Stopala je med svojimi vrstniki z
vsem ponosom, ki ga pri svojih petnajstih premore in dvigovala brado visoko nad
sistemom, ki se mu je s pomočjo svoje ljubeče matere lahko tako uspešno zoperstavila.
Njen sveti gral, kamen ponosa in izredno pomemben element moči, s katerim se je
v tistem trenutku šopirila, je bila, za njene še zmeraj precej otroške dlani,
nekoliko predolga cigareta. In cigareta je bila hkrati tudi njen kamen spotike,
na katerem se je opotekla že kar prvi dan letovanja s svojimi vrstniki v
organizaciji ene, v Sloveniji najbolj aktivnih zvez za otroke in mladino. Ni
bila edina seveda, cel ducat je bilo takšnih najstniških upornikov, ki so se
odločili požvižgati se na pravila. To je seveda povsem naravno vedenje
najstnikov, otrok, ki se navzven in navznoter intenzivno spreminjajo v odrasle
ljudi. Naenkrat se jim namreč dogaja, da sebe občutijo bolj, kot kadarkoli prej.
In to ne samo v fizičnem smislu, pač pa jih začnejo od znotraj pikati delčki
njihove osebnosti, v katero se bodo oblikovali v prihodnjih letih. Doživljajo
prva srečanja s svojimi pomisleki, s svojimi hrepenenji in tudi s svojim egom.
Povsem normalno je, da vsega tega ne zmorejo brzdati, kaj šele razumeti. Vse se
namreč dogaja preveč naenkrat in tako se večina najstnikov vede čustveno
instinktivno…kakor jim torej narekujejo čustva, pa vendar znotraj okvirjev, ki
so jim bili privzgojeni s strani življenjskih učiteljev, torej tistih, ki so
jih do tega trenutka učili o življenju. Govorim o starših oz. skrbnikih oz.
tistih, po katerih si je otrok lahko slikal predstave o tem, kaj je prav in kaj
ne.
Človeška družba živi v sklopu
mnogih organizacij in sistemov, ki se prepletajo, a so po drugi strani odlično
povezani v nek družbeni red ali okvir, če hočete, znotraj katerega se človek
počuti varno. Kot je dejal že Norman V. Peale, je prva organizacija, znotraj
katere deluje človek, družina. Ali ta organizacija deluje tako, da lahko človek
raste in se razvija v svojo najboljšo možno različico, je seveda drugo
vprašanje, vendar pa je družina nesporno najbolj temeljni okvir, znotraj
katerega naj bi se vsak otrok naučil osnov za življenje. Mnoge družine nudijo
otrokom varno, ljubeče in poučno okolje, večinoma pa prav družine, torej osnovni
okvirji, otroke pustijo na cedilu. Nekaterim staršem se, na primer, zdi bolj
pomembno, da bo njihov otrok znal ob kajenju inhalirati, kot pa da ga bi
naučili, da je za to, da realno oceniš drugega človeka, okolje ali dogajanje,
včasih potrebno počakati dan ali dva in šele nato soditi. Takšen otrok nato ni
nepotrpežljiv samo zato, ker ne pride do svoje naslednje cigarete, ampak tudi
zato, ker misli, da se je že vsega naučil in ni več ničesar, kar bi ga lahko
presenetilo. Nepotrpežljiv je zaradi fiktivnega dolgčasa, ki polni njegovo življenje. Kako
zelo oropan je takšen otrok lepote resničnega, pestrega in razsežnega
življenja! Daleč od tega sicer, da bi takšen otrok bil za vedno izgubljen, pa
vendar, koliko več lekcij se bo zaradi tega moral naučiti še v prihodnjih letih,
letih, ko bi praviloma moral že graditi in ustvarjati svojo prihodnost?! Torej,
ni oropan mladosti, kot se je to dogajalo v prejšnjih generacijah, ko so starši
otroke prehitro »vrgli« v resnično življenje in jim pogosto naložili bremena
svoje lastne odraslosti, ne, oropan je odraslosti. Kot že skoraj odrasel
človek, se potem v svojih dvajsetih, morda celo v tridesetih, uči osnov za
življenje, brez katerih pa je skoraj nemogoče graditi in ustvarjati prihodnost.
