Ko tako minevajo
dnevi, kakor da bi jih gledal na krožnikih tekočega traka v All-you-can-eat
suši restavraciji, se seveda vprašaš v čem je smisel. Tako mimo-leteče so zame
minili zadnji trije meseci, meseci "kao" resničnega
"odraslega" življenja. Življenja, kjer se človek zjutraj zbudi z
namenom, da gre v službo služiti denar za svojo vedno manj sanjsko prihodnost.
Dolge ure sedenja pred ekranom in premetavanja podatkovnih baz, lizanja
pisemskih ovojnic, vdihavanja opojnega vonja sveže barve multipraktičnega
printerja, ki je v trenutku posušena vtisnjena v še topli pisarniški papir v
stotinah izvodov. Človek se čez čas resnično prične čuditi, kako to, da ta
multipraktični printer ne zmore "izbaciti" prav tako tople pečene
kruhke namazane z "Magenta" marmelado. Za tiste, ki ne veste, Magenta
je ena od štirih tiskarskih barv izraženih v kratici CMYK.
Kaj sem odnesla iz
te izredno praktične izkušnje v gradbenem megalomanskem podjetju? Nekaj novih
nemških fraz in dokončno spoznanje, da se nikoli in nikdar ne bom resnično
zaposlila za polni delovni čas. Da nisem napisala nobenega bloga ni toliko
krivo pomanjkanje časa in šumnikov na avstrijski tipkovnici, pač pa predvsem
pomanjkanje navdiha, ubitega od vsakodnevne rutine
"delanja-nič-pomembnega". Verjamem, da je večina delovnih mest veliko
bolj zanimivih od praktikantskega urnika, pa vendar sedeti vsak dan devet ur v
pisarni, pa četudi z najboljšim razgledom, ni nekaj, za kar bi bilo vredno
žrtvovati življenje. Mnogi me boste sedaj seveda označili za domišljavo, vendar
menim da gre za povsem naravni podjetniški žargon.
Zakaj sedeti in reševati drobne nalogice kot nepogrešljiv člen v verigi glomaznega stroja, če lahko ustvarjaš svojo zgodbo na krilih kreativnosti in svobode? Vem. Ker ni tako enostavno...ker, če bi bilo, bi to počeli vsi, ne? Pa vendar, ne morem mimo prodirajočega občutka podobnosti tega dejstva s tistim o odhodih mladih Slovencev v tujino. Še vedno nas ni veliko, ki smo odšli "na bolje" v tujino. Več je takšnih, ki ostajajo v slovenskem okolju in čakajo ali pa se brezupno in na povsem napačen način borijo za boljši jutri. Ne morem, da ne bi primerjala tega žrtvovanja z žrtvovanjem svojega lastnega vsakdana na klasičnem delovnem mestu. V obeh primerih je namreč potrebno manj truda vložiti v spremembe in v obeh primerih posameznik zapravlja svoj potencial s tem ko čaka, da se bo morda nekaj spremenilo na bolje. In v obeh primerih več kot polovica ljudi živi v zanikanju in ne sprejemanju tega dejstva. Večina podlega strahu pred neznanim razpletom, ki jim ga vsakodnevno v misli vceplja predvsem slovenski medijski sistem, nato pa se z mediji na čelu najde še cel kup takšnih Slovencev, ki nam, tistim, ki smo se odločili živeti zdaj, s tem potencialom, ki smo ga razvijali več let in zaradi katerega smo prav za prav zapustili neplodno območje obupane Slovenije, očitajo pomanjkanje nacionalne zavesti in brezbrižnost do domače države. Pred časom sem se zagovorila z avtobusnim voznikom, srednjih let, v Mariboru, ki je potem, ko sem mu razodela svojo čudovito življenjsko zgodbo v tujini, zaključil najin pogovor z očitkom: "Veš, ni prav, da mladi odhajate in delite svoje znanje tujcem, namesto, da bi le-to prispevali v slovensko državo, da bi se končno nekaj izboljšalo."
