ZAKAJ SLUŽBA NI POT DO SREČE ali KJE SE SKRIVA PRILOŽNOST NAŠE GENERACIJE

[ Zelo zanimivo se mi je zdelo zadnjič, ko sem naletela na en blog, pred katerim je pisalo, da bom za branje porabila toliko in toliko časa. No, za moj spodnji zapisek boste v povprečju potrebovali 20 minut. Navdušil vas bo, če ste eden tistih, ki se počuti neprilagojen in neusklajen s sodobnim svetom – kot jaz, ki se, priznam, v tem zapisku tudi nekoliko izpovedujem javnosti -, po drugi strani pa vas zapisek utegne razburiti, če ste eden tistih, ki sovraži žvižgače in mlade intuitivce. ]

"Za občutek nesreče obstaja samo en vzrok; vaša zmotna prepričanja, ki jih imate v svoji glavi, prepričanja, ki so tako zelo razširjena in tako običajna, da nikoli ne pomislite, da bi o njih podvomili."

– Anthony de Mello

Sonček je polizal mariborske ulice in zelenice pred bloki. Življenje se je pričelo v brnenju avtomobilskih motorjev, klopotanju semaforjev za slepe ter tiktakanju prestav na mestnih kolesih. Ah, Maribor. Majhno mesto znanih obrazov, ki kažejo na skromna zadovoljstva. Mariborčani so zadovoljni, če sije sonce in imajo čas jutranjo kavo spiti na terasi mestnega lokalčka, kjer klepetajo o tej in oni krivici, ki se dogaja po svetu. Le malo stvari ima smisel. Le malo stvari ima vrednost. Razen čas za kavo. To je Mariborčanom sveto. In odkar nove ekonomske okoliščine ne zagotavljajo več službe za vsakogar, je časa za jutranje kave na soncu na pretek.

To jutro sem se prebudila ob uri, ob kateri se prebujajo tisti, ki hodijo v službo. Imela sem pregled pri zobozdravniku. Vstajanje ob ranih urah je zame kot kolesarjenje v hrib; zelo mučno. Toda zdelo se mi je super, da sem pri zobozdravniku naročena kot prva v vrsti, kar mi bo najbrž prihranilo čakanje v čakalnici z akvarijem, polnim neambicioznih rib.

Da v Mariboru prideš od točke A do točke B z javnim prevozom, moraš upoštevati nekatera nenapisana pravila. Na postajo moraš priti vsaj deset minut pred voznim redom in če avtobusa ni ob napovedani uri, moraš razumeti, da so časi na voznem redu samo informativne narave. Kot zdaj že vešča Dunajčanka, sem se radostno razveselila, ko je Maribor na avtobusnih postajah postavil digitalne table z odštevanjem minut. Toda danes je potem, ko sem upoštevajoč nenapisana pravila prispela na postajo deset minut prej, na digitalnem zaslonu pisalo, da pride avtobus čez sedeminštirideset minut. Sedeminštirideset! V trenutku sem se počutila kot na kakšnem »pristnem« grškem otoku in si zaželela mimoidočega osla, ki bi me ponesel do zobozdravnika na drugi strani mesta. Vendar pa sem potem pomislila še na tisto nenapisano pravilo, ki govori o tem, da se digitalni tehnologiji v Mariboru ne da zaupati. Ve se namreč, da se kupuje rabljena, najbrž tista, ki je v nekem drugem mestu šla v odpis. Splača se počakati na čas napovedanega prihoda, ki je zapisan na listu v tanki stekleni vitrini avtobusne postaje in šele potem, če avtobusa ni še čez pet minut, čez deset minut zagnati paniko in plan B.

Avtobus je vseeno prišel na minuto natančno, kar me je prijetno presenetilo. Takoj sem pomislila na svoj  vedno »pritoževalni« odnos do Maribora in se po tihem okarala. Od končne postaje do zobozdravstvene ordinacije je bilo sicer še petnajst minut hoje, ampak dobro, nič ne škodi, če malo hodim, ne? Pridem do hiše z ordinacijo pet minut do osmih, vrata zaprta. Pogledam, če je kje kakšno obvestilo o morebitni odsotnosti, pa nič. Delovni čas za danes, od osmih do pol treh. Pozvonim desetkrat, nič. Preverim v koledar in še na listek, kjer sem si zapisala termin, na katerega sem se z Dunaja naročila pred petimi tedni in si v ta namen splanirala teden v Sloveniji. Termin je pravi. Čakam do pet čez osem, nakar se s kolesom in svežim kruhom pripelje oče mojega zobozdravnika in me vpraša, če koga čakam. Povem mu, da imam termin za pregled, on pa se čudi, češ, da je njegov sin na morju. Vprašam, kako je to možno, če pa mi je sestra zagotavljala, da imajo kolektivnega šele naslednji teden in me zato naročila za ta teden. Stari skomigne z rameni in se nameni v hišo pojest svoj sveži kruh. Ostanem pred vrati kot kakšen grški osel, ki sem si ga še pred pol ure želela, da bi me ponesel do zobozdravnika. Izgubljene ure spanja in stroški, ki sem jih imela z organizacijo tedna v Sloveniji, se mi v trenutku kolcnejo. Kratka jeza me prevzame ob nemoči v dani situaciji, nato pa se odpravim nazaj proti avtobusni postaji. »Kaj te 'čem druga?« si mislim po štajersko. Zares velike škode ni bilo, če dam sebe in svoj čas v nič, toda kaj bi bilo, če bi si za to priložnost v dunajski službi uredila dopust? Pa se je zapisalo še eno nenapisano pravilo: Nikoli ne verjemi, da bo B2C[1] odnos v Mariboru, kadarkoli enak tistemu na Dunaju. Kupci v Mariboru že dolgo niso več kralji. Morda nikoli niso bili. Vendar pa mi je bilo tudi opaziti, da prodajalci prav tako niso preveč cenjeni med kupci. Kdaj se je izgubilo medsebojno spoštovanje? Verjetno takrat, ko je Gosposka ulica izgubila svoj čar in se je ves mariborski narod prestavil v »nakupovalno središče Maribora« na drugi strani Drave. Dragi moj Maribor, kdaj si zares izgubil iskrene nasmehe in spoštljive besede? Morda pa jih nikoli nisi imel in so nas o poštenosti in spoštovanju samo tako učili. Ker je plemenito otroka usmerjati v poštenje in spoštovanje, četudi je svet odraslih nekaj povsem drugega.

V kakšen svet odraslih smo pahnjeni sodobni mladci, ki hrepenimo o osamosvojitvi, ker nam je to v naravi? Vzgajani v obljubljeno poštenost in enakopravnost, smo naredili vse, za kar je bilo rečeno, da nam bo koristilo v prihodnosti. Pridno smo študirali, delali smo ob študiju in si pridobivali izkušnje, priporočila in certifikate za v CV, samo zato, da nam na razgovoru za službo ne bi očitali, da smo zgolj teoretično podkovani. Prijavljali smo se na tekmovanja in zmagovali z inovativnimi projekti, udeleževali smo se delavnic, da bi se naučili pripraviti najboljši življenjepis, najboljše motivacijsko pismo, da bi se znali najbolje prodati! In z vsem tem v žepu smo nato stopili na trg dela enako, kot so se pred časom na pot odpravili begunci. In enako kot begunci, smo tudi mi prispeli do točke, kjer so pred nas postavili ograjo in skozi njo, po nekem čudnem algoritmu, spuščali samo določene izbrance. Z ničemer v tvojem žepu jih nisi mogel prepričati…in naenkrat si bil enak tistemu, ki je ves študij preplonkal (velikokrat pred tvojimi očmi) in prežural (medtem, ko si ti pridno zapisoval svoje življenjske cilje).

Ne nameravam nadaljevati v smeri pritoževanja nad odločevalci ali nad družbo, ki vidi smisel zgolj še v telefonskih igrah, saj je realnost preveč dolgočasna, da bi se kdorkoli z njo poglobljeno ukvarjal. Glede tega že vrabci na strehi čivkajo, da je vse skupaj v pogubi. V mislih imam izpostaviti nekaj drugega. Želim vam povedati o priložnosti, ki čaka v tej nasičeni brozgi tega in onega.

Prav ta čas je družba namreč tik pod viškom propada zadnjih ostankov dostojanstva in solidarnosti. Individualizem je postal osnovna vrednota in ljudje se delijo na trendsetterje in sledilce. Večinoma seveda v virtualnem svetu, saj je »pravi« svet prepočasen in preveč nezanimiv, da bi ga sploh še opazili.

Večina družbe, predvsem tistih vključenih v sistem služb, je sledilcev. Pridno vsako jutro vstanejo, se odpravijo proti svojemu delovnemu mestu, sedejo za napravo in ženejo motor, ki čisto na vrhu izpuhava bankovec za bankovcem. Tam nato vodilni sledilci te bankovce polovijo v svoje žepe kot metulje, pri tem pa se jim oči svetijo od pohlepa in napuha. »Dobro sem se znašel v tem življenju,« si mislijo ti ljudje vsako jutro, ko si pred ogledalom nitkajo zobe in zrejo v motivacijski napis: »Work until your idols become your rivals!«[2] Tako tisti za napravami kot tisti, ki lovijo metulje, so sledilci. Sledijo svojemu (praznemu) poželenju, ustvarjenemu skozi obveščevalne stroje in aplikacije, brez katerih ne (z)morejo več živeti. Na drugi strani trendsetterji izkoriščajo te naprave za svoj obstoj. In medtem ko sledilci, kljub svoji sleposti živijo na videz dokaj mirna življenja, so trendsetterji v nenehnem strahu, da jih bo zdaj zdaj odneslo med pozabljene. Biti pozabljen pa je danes največji možni poraz, ki ga individualnež lahko doživi. A zato niso sledilci nič bolj srečni. Ne ena ne druga vloga namreč človeku ni pisana na kožo. Človek se rodi ustvarjalen, brezpogojno ljubeč in vesel. Pomislite, otroški smeh je tako preprost in iskren. Otroške oči so tako preprosto iskrive in zvedave. Otrok je neopredeljen, nikamor potisnjen, da bi bil eno ali drugo. On je on, v svoji pristnosti. Ni ga strah, da bi bil pozabljen in nima hrepenenj, zaradi katerih bi moral žrtvovati sebe in svojo srčnost. Pravzaprav je srčnost edino, čemur sledi.

Potem pa, nekje proti koncu dvajsetih, včasih že prej, zadnje čase pa vendarle skoraj v tridesetih, se človek znajde na razpotju. Ena pot vodi k srcu, druga k imetju. Ena ne obljublja ničesar, razen, da je že na videz lepša, polna cvetja in metuljev. Druga je komaj prehodna, blatna in, seveda, trnjeva, toda obljublja nenehne novosti, blišč in na koncu, če ti jo uspe prehoditi, boš lahko pobiral cvetje na SVOJI zemlji ter lovil SVOJE metulje. In kar je še najpomembneje, če boš prehodil to pot do konca, se ti bodo vsi klanjali, morda ti bodo celo malo zavidali, kar te bo itak navdalo z zadovoljstvom, in postal boš pomemben. Tako zelo pomemben, da bodo o tebi vsi govorili, morebiti bodo o tebi celo poročali v obveščevalnih strojih in aplikacijah. Nič zato, če si boš na tej poti strgal hlače in polomil noge. Še bolje! Vztrajal si, se prelomil na dva pol, a se vendarle nisi predal.  Šel si preko sebe. Prišel si do cilja te blatne, trnjeve poti in to zmorejo le redki! Junak si!

Vir slike: www.thinksales.co.za 

Tisti, ki pa se, kljub vabljivim obljubam trnjeve poti, odpravijo po srčni poti, tisti so za današnjo družbo naravnost smešni. Včasih jih imajo tudi za lene, domišljave, ker da se izmikajo trnjem in da se bojé soočiti se z »življenjem«. Pravzaprav jih imajo za neprilagojene. Nihče ne spremlja njihove poti, nihče jim ne verjame. Na tej poti so dolgo sami.  Nimajo vpogleda v ustaljene uspehe. Toda, vleče jih srce. Prepriča jih gmota uvidov za površinskostjo sveta v katerem živijo. Ne vidijo smisla v trganju hlač in lomljenju nog za prazne stvari. Vleče jih srce. In mu sledijo, čeprav se pri tem upirajo toku družbene reke, ki jih sili med ustaljeno trnje. Čutijo neodobravanje na svoji koži, ki je izpostavljena ostrim paradigmam. Nemogoče bi bilo, da ob tem ne bi trpeli. Nemogoče bi bilo, da v svoji človeški ranljivosti, ne bi od časa do časa spregledali cvetlic in metuljev ob poti, ker bi njihov pogled, z občutkom krivde, segal tja, kjer se drugi lomijo na trnjih. 

