Odkritje velikega
miru, ki se me zaenkrat zgolj dotika, toda čutim, da se počasi, sicer res
počasi,širi po moji biti. Ali bi lahko verjela temu, da je spet to to… dvomov
je vedno manj in jaz v sebi čutim zadovoljenje. V sebi najdem toliko ljubezni,
kot nikoli poprej. In še vedno čutim bolečine iz preteklosti, a se mi vedno
bolj zdijo pozabljene. So ustnice tiste, ki povedo. Je pogled prodornih rjavih
oči… je to glas, pomirjen in tisočletni? Kdo bi vedel? Bog, angeli varuhi, moje
srce??!!Človek bi naj izgubil um, a jaz se vedno bolj zavestno, s polno
prisotnostjo uma zavedam, da se na tem področju ocean umirja. Končno se gladi
morje, neskončnost in morda pa…morda pa, bi res mogla zgolj verjeti v umirjeno
plovbo, katere smer je večnost.
Biti nekomu zgolj polepšanje sicer povsem
njegovega življenja. Biti tesno zvezan na nekoga, a ob tem vseeno čutiti
neizmerno svobodo in ustvarjalnost nadobudnega srečnega uma.
Predstavljam si
veliko žareče sonce, ki se počasi, a zelo neustavljivo potaplja v morje.
Ugotovim, da je sončni zahod najlepši takrat, ko je morje povsem mirno in je
sonce svobodno žareče. In žari ter gori kakor največje srce tudi zato, ker se
od morja odseva.
Ne bi dodala
ničesar več, kajti negotova sem še vedno. Toda ljubezen je tista edina
nepremagljiva in čudovita žarina, ki je ne moreš zamenjati za nič drugega. In
to ni ljubezen do nekoga. To je preprosto ljubezen, ki je tukaj v meni… in ti
ji odpiraš vrata v svobodo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar