti nad moško. Moškost in ženskost sta namreč vzajemni in se dopolnjujeta. Ena brez druge ne zmoreta obstajati v vsej svoji popolnosti. Ženske potrebujemo ljubeče moške, ki v nas prebujajo nežnost, milino in brezkončno ljubezen. Kakor tudi oni potrebujejo nas, da se lahko počutijo moški. Potrebujejo našo ranljivost, našo nesigurnost in našo ljubečo skrb, da lahko ljubijo kot moški. Da lahko delujejo kot moški. Enost moškega in ženske je pot do naše vrednosti*. Ženske. Moške. Človeške.

O tem, kako lahko moški prebudi ženstvenost sodobne ženske, piše v moji knjigi Pot do Nje. Svoj tiskan in podpisan izvod lahko naročite na spletni strani www.potdonje.wordpress.com.

*Moja filozofija o ljubezni med moškim in žensko morda zveni brezbrižno do istospolne ljubezni. To nikakor ni moj namen. Menim, da je vsaka ljubezen prebujenje in bogastvo ter da lahko duhovno rastemo takrat, kadar se ravnamo po svojem srcu in v skladu z našimi najglobljimi hotenji. Toda, v svojem pisanju želim poudariti kako lahko heteroseksualni odnos raste kadar si moški in ženska dovolita ljubiti s svojo izvorno ljubeznijo, moško in žensko, ki sta med seboj povsem drugačni. Poudariti želim kakšno vrednost ima moška ljubezen do ženske, na njeni poti do njene ženstvenosti. Ljubezen, ki raste med moškim žensko je edinstvena, kakor je lahko edinstvena ljubezen med dvema moškima in dvema ženskama. To so povsem različne poti in nesmiselno jih je primerjati ali govoriti tem, kaj je resnično in kaj ni. Resnično je tisto, v kar verjamemo. In tisto, čemur lahko poklonimo svojo brezpogojno ljubezen.    

        

NOVOLETNI BLUES ali Kaj si o nas misli življenje...

Včeraj se je neskončna meglica ležerno naslanjala na modro želejasto puščavo, danes pa je morska gladina že dobila blišč mediteranskega dneva. Toda obenem je tudi snežilo. Snežinke, prvič zame v tej zimi, so lahkotno poplesavale mimo okna, a je bil pogled nanje vseeno zelo nenavaden, saj se je v ozadju raztezala palmina krošnja, ki je opazovalčev pogled prikovala nase, kljub vabljivi modrini za njo. Ponoči je burja z neuvidevnim zavijanjem raztrgala meglice in nekje izza hribov privabila oblake polne belih puhastih snežink. Težko bi ji bilo zameriti, saj nas prvi sneg zmeraj ponese nazaj v otroštvo in tisti neprecenljiv občutek brezskrbnosti in sproščenosti – ničesar ti ni potrebno imeti pod nadzorom… življenju enostavno pustiš, da te pelje po svojih poteh nežno in počasi.

Tako sem se sprijaznila s to sliko, polno nasprotij in neskladij. Prepričljivo me je opominjala na stanje mojih globokih hrepenenj, h katerim nikakor ne morem pristaviti plehkega in nedokončanega zaključka. Kar naenkrat, sem ugotovila, sem starejša skoraj za desetletje. In v tem času sem preplezala gorovja in prebrodila močvirja, malo gor in malo dol in malo v levo in malo v desno, pa so leta kar stekla mimo, kakor da čas sploh ne bi imel pomena. Pa ga je imel. Zame se je vsak trenutek, preživet v nekem prizadevanju brez vidnega konca, zdel nekako izgubljen. Moja nepotrpežljivost me je gnala naprej z vso silo in časa za okrevanje po padcih prav za prav ni bilo. Tako sem si mislila. Ne, bila sem prepričana.