Tako pridemo do zaključka, da obe poti prinašata trpljenje. Pa vendar nam ena na koncu prinese vse, a druga ničesar. Dostojevski je rekel, da je trpljenje edini izvor zavesti. A če je trpljenje nekaj vsakdanjega, nekaj kar se pričakuje, ga morebiti ne bomo vzeli dovolj resno. Priložnost, da bi se srečali s svojo zavestjo, bo tako odneslo mimo nas za vedno. Pot, ki vodi k srcu je pot posejana s cvetjem in obdana z metulji, zatorej na njej ne bomo pričakovali trpljenja. Pa vendar se bo pojavilo, zaradi pogledovanja tam čez, k tisti drugi poti, po kateri hodijo in se mučijo vsi ostali. Trpljenje bo nastalo zaradi samoobtoževanja o napačnosti naše drugačnosti. Trpljenje bo nastalo v večnem dvomu v smiselnost naše neprilagojenosti. Toda to bo drugačno trpljenje. To bo trpljenje o katerem govori Dostojevski. To bo pot k zavesti.

Zatorej smo sodobni mladci, na pragu skoraj neuresničljive osamosvojitve, a tudi pred priložnostjo, da se bolj, kot se je lahko katerakoli generacija pred nami, obrnemo k sebi. Bolj kot katerakoli generacija pred nami, se lahko podamo na pot proti srcu. O tem so nas celo nezavedno učili, ko so nam ob vsaki priložnosti rekli, da naj sledimo svojim sanjam. Da naj verjamemo vase. Da naj počnemo to, kar nas veseli. In morebiti, se sprašujem, je prav zato, v teh časih, tako težko kar takoj slepo ubrati trnjevo pot proti imetju in pomembnosti. Morebiti je sistem zatajil prav pri naši generaciji zato, ker ne bi vzdržal naše srčne domišljavosti. Naše srčne lenobe. Ker nikoli ne bi zmogel razumeti naše srčne zavesti, ki postaja imuna na imetje. Prav zato, si mislim, nas zadnje čase obsedeno (beri obupano) oblagajo z materialnimi inovacijami in nas prepričujejo o njihovi neprecenljivi vrednosti za našo srečo. Stara metoda, ki je uspešno delovala od industrijske revolucije naprej, sedaj pa počasi izgublja na učinkovitosti. Enako je z metodo ustrahovanja, s katero nas posiljujejo že desetletja, pa z metodo poneumljanja preko pametnih naprav, ki vedno bolj mislijo namesto nas. Vse to so stare metode, s katerimi nas skušajo odvrniti od tega, da bi hodili proti srcu. Toda bolj kot kadarkoli, nam je mladim dana priložnost, da izberemo lažjo pot, tisto lepo na pogled, z rožami in metulji. Da ignoriramo farso o uspehu, za katerega je potrebno žrtvovati svoje telo in um in vse, kar ti je bilo dano ob rojstvu. Takoj, ko bomo razvrednotili pomen brezplodnega in nečloveškega garanja, bomo spremenili svet. In to je priložnost, ki jo ima naša generacija zato, ker je sistem v naših časih postal ranljiv in neučinkovit. To ni kriza. To je priložnost! Priložnost za pomislek. Priložnost za srčno odločitev. Priložnost za vrnitev k sebi – nekaj, po čemer večina zahrepeni šele takrat, ko je življenje že steklo mimo.

Srčna pot je pot k svoji zavesti. Ni preprosta. Revna je, brez imetja in laskanja. A v trenutku, ko človek neha hrepeneti po otipljivem, postane lepa, navdihujoča in bogata. Na koncu poti pa sreča…tista resnična in pristna…tista, ki jo začutiš v telesu in duhu kot najbolj preprosto hvaležnost za to, da si. In medtem ko si na trnjevi poti lomiš noge in trgaš hlače, se na srčni poti osvobajaš in sladkaš z drobnimi sladkostmi življenja – pa kaj! To ti pripada, ker si s pogumom sprejel priložnost živeti drugače, ljubiti globoko in predano ter verjeti vase z vso svojo zavestjo.                 

---

[1] Business to Customer – npr. odnos prodajalca s kupcem

[2] Delaj tako dolgo, da bodo tvoji vzorniki postali tvoji tekmeci. 

MOŠKI, KI PREBUJA ŽENSKO

Žensko življenje je v bistvu veliko bolj razburljivo od moškega, čeprav na prvi pogled vse skupaj zgleda povsem drugače. Moškim se dogajajo zanimive reči…dogajajo se jim ženske, dogajajo se jim avtomobili, dogaja se jim svet kolegov in prijateljev, svet piva in svet nogometa…. Fuj, kako plehko je to zdaj zvenelo! Kakor, da bi zabili žeblje v zaboj in rekli to je zdaj to, pošlji dalje! Pa je vendarle drugače. Vendarle je bolj čuteče, bolj globoko….bolj kompleksno biti človek. Človeška bit, je sicer sama po sebi preprosta, toda ni je mogoče videti na površini in zato je pot do nje, da bi jo videli takšno, kot je v resnici, precej kompleksna. Skrita je….pod plastmi površinskih informacij o tem, kaj naj bi bilo bistvo naših življenj in kje je skrita sreča. Pa tudi o tem, kaj bi nas v resnici moralo skrbeti in čemu bi morali posvečati našo ljubezen…tisto, ki v nas pač je, pa četudi vklenjena v okove in slepa zaradi pomanjkanja svetlobe.

Ženska gleda na svet okoli sebe skozi pajčevino svojih čustev. Videti je zanjo enako kot čutiti. To kar vidi, to čuti…in prav zato, prav zaradi te tenkočutnosti, je njeno življenje bolj razburljivo. Barva se v tisočih barvah, utripa, valovi, se širi in krči in predvsem, je ves čas nemirno. To ne pomeni nujno slabih občutkov, kajti nemir je lahko tudi vznemirljiv….zanimiv…eksotičen. Ženska lahko cveti, kakor najlepši cvet na svetu, a lahko tudi vihra kakor črna burja, ki odkriva strehe in ruva drevesa. Lahko gori kakor neustavljiv požar in lahko greje kakor ljubeč kamin. Vse to lahko ženska, pa čeprav je krhka in nežna in velikokrat ne ve kaj hoče. Ne ve kaj hoče, ker ne zmore spustiti, ne zmore prepustiti…mora se vdajati iluzijam in se nenehno boriti z nestrinjanjem njenega srca z njenim razumom…in zato, ona mora nadzorovati, mora si želeti, mora si predstavljati in mora pričakovati. Tako jo je vzgojila družba. Tako jo je vzgojil svet v katerega se je rodila. Stvari je potrebno imeti pod nadzorom in jih ohranjati znotraj obvladljivih okvirjev. In kadar življenje tega ne dopušča, je to popolnoma nesprejemljivo. Takrat se je potrebno kriviti in obtoževati za šibkost in domišljavost. Nemogoče je namreč  sprejeti človeškost kot razlog za odpuščanje samemu sebi. Ne! To je nedopustno.

Po drugi strani pa, svoboda, ki žari onkraj okvirjev in meja otipljivega, čaka na nas. Čaka na žensko, da bi spustila svoje srce iz primeža zaslepljenih pričakovanj. Čaka na žensko, da bi jo ponesla med oblake in ji pokazala razsežnost njenega življenja. »Dovolj si,« bi ji zašepetala skozi zlate žarke sonca, »tvoja ljubezen je neskončna in vsemogočna. Tvoja ljubezen, ljubezen tvoje ženstvenosti, tvojega bistva, je v tebi zato, da bi ljubila in zdravila svet okoli sebe.«

Če je na svetu vse zgrešeno in vse narobe, je to zato, ker smo pozabili na milino. Milino, ki jo nosi ženska. Milino, ki odpušča. Milino, ki objema žalostne in šibke. Milino, ki omehča zaletave in pohlepne. Milino, ki spomni na lepoto nevidnega, neoprijemljivega, pa vendar najbolj izmed vsega čutenega. Če se sprašujemo kako naprej, je odgovor v iskanju te izvorne in naravne ženstvenosti. In izvorne moškosti, tiste, ki v ženski prebudi njeno zavedanje…tiste, ki prebuja njeno milino.

