Po triletnem študiju v okviru bolonjskega sistema sem tako tik pred diplomo
iz Poslovne ekonomije, s specializacijo na področju podjetništva. Pred pol leta
sem zakorakala v tretji letnik na mariborski poslovni fakulteti in se skoraj
razjokala ob očitni razliki, ki sem jo imela priložnost občutiti na lastni koži,
po drugem letniku v tujini, med dunajskim in mariborskim študijem. Predvsem sem
bila razočarana nad načinom podajanja pomembne in niti ne tako slabo izbrane
študijske snovi. No priznam, sprva sem tudi v vsebino dvomila, na primer, ko
sem poslušala predavanja o nadzorovanju dolžine vijakov v proizvodnji (optimizacijski
modeli) ali o mariborskem(!) modelu managementa. Vendar ob zaključku izpitov v
začetku leta sem ugotovila, da je prav poznavanje optimizacijskih modelov še
najbolj uporabna osnova, za nadaljnjo uporabo v poslovnem okolju. In po resnici
povedano, sem se na tak način naučila ločiti »seme od plevela«. Še vedno lahko
suvereno rečem, da so slovenski profesorji nekoliko okosteneli pri svojem delu,
a mnogi med njimi se trudijo, kar izpodbija moje prvotne trditve, ki sem jih
zapisala pred pol leta. Pri večini je problem samo v tem, da bi se morali
posodobiti v literaturi, ki jo uporabljajo za svoje predmete in verjetno tudi v
metodah dela s študenti. Zasipavanje s teorijo že več kot deset let velja za
neefektivno in če drži informacija o visoki nezaposljivosti naših diplomantov,
potem si upam trditi, da je razlog prav v, s teorijo natrpanih glavah brez operativne
zmožnosti. To pomeni, da imamo ogromno
mladih, ki so prebrali tone (najverjetneje zastarelih) knjig z namenom ustreznega
odgovarjanja na teoretična vprašanja in ne z namenom reševanja praktičnih
problemov s to isto teoretično podlago. In posledično lahko predvidevamo, da so
se mnogi takšnemu obilnemu branju tudi izognili, si pridobili možna vprašanja
in odgovore iz neuradnih virov, jih nato zapisali na svoje priročne mobilne
napravice ter zapolnili črte na testnih polah s pravilnimi odgovori,
prepisanimi iz telefona. Samo, kot intermezzo naj omenim, da so na zadnjem
izpitu prav to počela kar vsa tri dekleta, ki so sedela okoli mene, samo jaz
ne! Ob tem sem se seveda počutila neumno in jezno, ampak le za čas izpita. Njihova
nezmožnost povezovanja teorije z vsakdanjim življenjem jih bo kasneje
najverjetneje posedla namesto na vodilni, raje na tajniški ali referentski
stolček. Seveda ob predpostavki, da se bodo v naslednjih letih vodilna mesta v
Sloveniji končno pričela dodeljevati sposobnim in ne »imamveze« kandidatom.
Toda
na koncu koncev je za početje mojih »pametnih« sošolk in sošolcev vendarle kriv
sistem, ki ne zmore študenta motivirati z vsebinami, ki bi mu bile zanimive in
dovolj blizu njegovi lastni realnosti, da bi se jih skušal naučiti. Na primer,
če študenta siliš, da pripravlja optimizacijo plavža (mimogrede, to je
industrijska talilna peč, za pridobivanje surovega železa), je to zanj enako,
kakor, da mu razlagaš o odpadnem prahu, ki nastaja pri obdelavi brusnih
izdelkov. Ne zna si predstavljati! Večina študentov ekonomije je bolj družboslovno
usmerjenih in so se najverjetneje že v osnovni šoli borili z motivacijo pri
fiziki in kemiji. Ne zanimajo jih
primeri iz komplicirane tehnične proizvodnje, ker se jim ne zdijo realni, še
manj pa predstavljivi. In ker govorimo o efektivnosti učenja, je smiselno, da
se študentom teorija razlaga na njim zanimivih primerih, ki so jim tudi sicer
blizu v vsakdanjem življenju.
Bolj primerno bi zato bilo poslovno optimizacijo učiti
na primeru proizvodnje Applovih izdelkov ali pa še bolje, v storitveni panogi.
Konec koncev je porast storitev v zadnjih letih enormna in tudi verjetnost, da
se bodo ti študenti srečali v svojem poklicnem življenju z optimizacijo
storitve, je visoka. Sploh v Sloveniji, ki je daleč od azijskega proizvodnega
območja. In na splošno, triurno posiljevanje s teorijo, je stran vržen čas tako
za študenta, kot za profesorja. Podajanje teorije na predavanjih mora biti
kratko, jedrnato in vedno razloženo na praktičnem primeru podjetja, ki dejansko
obstaja in ga študent po možnosti tudi pozna. Le tako lahko resnično razumeš
segmentiranje trga, generično rast, strateški management ali pomen nadzora
kakovosti v proizvodnji. Nato se mora študenta postaviti pred praktični
problem, ki tudi sicer nastaja v resničnem poslovnem svetu. Da bi ga rešil, bo
študent primoran poiskati teorijo tudi izven profesorjevih prosojnic in tako se
bo naučil raziskovati teorijo s pomočjo raznolikih virov, ki jih danes ponuja
realnost. Naučil se bo brskati, uporabljati storitve univerzitetne knjižnice
ter vleči podatke iz ogromnih univerzitetnih ter drugih podatkovnih baz. Ob tem
bo prebral veliko več teorije, kot je sedaj prebere najbolj »piflarski« študent,
a bo njegovo branje ciljno usmerjeno in ob takojšnji aplikaciji na njegov
praktičen problem, tudi trajno efektivno. Teorija se tako pojavlja na
študentovem urniku sama od sebe, preverjanje pa je usmerjeno v študentovo
operativno znanje reševanja realnih problemov, za kar bi tudi sicer naj bil ob zaključku
študija usposobljen.
In prav tu tiči bistven zastoj slovenskega študija. V
nepremišljenem podajanju snovi, ki je sicer lahko zelo uporabna in pomembna. In
tudi zanimiva. Toda tudi jaz, ki sem sicer navdušena nad podjetniško vsebino,
sem mogla presedeti ure in ure v predavalnicah, strmeti v »nepredstavljivo«
teorijo in nato v glavo »zbasati« razlage tega in onega pojma in pojava. Dobra
stran tega je, da sem se soočila s pogosto situacijo iz realnega življenja v
službi imenovano »Naredi, kar se ti naroči in obkljukaj« in se potem naučila posledično
potolažiti z avtogenim treningom: »Kar se mora, ni težko.« Ampak jaz in vi in
vsi vemo, da je to popolnoma zgrešena, čeprav povsem običajna tirnica, po
kateri teče vse, kar ni sodobno in uspešno.
Jaz osebno sem se sicer v svojem
triletnem študiju naučila ogromno uporabnih in strokovnih stvari in lahko
rečem, da bom visoko zaposljiva diplomantka. Vendar je to posledica mojega
dodatnega udejstvovanja ob študiju (v času, ko drugi študenti delajo »bogvekaj«).
Po pravo podjetniško znanje vsako leto grem na mednarodno podjetniško konferenco
PODIM, po praktično predstavnost teoretičnega znanja sem (si) šla na
obštudijski projekt DEMOLA in po resnično razumevanje razloženega sem se
odpravila na dunajski Wirtschaftsuniversität kjer smo teorijo spoznavali na
primerih podjetij Porsche, RyanAir, Google in Siemens.
Želim biti manj destruktivna, kajti nenehno pritoževanje pametnjakovičev
tudi ni prispevek k napredku. Moj blog Študijska kislica je poln očitkov in
tudi Študijski Popcorn jih še zmeraj vsebuje. Vendar se trudim, da bi moje
besede zvenele konstruktivno. Moja izkušnja iz tujine je zgolj dokaz, da je
možno študij izvajati tudi efektivno in da slovenski sistem ni najboljši. Toda
v Sloveniji marsikaj ni najboljše in le na redkih področjih se zadeve
spreminjajo. Spreminjajo pa se tam, kjer je ljudem mar. In dokler se bodo
profesorji morali boriti za svoje plače in ustrezne pogoje dela, ne moremo
pričakovati, da bodo dovolj motivirani, da bi motivirali študente. In preden
družno vzkliknemo, da je za vse kriva vlada, naj omenim odgovornost posameznika.
Moja izkušnja namreč ne dokazuje samo, da je slab slovenski študijski sistem,
dokazuje tudi, da lahko navkljub okoliščinam katerim si izpostavljen na
slovenski fakulteti, še vseeno dosežeš nivo zaposljivega in tako kvalitetnega
diplomanta in to na svetovnem trgu. K sreči se namreč aktivnosti posameznikov in
organizacij, ki ponujajo priložnosti za »upgrade« lastnega profila pojavljajo
dovolj pogosto, da z udeležbo na njih presežeš minimalne kriterije, katerim
zadovoljiš zgolj z rednim študijem. In tako v bistvu noben študent ni žrtev.
Vsak je lahko zmagovalec svojega lastnega življenja, le da je od njega samega
odvisno, ali bo slavil na vodilnem ali na tajniškem stolčku.
Slovenski študij je danes kot popcorn. Nastane po liniji najmanjšega upora. Ogromno ga lahko spraviš vase, a boš
potem še zmeraj lačen. V osnovi je povsem preprost, nič posebnega in pogosto
velja, kot dodatek k bolj zabavnim rečem. In bolj verjetno je, da ti zgolj kot pogreta koruza, ne bo služil pri življenjskem napredku. Toda koruza je lahko tudi
odličen dodatek k solati iz rukole z rezinami rostbif-a, na elitni poslovni
večerji. Vprašanje je, če si jo sposoben kot takšno izkoristiti ali pa boš do onemoglosti trdil, da se iz koruze da narediti samo popcorn.
Photosource: http://www.cookingclassy.com/2012/08/irresistible-white-chocolate-lemon-popcorn/
Lepo napisano.
OdgovoriIzbriši