Toda življenje se je najbrž že od vsega začetka hudomušno muzalo moji neizkušenosti in entuziastični naivnosti. Zdaj se muzam tudi sama, ko mi spomin v moji glavi predloži slike kot dokaze o burni preteklosti. Vedno znova se muzam in včasih v zaigranem neodobravanju zmajam z glavo, toda vedno na koncu, ko se odvrtijo vse slike in prizori, postanem na smrt utrujena od življenja. Kakšen paradoks. Namesto, da bi se novega védenja o lastnem obstoju veselila in bi mi to vlivalo pogum za prihodnjih deset let, se jaz neprepričljivo bodrim, da najboljše šele prihaja, pa četudi zavito v skrivnost. Neprepričljivo zato, ker imam globoko v sebi občutek, da sem doživela in odkrila že vse in da je življenje zame nekako že preteklo, kar pa me še dodatno spravlja v obup in samoobtoževanje o lastni domišljavosti. Tudi ob takšnih mislih, sem prepričana, se življenje, nekje za zaveso, ponovno muza in si misli svoje. Po eni strani je zadnje desetletje minilo 'kar naenkrat', po drugi strani pa se mi zdi, da je trajalo celo večnost, da sem tu, kjer sem zdaj. Verjetno je zdaj povsem jasno, zakaj sem se odločila jutranji pogled skozi okno na snežinke, ki padajo v morje, primerjati z dogajanjem v moji glavi.

Novo leto. Spet novo. Spet skrivnostno – ker vendar nikoli zares ne moremo vedeti, kaj nam bo postavilo pred nos. Nekateri ob tej priložnosti sami sebe skušajo prepričati, da je novo leto nova priložnost za to, da spet poskušajo postati nekoliko boljši ljudje in si zato, da bi se navidezno obvarovali pred nepredvidljivostjo usode, zastavijo cel kup zaobljub in ciljev. Spet drugi se za čas (kao) ne zmenijo, in se odločijo, da se z mislimi o tem, kaj bi utegnilo prinesti novo leto, raje sploh ne bodo ukvarjali. Kakorkoli že se ljudje soočamo z novim začetkom leta, zmeraj nas to spomni na veličastno dimenzijo, imenovano čas, ki smo si ga zamislili, da bi svoje življenje lažje postavili v izbrani okvir in ga tako imeli pod nadzorom. Prav slednje nas namreč varuje pred tiho resnico o naši minljivosti in kratkotrajnosti. Dobesedno sami sebe prepričamo, da so stvari v naših rokah. Da lahko sebe povzdignemo visoko nad povprečje, če se bomo le dovolj potrudili. In če bomo dovolj vztrajni in potrpežljivi. Nekaj je v tem tudi resnice, a še zdaleč ne toliko, kot si mislimo. Resnica o življenju je namreč veliko preprostejša in ves čas jo imamo pred očmi. Toda, ne vidimo je, ker smo ob vseh teh okvirjih, zamislih in pametovanjih postali slepi zanjo.

To leto pred nas postavlja predlog. Pravi nam, da bi bilo dobro, če bi se lahko nehali delati pametne o tem, kaj je dobro za nas. Pravi nam, da bi bilo dobro, če bi prisluhnili tišini, saj je v njej razodeta resnica o tem, kaj moramo storiti. Dobro bi bilo, če bi zaupali zgolj dejstvu, da smo v ta svet rojeni z razlogom in ne kar tako, da bi postopali po življenjskih poteh domišljavo in pohlepno. Da bi zaupali, da je naš življenjski namen že od vsega začetka položen v naše misli in da se nam bo razodel v trenutku, ko bomo lastnemu življenju dovolili, da preseže naš skrbno izbran okvir.

Kako se pa vi počutite v teh prvih dneh novega leta? Ali niste morda tudi vi utrujeni za ponovni začetek in si zato vztrajno prigovarjate, da življenje pač teče dalje… ? In, da tako pač je…?

Pa vendar je vse, kar moramo storiti zgolj to, da spustimo nadzor. In, da dovolimo času, da postane neskončen.      

Kako je sneg poplesaval nad opatijskim morjem.