Vrniti se nazaj. Izstopiti iz ekstremov. To je pot. Ni nam potrebno povzdigovati ženske vrednosti nad moško. Moškost in ženskost sta namreč vzajemni in se dopolnjujeta. Ena brez druge ne zmoreta obstajati v vsej svoji popolnosti. Ženske potrebujemo ljubeče moške, ki v nas prebujajo nežnost, milino in brezkončno ljubezen. Kakor tudi oni potrebujejo nas, da se lahko počutijo moški. Potrebujejo našo ranljivost, našo nesigurnost in našo ljubečo skrb, da lahko ljubijo kot moški. Da lahko delujejo kot moški. Enost moškega in ženske je pot do naše vrednosti*. Ženske. Moške. Človeške.

O tem, kako lahko moški prebudi ženstvenost sodobne ženske, piše v moji knjigi Pot do Nje. Svoj tiskan in podpisan izvod lahko naročite na spletni strani www.potdonje.wordpress.com.

*Moja filozofija o ljubezni med moškim in žensko morda zveni brezbrižno do istospolne ljubezni. To nikakor ni moj namen. Menim, da je vsaka ljubezen prebujenje in bogastvo ter da lahko duhovno rastemo takrat, kadar se ravnamo po svojem srcu in v skladu z našimi najglobljimi hotenji. Toda, v svojem pisanju želim poudariti kako lahko heteroseksualni odnos raste kadar si moški in ženska dovolita ljubiti s svojo izvorno ljubeznijo, moško in žensko, ki sta med seboj povsem drugačni. Poudariti želim kakšno vrednost ima moška ljubezen do ženske, na njeni poti do njene ženstvenosti. Ljubezen, ki raste med moškim žensko je edinstvena, kakor je lahko edinstvena ljubezen med dvema moškima in dvema ženskama. To so povsem različne poti in nesmiselno jih je primerjati ali govoriti tem, kaj je resnično in kaj ni. Resnično je tisto, v kar verjamemo. In tisto, čemur lahko poklonimo svojo brezpogojno ljubezen.    

        

NOVOLETNI BLUES ali Kaj si o nas misli življenje...

Včeraj se je neskončna meglica ležerno naslanjala na modro želejasto puščavo, danes pa je morska gladina že dobila blišč mediteranskega dneva. Toda obenem je tudi snežilo. Snežinke, prvič zame v tej zimi, so lahkotno poplesavale mimo okna, a je bil pogled nanje vseeno zelo nenavaden, saj se je v ozadju raztezala palmina krošnja, ki je opazovalčev pogled prikovala nase, kljub vabljivi modrini za njo. Ponoči je burja z neuvidevnim zavijanjem raztrgala meglice in nekje izza hribov privabila oblake polne belih puhastih snežink. Težko bi ji bilo zameriti, saj nas prvi sneg zmeraj ponese nazaj v otroštvo in tisti neprecenljiv občutek brezskrbnosti in sproščenosti – ničesar ti ni potrebno imeti pod nadzorom… življenju enostavno pustiš, da te pelje po svojih poteh nežno in počasi.

Tako sem se sprijaznila s to sliko, polno nasprotij in neskladij. Prepričljivo me je opominjala na stanje mojih globokih hrepenenj, h katerim nikakor ne morem pristaviti plehkega in nedokončanega zaključka. Kar naenkrat, sem ugotovila, sem starejša skoraj za desetletje. In v tem času sem preplezala gorovja in prebrodila močvirja, malo gor in malo dol in malo v levo in malo v desno, pa so leta kar stekla mimo, kakor da čas sploh ne bi imel pomena. Pa ga je imel. Zame se je vsak trenutek, preživet v nekem prizadevanju brez vidnega konca, zdel nekako izgubljen. Moja nepotrpežljivost me je gnala naprej z vso silo in časa za okrevanje po padcih prav za prav ni bilo. Tako sem si mislila. Ne, bila sem prepričana.

Toda življenje se je najbrž že od vsega začetka hudomušno muzalo moji neizkušenosti in entuziastični naivnosti. Zdaj se muzam tudi sama, ko mi spomin v moji glavi predloži slike kot dokaze o burni preteklosti. Vedno znova se muzam in včasih v zaigranem neodobravanju zmajam z glavo, toda vedno na koncu, ko se odvrtijo vse slike in prizori, postanem na smrt utrujena od življenja. Kakšen paradoks. Namesto, da bi se novega védenja o lastnem obstoju veselila in bi mi to vlivalo pogum za prihodnjih deset let, se jaz neprepričljivo bodrim, da najboljše šele prihaja, pa četudi zavito v skrivnost. Neprepričljivo zato, ker imam globoko v sebi občutek, da sem doživela in odkrila že vse in da je življenje zame nekako že preteklo, kar pa me še dodatno spravlja v obup in samoobtoževanje o lastni domišljavosti. Tudi ob takšnih mislih, sem prepričana, se življenje, nekje za zaveso, ponovno muza in si misli svoje. Po eni strani je zadnje desetletje minilo 'kar naenkrat', po drugi strani pa se mi zdi, da je trajalo celo večnost, da sem tu, kjer sem zdaj. Verjetno je zdaj povsem jasno, zakaj sem se odločila jutranji pogled skozi okno na snežinke, ki padajo v morje, primerjati z dogajanjem v moji glavi.

Novo leto. Spet novo. Spet skrivnostno – ker vendar nikoli zares ne moremo vedeti, kaj nam bo postavilo pred nos. Nekateri ob tej priložnosti sami sebe skušajo prepričati, da je novo leto nova priložnost za to, da spet poskušajo postati nekoliko boljši ljudje in si zato, da bi se navidezno obvarovali pred nepredvidljivostjo usode, zastavijo cel kup zaobljub in ciljev. Spet drugi se za čas (kao) ne zmenijo, in se odločijo, da se z mislimi o tem, kaj bi utegnilo prinesti novo leto, raje sploh ne bodo ukvarjali. Kakorkoli že se ljudje soočamo z novim začetkom leta, zmeraj nas to spomni na veličastno dimenzijo, imenovano čas, ki smo si ga zamislili, da bi svoje življenje lažje postavili v izbrani okvir in ga tako imeli pod nadzorom. Prav slednje nas namreč varuje pred tiho resnico o naši minljivosti in kratkotrajnosti. Dobesedno sami sebe prepričamo, da so stvari v naših rokah. Da lahko sebe povzdignemo visoko nad povprečje, če se bomo le dovolj potrudili. In če bomo dovolj vztrajni in potrpežljivi. Nekaj je v tem tudi resnice, a še zdaleč ne toliko, kot si mislimo. Resnica o življenju je namreč veliko preprostejša in ves čas jo imamo pred očmi. Toda, ne vidimo je, ker smo ob vseh teh okvirjih, zamislih in pametovanjih postali slepi zanjo.

To leto pred nas postavlja predlog. Pravi nam, da bi bilo dobro, če bi se lahko nehali delati pametne o tem, kaj je dobro za nas. Pravi nam, da bi bilo dobro, če bi prisluhnili tišini, saj je v njej razodeta resnica o tem, kaj moramo storiti. Dobro bi bilo, če bi zaupali zgolj dejstvu, da smo v ta svet rojeni z razlogom in ne kar tako, da bi postopali po življenjskih poteh domišljavo in pohlepno. Da bi zaupali, da je naš življenjski namen že od vsega začetka položen v naše misli in da se nam bo razodel v trenutku, ko bomo lastnemu življenju dovolili, da preseže naš skrbno izbran okvir.

Kako se pa vi počutite v teh prvih dneh novega leta? Ali niste morda tudi vi utrujeni za ponovni začetek in si zato vztrajno prigovarjate, da življenje pač teče dalje… ? In, da tako pač je…?

Pa vendar je vse, kar moramo storiti zgolj to, da spustimo nadzor. In, da dovolimo času, da postane neskončen.      

Kako je sneg poplesaval nad opatijskim morjem.