Temu mnogi rečejo tudi sodobno razvajanje, a bi jaz to besedo spremenila v
zavajanje. In sedaj sploh ni pomembno ali je starš, ki zavaja svojega otroka z
obljubami o tem, da je kajenje okej, da je življenje, dokler si mlad lepo in ga
je potrebno brezmejno uživati in da je sebičnost pomembna vrlina za preživetje
v tem norem svetu, tudi sam bil zavajan s strani svojih staršev. Kar je bilo,
je bilo in težko je »popraviti« odraslega človeka. Niti ni nobenemu dovoljeno
posegati v okvirje in vrednote nekoga formalno odraslega, razen če za to sam
prosi. Po drugi strani, pa je dolžnost vseh nas, da vztrajno posegamo v okvirje
naših mladih, ne glede na to, da so uradno za to odgovorni starši. Naši mladi
so namreč odsev naše prihodnosti. Njihovi okvirji in vzorci bodo oblikovali
okvirje in vzorce človeške družbe v prihodnjih desetletjih in zato je tveganje,
da prepuščamo mlade zgolj njihovim staršem, med katerimi mnogi niso postali
najboljše, kar bi lahko bili, preprosto preveliko.
Photo-sorce: https://encrypted-tbn2.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcTBYNRBwF3CsBVUSIcrIj-i3r4hTD6B-cNv6CFBh5aycMazRrQU-w |
V takšnih razmerah, ko že vrabci
na strehi čivkajo o vedno bolj bolni in nezreli družbi, so torej priložnosti,
ko lahko otrok odkriva tudi drugačne razsežnosti svojega obstoja, zanj
neprecenljive, hkrati pa so neprecenljive tudi za našo družbo. In tudi dejstvo
je, da starši, naj se še tako trudijo, otroka ne zmorejo vzgajati sami. Otrok
je namreč kakor goba, ki vsa leta mladosti intenzivno vpija tako pozitivne, kot
negativne vzorce vedno bolj razsežnega okolja, na podlagi tega pa duhovno raste
in se oblikuje v lasten individuum. Sprva je to okolje zgolj družina, toda kaj
kmalu postane otrokov mali družinski svet vedno večji, bolj zanimiv in polnejši
ljudi, dogodkov in občutkov. Seveda so starši prva vzgojna linija in tega bi se
moral zavedati vsak med njimi, ne glede na to, na kak način se je zgodilo, da
ga je ta odgovornost doletela.
Vsak, ki se znajde v vlogi starša, bi se moral
zavedati, da je otrok samostojno človeško bitje z ogromnim potencialom za
ljubezen in srečo, ki pa zanj vseeno nista samoumevni. »Vsak je svoje sreče
kovač« je kar primeren rek v tem smislu, a je ob tem potrebno pomisliti tudi na
to, da se je kovati najprej potrebno naučiti. Kot starš, je človek za otroka
najbližji praktični primer odraslosti, ni pa edini, po katerem se bo otrok
zgledoval in učil kovati srečo. Tukaj smo tudi vsi ostali odrasli ljudje, še
posebno tisti, ki se z otroki znajdemo v posebnih situacijah, v katerih otrok
neizmerno hrepeni po dodatnem znanju o življenju. Meni se tako vsako leto
zgodi, da med skrbjo za deset ali dvanajst najstnic na organiziranem letovanju, postanem ne samo njihov začasni
starš, ampak tudi učiteljica o življenju. Letovanje, je torej kraj, kjer lahko otrokom podarim svoja spoznanja o
življenju in jim poskušam ponuditi nekatere okvirje za srečo, ki sem jih sama
odkrila na veliko težji način. Če me moji starši niso ravno razvajali, pa so
morda naredili napako prav v tem, da so prehitro in preveč zaupali v mojo samostojnost.
Posledično sem se, vsa preveč pametna in samostojna, spotaknila ob kar nekaj
življenjskih kamnov, na koncu pa je name padla še cela skala. Hrepenela sem po
gurujih iz odraslega sveta, a sem (zaradi svojega družinskega okvirja o
brezpogojni samostojnosti) zavrnila skoraj vsak nasvet, ki je od tam prišel.
Prepričana sem namreč bila, da nihče ne razume mojih nenavadnih ambicij in da
me nihče ne jemlje resno. In zato je bil skoraj vsak, ki mi je ponudil svoj
»odrasel« nasvet, za moje kriterije premalo izkušen in premalo svetovljanski.
Danes, ko lahko končno sama sebe uvrstim med odrasle, se počutim otročje neumno
ob misli na to, kako zelo sem se upirala naravnemu toku življenja, ki zahteva
potrpežljivost in ponižnost do resnične razsežnosti življenja. In prav zato v
sebi čutim poslanstvo, da mlade osveščam o pomembnosti poslušanja dobronamernih
nasvetov. Predvsem pa jih skušam naučiti, da je prav vsakemu izmed njih
namenjeno živeti v sreči in ljubezni, le da je potrebno biti potrpežljiv in ponižen
do življenja. Ponižen v smislu zavedanja mladostne nevednosti in pogoste
zaletavosti, ki je sicer posledica prebujanja človekovega ega.