Zakaj sedeti in reševati drobne nalogice kot nepogrešljiv člen v verigi glomaznega stroja, če lahko ustvarjaš svojo zgodbo na krilih kreativnosti in svobode? Vem. Ker ni tako enostavno...ker, če bi bilo, bi to počeli vsi, ne? Pa vendar, ne morem mimo prodirajočega občutka podobnosti tega dejstva s tistim o odhodih mladih Slovencev v tujino. Še vedno nas ni veliko, ki smo odšli "na bolje" v tujino. Več je takšnih, ki ostajajo v slovenskem okolju in čakajo ali pa se brezupno in na povsem napačen način borijo za boljši jutri. Ne morem, da ne bi primerjala tega žrtvovanja z žrtvovanjem svojega lastnega vsakdana na klasičnem delovnem mestu. V obeh primerih je namreč potrebno manj truda vložiti v spremembe in v obeh primerih posameznik zapravlja svoj potencial s tem ko čaka, da se bo morda nekaj spremenilo na bolje. In v obeh primerih več kot polovica ljudi živi v zanikanju in ne sprejemanju tega dejstva. Večina podlega strahu pred neznanim razpletom, ki jim ga vsakodnevno v misli vceplja predvsem slovenski medijski sistem, nato pa se z mediji na čelu najde še cel kup takšnih Slovencev, ki nam, tistim, ki smo se odločili živeti zdaj, s tem potencialom, ki smo ga razvijali več let in zaradi katerega smo prav za prav zapustili neplodno območje obupane Slovenije, očitajo pomanjkanje nacionalne zavesti in brezbrižnost do domače države. Pred časom sem se zagovorila z avtobusnim voznikom, srednjih let, v Mariboru, ki je potem, ko sem mu razodela svojo čudovito življenjsko zgodbo v tujini, zaključil najin pogovor z očitkom: "Veš, ni prav, da mladi odhajate in delite svoje znanje tujcem, namesto, da bi le-to prispevali v slovensko državo, da bi se končno nekaj izboljšalo."
Šokirana
sem izstopila iz avtobusa in po treh globokih vdihih sem dojela. Slovenija še
dolgo ne bo tam, kjer trenutno živim jaz. In to zaradi ljudi samih. Dokler
ljudje ne bodo sprejeli svoje lastne odgovornosti in naredili svojih lastnih
korakov naprej, tako dolgo bo zmeraj kriv nekdo drug. Očitki so v bistvu
vzkliki ljudi, zaslepljenih s svojo žrtvijo in nemočjo, ki ne ena, ne druga
nista resnični. Za trenutek sem čutila krivdo, saj sem nekoč bila izredno
patriotski otrok. Toda potem je v mojo glavo pridrvel vlak razočaranj, ki sem
jih doživela v preteklih letih, ko sem resnično poskušala v svoji državi nekaj
spremeniti na bolje. Recimo, ko sem želela Mariborčanom pripravljati zajtrke iz
domačega kruha in sveže stisnjenega pomarančnega soka, pa se jih je v mojem
lokalu dnevno znašlo le okoli šestindvajset. Sedemindvajseti ni prišel, ker je
dobil slaba priporočila od lokala sto metrov po ulici nižje, kjer so pripravljali
sendviče. In jaz nevednica namenoma nisem prodajala sendvičev zato, da bi lahko
v isti ulici živela oba lokala... Ali pa takrat, ko sem svojo iskreno in
inovativno zgodbo o zajtrkovalnici prijavila na razpis za nepovratna sredstva,
da bi se preselila bližje ljudem, pa so me zavrnili in zrušili mojo zgodbo, ker
so v preteklih letih baje podelili že ogromno subvencij gostincem in
turističnim podjetjem...a res? In Avstralci še vedno mislijo, da je Slovenija
nekje pri Rusiji... Nesla sem svoje ideje na občino, bila sem celo na otroškem parlamentu v
Ljubljani, bila sem po televiziji in pisala sem v medijih...toda moje besede je
odneslo mimo ušes vseh pomembnih ljudi prav tako, kakor odnese jesensko listje,
ki se ga nihče ne želi spominjati, ker bo naslednje leto prineslo novo. In
potem sem se odločila, da zaživim svoje življenje in ponudim svoj potencial
tam, kjer ljudje cenijo mlade ljudi z znanjem.
Imam namreč eno življenje, za katerega odgovarjam sama. Lahko ga postavim v
čakalno vrsto na slovenskem zavodu za zaposlovanje, ali pa ga zavrtim na
vrtiljaku priložnosti med ljudmi, ki ljubijo dobre življenjske zgodbe. V družbi
kjer se mladim ničesar ne očita, in starim se ničesar ne odvzema. V družbi,
kjer je človek sicer res sam svoje sreče kovač, ampak je zaradi tega tudi
ekstremno cenjen vsak, ki ponosno razkrije svoj potencial in ga ponudi v pomoč
kolektivnemu razvoju. V družbi, kjer se ti šef zahvali in natakar brez težav
vrne 47€, ko plačaš kavo s petdesetimi evri. V družbi kjer ti ob nakupu enotne
letne vozovnice za javni prevoz (ki stane toliko kolikor je dni v letu)
podarijo še vstopnice za kino, muzeje in galerije ter kjer te na vseh tablah
prosijo za določeno ravnanje in ti ne grozijo s kaznimi, v primeru drugačnega
ravnanja. Toda te družbe niti ni potrebno prositi, ker ta družba si sama od
sebe želi prijetnega bivanja. In tukaj je ključ do boljšega jutri dragi
Slovenci! V lastnem razmišljanju in lastnem ravnanju. In ne v ravnanju vlade,
politikov in tajkunov!
V trenutku, ko sem
odmislila vse težave, ki jih ima moja država, sem ostala samo jaz in moje
odločitve. In v tem trenutku sem tudi spoznala, da sem popolnoma neodvisna od
političnih odločitev in od gospodarskega razvoja Republike Slovenije. Edini
kapital iz katerega se lahko razvijam je moj lastni potencial integriranja v
družbo, ki želi naprej. In zato živim in gradim na Dunaju. In ne, to ne pomeni,
da se bom zaradi tega mogla podvreči razmeram klasičnih delovnih mest z
deveturnim delovnikom, kot sicer veliko tukaj živečih ljudi. Prednost tega
sveta je predvsem v mavrici raznolikih možnosti, ki se razprostirajo pred
menoj v prihodnosti. Kako bi potem človek živel v brezupu?? Če pa je toliko
upanja tukaj! Toliko razvoja in toliko želje po napredku. In vse to temelji na
ljudeh samih! Ljudje so tisti, ki ustvarjajo takšno kolektivno zavest. Vsak
zase prispeva v razvoj in dobrobit, a hkrati si podjetja med seboj delijo trg
in uspeh zato, da lahko trajnostno razvijajo svoje zgodbe. Dragi moji, to je
povsem drugi svet in zame vsekakor obljubljena dežela. Dežela, ki mi je bila
obljubljena kot otroku, pa sem ves čas mislila, da bo to prav moja Slovenija.
Toda morda in želim si, da bi Slovenija bila obljubljena dežela za moje otroke.
Toliko vrlin namreč ima naša država. Toliko potenciala....ljudje pa se
ukvarjajo s tem kako se nič ne da spremeniti. V resnici pa je najprej potrebno
spremeniti prav to misel. Naša država, moja Slovenija, skriva potencial v svoji
izvirnosti, v svoji majhnosti, bogati kot zakladnica še ne videnega,
nepreizkušenega! Toda ta potencial je potlačen od kolektivnega negativizma in
pretiravanja z brezupom. Milijarde bi lahko služila državna blagajna z lepotami
in dobrotami slovenske dežele, a so vsi, celo ljudje sami, slepi za to. Po
drugi strani pa, lahko se neskončno izgovarjamo, da je Slovenija še mlada
država. Potemtakem je slovenska družba le nebogljen otrok. Otrok, ki iz dneva v
dan išče svoje starše, a je v resnici sirota. Otrok, ki nenehno joče. In je
nenehno sam.
Tudi meni se je zgodilo, da mi je odgovoril kakšen starejši občan v smislu 'mladi naj ostanejo doma, kakšna pa bo naša država brez perspektivnih in energičnih mladih'. Ne odgovarjam, ker je iz lastnih izkušenj v Sloveniji situacija takšna, da je več vreden 'sosedov sin' ali pa izmozgana delavka, ki greje svoj stolček zaradi 'izkušenj, ki jih mladi nimamo'.
OdgovoriIzbrišiSe pa strinjam tudi s tem, da poraba vsega časa in energije za uboganje na delovnem mestu vodi do tega, da postaneš del brezglave floke ovac, ki je hvaležna za vsak evro od delodajalca in države ter za to, da sploh lahko nekje delaš.
Kreativnosti v Sloveniji ne marajo in pika.
Pa srečno na Dunaju še naprej, uživaj še za tiste, ki smo obtičali doma!
Lp :)
Super napisano! Sem se nasla prav v vsakem stavku in podozivela tudi ocitanja glede odhoda. Sama sem tu tri teden in prav zato, ker je tu tako pisano in je toliko ras, se ne pocutim vec kot tujec! Slednje je bilo najboj bolece. Ti zelim veliko lepega, mogoce se pa kdaj srecava ;)
OdgovoriIzbrišiSuper Maja le tako naprej.Rad te mam ati.
OdgovoriIzbriši