Notranji
glas doni v meni v več odtenkih samozavestnih krikov, ki niti malo niso
usklajeni med seboj. Daleč od tega, da bi ta zvok v meni lahko primerjali s
kakšnim pevskim zborom, bolj z britanskim parlamentom, ali pa raje tržnico!
Vsak hoče svoje in nenadoma sem skoraj prepričana, da bi lahko prikimala in
dokončno ožigosala zadevo z zelenim žigom, že v naslednjem trenutku pa me
doletijo dejstva. In dejstva so prav takšna, kakršna so v vsej svoji goloti in
neokrnjenosti – nespremenljiva in hladna, kakor kovinska klop na avtobusni
postaji sredi mrzlega zimskega jutra. In kot vidite, govorim o zimi, sredi
največje vročine, saj se kopam v hladnih dejstvih, ki mrazijo moje zavedanje. Mislila
sem, predstavljala sem si in se veselila. Tisti svetleči trenutki sreče, ki jih
tako radi ujamemo na fotoaparat, so nastopali v moji zasebni predstavi, ki jo
je um lepo zapakiral in ovil v celofan, da bi lahko verjela sama sebi, da
letim.
Izteka
se moje petindvajseto leto življenja in še pred deset tisoč minutami sem bila
prepričana, da sem povsem srečna in izpopolnjena, kljub vsem preizkušnjam (kot
radi imenujemo napake, na katerih smo se učili), ki so uničile mojo nedolžnost
malo tu in malo tam, dokler ni do danes postala podobna švicarskemu siru. In
tukaj še vedno priznavamo kvaliteto sredice, ki je ostala, toda luknje, luknje pa
tudi imajo svoj pomen. Morda bom sedaj, ko sem spoznala, da jih je toliko,
lažje videla skozi sebe. Morda bom ugotovila, da se podira moja hišica iz kart
in bom morala graditi znova. In prav ta strah je najmočnejši. Da je bilo vse
zaman. Ne vem, nočem sprejeti tega.... saj vendar pravim, da sem v popolni zmedi misli in
potrebno bo počakati, da narava opravi svoje. Narava okoli mene (si po tihem
mislim) namreč opravlja hladnokrvno selekcijo vsega, kar se je do zdaj navleklo
v moje življenje. To počne z neverjetno hitrostjo, občutek je celo takšen,
kakor da je malce brezbrižna do moje dovzetnosti in zdi se mi tudi, da je
tokrat neustavljiva. Z veliko radovednostjo čakam na končni rezultat, čeprav me
obenem skrbi, da se bom v tem težko
pričakovanem končnem trenutku znašla popolnoma sama, gola in čista. To mi bo povsem neznano, morda celo neobvladljivo.
Očiščena
petindvajsetletne preteklosti, ki me, kljub temu, da se vsak dan pretvarjam, da
je zame le še akvarel spominov, vleče pod gladino resničnih občutkov, bom tam,
toda sama. Toda ali imam sploh kakšno »šanso«
se temu upreti? Ali se sploh hočem upreti?
Izmed tisočih kričečih glasov v meni
je čisto globoko, pod srcem droben, a čuteč zven, tako domač in tako
pronicljiv, ki miri moje vzgibe po ukrepanju. Kljub vsej neusmiljenosti dejstev,
ki se eno za drugim zaletavajo v moje čelo, se prepuščam usodi in času ter
čakam. Vem, da sem v zadnjih letih odtavala daleč daleč stran od sebe, toda
vrnila se bom po povsem naravni poti. Brez upiranja, samo s sprejemanjem. Pogum
je prišel, ko sem samo sebe zalotila pri nenavadnem prigovarjanju lastnemu umu,
da je tako pač najboljše. Deset let se že upiram in posledično odbijam od
zidov, ki sem si jih nezavedno zgradila okoli svojega bita. Še vedno so tukaj,
a zaradi dvomov postajajo krhki in skozi špranje pronica svetloba miru.
Minljivost,
eno izmed dejstev, prihaja nadme najbolj silovito, a se zato počutim bolj živa,
kot kadarkoli. Zaradi občutka minljivosti se koščki sestavljanke sestavljajo
hitreje in trenutek jasnosti bo zmagoslaven. Vem, da bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar