Kaj nas v resnici osrečuje nikoli zares ne vemo. In tudi jasne meje čiste
odraslosti ni možno določiti. Naša življenja so kot cvetni prah, razpršena in
majhna in ne glede na ambicije, ki jih nosimo v srcu nekako ponižna proti času,
ki nas kot edina dimenzija omejuje. Želimo živeti, želimo čutiti in želimo se
smejati. V bližini, v dotiku, ki je poln obljub in potrditve smo najbolj polni,
ko drug drugemu dajemo ljubezen, to je tisto, kar nas dela svobodne. In kaj je
v bistvu svoboda?? Svoboda je odrešiti svoj svet časa in tako omejitev, ki nam
privezujejo krila tesno na hrbet, zato, da ne bi previsoko leteli. In kdor uspe
se času na videz upreti, še ni nujno svoboden. Kajti zvezal se je morda s
strahom, četudi na brezčasnem nebu.
Resnična teža je v naših obveznostih, brez katerih menimo, da je nemogoče
živeti. Tudi zato, ker smo že kdaj izkusili brezdelje in vemo, da delo krepi
človeka. Res ga krepi, toda kaj se dogaja z umom, ki je glavno gonilo telesa,
medtem, ko čepimo v svojih pisarnah in gledamo smeh igrivega spomladanskega
sonca skozi okno? Tako zelo smo v resnici sposobni cveteti, bolj kot Japonska
češnja, razbohotena na majhni zelenici megalomanskega bleščečega poslovnega
centra, v katero zremo že od jutra. Sprašujemo se ali ptice, ki smejo užiti nje
vonj, vedo za lepoto okoli sebe? Ali one uživajo življenje, ker se brezskrbno
lovijo nad krošnjami dreves in nabirajo material za svojo novo hišo? Ali
metulje krepi to, da nabirajo cvetni prah in dajejo naravi nazaj, da bo spet
cvetela? Pravijo, da imajo metulji premalo glavo, da bi lahko tako kompleksno
razmišljali… Toda, smo zaradi tega ljudje na boljšem? Je naša kompleksnost privilegij
v brezčasnosti narave?
Sprašujem se, če je vstajanje s soncem , v katero se moram po novem prisiliti,
da bom potem lahko zvečer priča sončnemu zahodu izven svoje pisarne, res
najboljše možno zame. In, da mi posledično zmanjka nočnega navdiha, ker moje
telo zaspi, še preden bi um uspel skleniti roke z mojo nadzavestjo. Namesto
tega padem v podzavest in nezavednost sanj, v katerih se nato izgublja moja
ustvarjalnost. Zjutraj spet vstanem, oblečem polikana oblačila in se »zgužvam«
v vagon podzemnega vlaka, napolnjen z jutranjimi obrazi. Saj je nekaj na tem
tudi razburljivega. Moralo bi biti, vsaj za mladega človeka. Sistem. In ti si
na začetku…začenjaš »zares«, vstopaš v profesionalizem in velike steklene
konferenčne sobe, z oranžnimi stoli in vedno sveže pripravljenimi
ustekleničenimi gostimi sokovi, enakomerno zloženimi na sredini mize. Zasedeš
svoje dodeljeno mesto in nato poslušaš. Kaj več se od tebe ne pričakuje. Samo
poslušaš in skušaš slediti temu čudnemu pohajkljivemu jeziku, ki potuje od enih
pametnih ustnic do drugih. Vsake toliko slišiš kakšen domači »ja« potem pa
dalje izgubiš sled za smislom. Kljub temu, da ne razumeš ničesar začutiš, da si
zelo sposoben, morda bolj od svoje dodeljene mentorice, a v trenutku zadušiš to
domišljavo misel. V mislih oblečeš svojo samozavest v otroška oblačila in jo
položiš v zibelko, da bi zaspala. Tukaj se najbolj od vsega učiš ponižnosti na
delovnem mestu.
Situacija, v katero sem se podala, me je soočila z bistvom ponižnosti.
Tudi, če v meni vre od idej, ki bi jih lahko predlagala ali pa v meni cvetijo
laskave besede mojim novim sodelavcem, sem s tako malo znanja tujega jezika,
tako rekoč invalid. Moja usta so neuporabna oziroma onemogočena širiti mojo
karizmo, kot to sicer znajo najbolje od vsega. Kakor rastlina se nasmiham in
kimam, toda ne zmorem povedati, ne zmorem izraziti svoje resnice, svojega
bistva. In to strašno boli….boli, ker ne morem biti jaz. Toda morda je to zame
dobro. Morda je čas, da se naučim biti ponižna. Namreč, moder mož je nekoč
dejal, da naša ponižnost vidi dobro v drugih. In tako tudi vidi dobro okoli
sebe, v okolju. V delu. V življenju. Morda se bom končno naučila biti
zadovoljna s tem kar imam, ker bom za nekaj tednov onemogočena vedno povedati
vse kar si mislim. Ker bom bolj poslušala, brala in opazovala. Nekaj, česar skoraj
nikoli ne počnem. Zmeraj namreč pametujem in razmišljam kot, da sem edina, ki
lahko reši problem. Morda bom tako prišla do hvaležnosti. Hvaležnost pa je
tisti, najvišji slavospev ljubezni do vsega in vsakogar. Z odtenki ponižnosti,
skromnosti in hvaležnosti bom vstala od »mrtvih« med katerimi sem zmeraj
mislila, da živim. Morda je prav to svoboda. Morda se tako počutijo ptice in
metulji. In Japonska češnja s svojimi cvetovi in opojnim vonjem. Oni samo so,
živijo v sistemu narave in počnejo majhne stvari velikega pomena. Namreč
majhnost življenja je takšna zaradi naše lastne kompleksnosti. Mi sami naredimo
življenje malo ali veliko. Mi ga živimo ali pa se ga bojimo, ga srkamo po ozki
slamici ali okušamo zgolj s konico jezika.
Čas, kot edina dimenzija, me opominja na minljivost mojih trenutkov, ki jih
včasih, zaradi strahu pred življenjskimi preizkušnjami, preveč zapravim za brezciljno
tuhtanje. Toda vem, to je v resnici zaradi moje mladosti. Moje neizkušenosti.
Nekega dne bo prišel trenutek, ko bom točno vedela kdo sem. In nesmiselno, ne
naravno in ne hvaležno je želeti ta trenutek tukaj zdaj. In kar ne gre zlepa,
gre pač malo bolj na »raf«. Z zalepljenimi usti in prepolno glavo, z jutranjim
treningom pokončne glave in veliko opazovanja. Zdaj sem ugotovila; to je praksa
mojega samozavedanja! O njem se učim, o njem prebiram in o njem razmišljam,
toda ne prakticiram ga. Vztrajnost, ponižnost, brezmejni pogum in nenazadnje
hvaležnost bodo moje pridobitve ob koncu prakse, v avstrijskem milijardnem
podjetju. Počasi se bodo odlepila tudi usta in počasi, s prakticiranjem
poslušanja, opazovanja in sprejemanja dogajanja bom lahko zacvetela kot
Japonska češnja, s svojo opojno karizmo. Toda zdaj še preprosto ni čas za
cvetenje. Veliko se je potrebno še naučiti. Veliko je potrebno še začutiti. Kajti
kar nas v resnici osrečuje, ostaja očem skrito…toda vsakemu izmed nas namenjeno….ob
pravem času in v obliki občutka.
Vienna International Centre
Maja, ko si zaželim res nekaj dobrega in osvežilnega prebrat, grem na tvoj blog. Strašna si, lajkam veri mač :) Nekega dne so me vprašali, kaj še delam, razen da samo pišem knjige. Pa sem jih napisala in je bil tak užitek, da bo potrebno kmalu ponoviti.
OdgovoriIzbrišiNo, tebe bi lahko vprašala enako, hehe.