Četrta izmena poletnega letovanja za slovenske otroke, je sicer znana tudi kot
srednješolska izmena. To pomeni, da se izmena vsako leto srečuje z otroki in
mladostniki, ki od doma prinašajo takšne in drugačne življenjske okvirje. Letos
se je vodstvo odločilo, da prvič po mnogih letih v popolnosti prepove kajenje
na letovanju. Takšna odločitev je bila podana s polnim zavedanjem, da je mnogo
mladostnikov, ki že več let letujejo v sklopu izmene, kadilcev, katerih starši
so v preteklosti povsem brez zadržkov podpisali dovoljenje za kajenje svojega
otroka na letovanju. Kako zelo sporno se meni osebno zdi takšno ravnanje
staršev, zdaj sploh ni pomembno, prav tako ni pomembno koliko otrok je na
letošnjem letovanju, kljub poznavanju novih pravil, vseeno prižgalo cigareto.
Pomembno in vredno pa se mi zdi omeniti zaščito pred pasivnim kajenjem, ki so
jo na tak način prejeli vsi tisti otroci, ki niso kadilci. In še bolj omembe
vredna je bistvena sprememba v vedenju vseh otrok znotraj letošnje, striktno
nekadilske izmene;
Prvi trije dnevi so delovali
nekako kot obdobje privajanja na nekaj, predvsem za kadilske otroke, povsem novega
in sicer na preživljanje prostega časa brez cigarete. Otrokom je znotraj počitniškega centra ponujeno veliko aktivnosti, med katerimi se lahko ukvarjajo tudi z umetnostjo,
športom, se pogovarjajo med seboj ali z odraslimi, lahko počivajo, berejo,
skratka počnejo mnogo stvari, da zapolnijo svoj prosti čas, hkrati pa jim je
omogočeno, da se ob vsaki takšni stvari naučijo nekaj novega, pogosto
pomembnega za življenje. Kot sem že omenila, so se prve tri dni otroci,
predvsem tisti, ki doma ves svoj prosti čas presedijo s cigareto v roki,
obnašali zelo zmedeno. Nekako žalostno jih je bilo opazovati v nenadnem
brezdelju, ki jih je dušilo, kljub mnogim alternativnim priložnostim za
zanimivo preživljanje časa. Preprosto niso vedeli kam bi sami s seboj. Bili so
nezainteresirani in pasivni, v takšno vzdušje pa so sprva potegnili tudi vse ostale
otroke v svoji družbi. Kot vzgojitelji, ki smo morali takšno stisko otrok, ki
se ob ponudbi letnega kina, diskoteke, peščenega odbojkarskega igrišča,
košarkarskega igrišča pod reflektorji in drugih dejavnosti, niso zmogli
veseliti življenja, smo bili tudi sami v stiski, toda pomembno je bilo vzdržati
v potrpežljivosti, vrlini, ki zmeraj obrodi sadove. Bistvena razlika med
lanskim in letošnjim dogajanjem se je pokazala četrti dan, na dan, ko je dekle,
ki jo omenjam na začetku tega zapisa, že, na podlagi lastne ugotovitve, da je
letošnje letovanje popolnoma nezanimivo, center zapustila in se skupaj s
svojo mamo, ki je takoj na hčerkino željo prišla ponjo in ji seveda nemudoma
izročila škatlico tako zelo nepogrešljivih cigaret, odpravila nazaj v svoje
življenje. V počitniškem centru pa se je zgodil neverjeten preobrat. Otroci, ki so prej tri
dni brezvoljno posedali v brezdelju in se niso zanimali za nič, kar jim je bilo
ponujeno kot alternativa posedanju v tobačnem dimu, so končno stopili na igrišča,
se namestili v kino in zaplesali v diskoteki. In, če nič od tega, so našli
svoje kotičke nekje pod drevesi in na mnogih klopcah ter se pogovarjali. Zares
pogovarjali in družili ob svežem morskem zraku v njihovih pljučih.
Photo-source: http://www.pickenscountyfirststeps.org/wp-content/uploads/2015/06/play-outside.jpg |
Torej, dilema o tem, da je mučno
odreči mlademu kadilcu možnost kajenja na njegovih tako imenovanih počitnicah
in da je nesmiselno poskušati ga prepričati, da je življenje veliko več, kot pa
zastrupljanje lastnega telesa in posledično posvajanje brezbrižnega odnosa do
sebe in sveta v katerem živimo, je bila razrešena v samo nekaj dneh. Vsem nam
je postalo jasno, da so to vseeno otroci, ali pa če želite, mladi ljudje, ki se
kljub svoji navidezni odločnosti, še zmeraj učijo o življenju. Krivično jih je
zato obsoditi na večne kadilce in jim ne pokazati drugih poti, za katere so
sami (v svoji mladostni nevednosti in zaletavosti) prepričani, da so za njih
nezanimive. Z vsem spoštovanjem do slehernega mladostnika vseeno menim, da pri
teh letih človek zgolj misli, da ve kaj je zanj dobro in ustrezno, pa v resnici
nima pojma. Ne more ga imeti, ker se človek spozna šele takrat, ko je odvisen zgolj
in samo od samega sebe. Finančno, materialno, čustveno in mentalno. Šele takrat
lahko zares spozna življenje takšno, kot je v resnici. In šele v takšnih
okoliščinah lahko presodi o tem, kaj je zanj dobro, ustrezno in pravilno in kaj
je tisto, kar ga bo pripeljalo do sreče in ljubezni, za kar nosi v sebi
potencial že od svojega ranega otroštva.
Prepoved kajenja v centru za
letovanje otrok in mladine ni samo uspešna poteza vodstva srednješolske izmene,
ampak je tudi nujno potreben okvir, ki ga mladi preprosto potrebujejo. Prav za
prav mladi nezavedno hrepenijo po okvirjih in vzorih, zaradi katerih bodo lahko
postali boljši ljudje. Organizirano letovanje na morju je le ena izmed priložnosti, da se mladi naučijo okvirjev
za življenje, vendar je hkrati tudi ena najpomembnejših. Za razliko od šolskih
sistemov in družinskih okolij, je letovanje šola življenja, ki se odvija ob
blagodejnem morju, v družbi prijateljev in ljudi polnih srčnosti in ljubezni do
otrok. V kombinaciji z zabavnostjo, ki jo vsebuje, je zato neprecenljiva lekcija o ljubezni in sreči za vsakega izmed otrok, ne glede na
to ali jo ta razume že zdaj ali pa jo bo razumel šele čez nekaj let, kot
odrasel človek.
In kar se tiče kajenja. Ne, ni
okej, da ljudje kadijo. Pod pretvezo, da sami odgovarjajo za svoje lastno
zdravje pozabljajo, da bi morali prevzemati dodatno odgovornost še za ogrožanje
zdravja tistih, v bližini katerih kadijo in nemalokrat so to njihovi lastni
otroci. Kajenje je že v osnovi dejanje brezbrižnosti, najprej do svojega
lastnega telesa, nato do vseh ostalih ljudi, ki se hote ali nehote znajdejo v
bližini, nenazadnje pa tudi do okolja, saj veliko kadilcev brez pomislekov
odvrže cigareto na tla. Kadar torej starš ne uspe otroku predstaviti kajenja
kot nekaj, kar je v nasprotju z ljubeznijo in spoštovanjem sebe in drugih, še
vedno obstaja možnost, da ga o tem nauči družba. Slovenija je s prepovedjo
kajenja v javnih lokalih pred osmimi leti že ukrepala na način, da je postavila
temelje nekadilski družbi, medtem, ko Avstrija, država po kateri se radi
zgledujemo, še zmeraj vzgaja kadilsko družbo. Ker živim na Dunaju, lahko s prve
roke povem kako zelo neprijetno je živeti v svetu, kjer svež zrak in vonj po
naravi ni samoumevna sestavina jutranjega sprehoda s psom. Morda prebivalec
Slovenije nima občutka, da se od prepovedi naprej v Sloveniji manj kadi, a jaz
lahko iz svojih izkušenj z življenjem v državi, kjer se še zmeraj lahko kadi
povsod, zagotovim, da je kadilcev v Sloveniji manj. Na tem področju smo torej
Slovenci, enkrat za spremembo v prednosti in v zavedanju, da je množično kajenje
nesprejemljivo, ne samo iz zdravstvenih razlogov, pač pa tudi z namenom
postavljanja dobrih življenjskih okvirjev mladim, ki se še iščejo. Vsak se lahko preda odvisnosti od cigaret, alkohola, pametnih
telefonov, prepovedanih drog, seksa ali česarkoli, kar mu bo dajalo
kratkotrajna zadovoljstva, a ga bo slej kot prej tudi poteptalo v nesrečnega in
obupanega človeka, kajti vse to so zgolj mašila za pomanjkanje vsesplošne
ljubezni. Pravica odraslega človeka je, da se sam odloča o okvirjih znotraj
katerih bo gradil in ustvarjal svojo prihodnost, vendar pa moramo otrokom in
mladostnikom zagotoviti možnost, da spoznajo vse razsežnosti življenja,
ljubezni in človekovega obstoja še preden bodo kot odrasli, morali izbirati
okvirje, v katerih bodo uresničevali svojo odraslost.
Photo-source: http://media2.intoday.in/wonderwoman/images/stories//Decemcer2011/smoking_053113021356.jpg |
Lepo napisano Maja
OdgovoriIzbriši