PRITISNI ŽENSKO OB STENO IN SI JO VZAMI! (obnovljeno, 25.11.2011)

Moški, zdramite se! Ali se mi samo zdi ali pa je čisto zares, da se boste počasi mogli vi oblačiti v seksi perilo in nam plesati striptiz, me pa se bomo slinile in vas poželjivo gledale in si potem vzele vso strast in energijo iz vas.

Preden začnem na veliko razglabljati o steni, naj povem, da to ni subjektivno pisanje. Gre za filozofijo, ki se počasi razvija in šušlja med puncami in ženskami na splošno, jaz pa jo bom pač zapisala.

Zdaj pa k steni. Zdi se, da ni več moškega na svetu, ki bi znal žensko strastno pritisniti k steni. Zagotovo je, ampak v takšnem redkem številu, da bi bilo s takšnimi moškimi potrebno gospodariti. Sploh pa menim, da ne gre za to, da bi obstajali moški, ki imajo to strast v sebi in moški, ki je nimajo. Po mojem gre za žival, ki se v moškem prebudi in izbruhne v obliki strastnega ljubimca, ki si te vzame, ali pa se nikoli ne prebudi in takrat pač seksamo...

Med ženskami nastaja panika, ki izvira iz zmede iz moškega novodobnega vedenja ob ženski. Prisiljene smo ostajati v iluziji, da se strastna moška divjost igra samo v filmih in da je to nerealno pričakovati od realnih moških. Pa poželenje, ki ga je bilo včasih moč čutiti na hrbtu, zdaj pa je naga ženska ob moškem nekaj povsem nerazburljivega. Jaz tega ne razumem.

Danes se je t.i. potrebnost pri ženskah dvignila za 100%, moškim pa je le-ta padla sigurno za 50%. Tako smo se ženske prelevile v seksa željne živali, ki jih razganja od poželenja po moškem telesu (tistem lepem seveda) in po njegovih močnih rokah, ki te zgrabijo in z lahkoto dvignejo od tal. Ampak veste kaj moški naredi danes, ko se dobita? Pogovarja se s teboj in to ure in ure, ne da bi rekel eno samo pokvarjeno besedo. Sposoben se je celo večkrat dobiti s teboj samo na pijači brez dotikov in nagajivih pogledov....kakor da sta kolega. Kakor, da nisi privlačna ženska, ki bi te najraje stisnil na sebe...

In potem panika seveda. Kako da ne, ljubi moški? Dolgo je veljalo, da ste vi tista šibka vrsta, ki se ne more upirati živalskemu instinktu v sebi in bi kar grabili, če bi vas kdo spustil s štrika. Sedaj pa, ... kot da sploh niste več privezani. Svobodno se takole sprehajate in ste hladni v razdajanju strasti. In potem, ko po petem srečanju morda vendarle pride do seksa, me že toliko pričakujemo, da preprosto pričakujemo preveč. In to vi seveda čutite kot neverjeten pritisk. Bogiiii...

Potem pa tudi seks ni to, kar bi naj bil...Kaj se dogaja... Neskončno božanje in nežno grizljanje in rahlo stiskanje i.td. i.t.d......, kakor da bi gledali romantično družinsko dramo. 

Nekaj pa se je vseeno ohranilo iz prejšnjih časov. Po seksu ste tako utrujeni, da se ne morete upreti nenormalnemu navalu zaspanosti in seveda nas pred tem ljubeče poljubite in stisnete k sebi, potem pa zaspite kot kakšen medvedek. Saj je luštno to, ampak me bi rade tigra!!!! In rade bi seksale tudi večkrat v eni noči... Saj vem, da ne zmorete takoj, saj tega tudi ne pričakujemo...ampak čez kake tri, štiri ure...

Sedaj boste zagotovo rekli, da smo krive me, ker smo leta in leta težile k temu, da ste nežni in ljubeči in pozorni in da nas ne gledate kot objekte poželenja...... Se oproščam v imenu vseh žensk, ampak dragi moški...sedaj smo si pa premislile. Seks na prvem zmenku je dovoljen! Res, če nas ne bi noro privlačili (tako, da smo vas že trikrat v mislih slekle in si predstavljale kako nas pritisnete ob steno), tako ali tako ne bi šle na zmenek z vami. Svet se spreminja in ženske tudi. Rade se oblečemo v seksi rdeče perilo in rade zaplešemo striptiz za vas, ampak to je samo za to, ker je tako dober občutek, ko te nekdo gleda z neobrzdanim poželenjem. In, če nas ne gledate tako že v osnovi, zakaj bi potem plesale? Rade smo objekt poželenja, to buri naše pokvarjene misli, ki jih imamo, ja, tako kot vi....oziroma, kot ste jih vi nekoč imeli...

Lahko mi nasprotujete tako ženske, kot moški, vendar vsi se bomo na koncu strinjali v eni stvari. Najboljši je make up seks. Zakaj? Ker je strast s katero se skregamo enaka strasti s katero seksamo. Za kaj gre; prepustimo se občutku krvi, ki hitreje steče po naših žilah in ne kontroliramo se več. Ne razmišljamo o drugih stvareh, prav za prav o ničemer ne razmišljamo, delujemo po čistem instinktu. In takrat moški, ko bo vaša ženska najbolj razburjena in najbolj napadalna, takrat jo zgrabite  in jo strastno poljubite. Potem pa seksajte z vso energijo, ki se je zbrala v vas ob prepiru. Iskrilo se bo, obljubim... in po seksu se bosta končno lahko dogovorila o kompromisu iz prepira.

Nekaj za praktično predstavo....pa naj ne ostane samo pri filmih...

http://www.youtube.com/watch?v=86kFRQHBtiQ&feature=related

http://www.youtube.com/watch?v=ieiPfcxSouo

http://www.youtube.com/watch?v=5rraeMOYVeQ&feature=related

Slika ni moja last in prihaja iz te spletne strani: http://www.google.si/imgres?q=men+passion+desire&um=1&hl=sl&biw=1134&bih=530&tbm=isch&tbnid=SRAeGKCG6sscRM:&imgrefurl=http://www.myspace.com/houseatreus&docid=HkSjVk36GjLr2M&imgurl=http://i524.photobucket.com/albums/cc323/SpartanGreek/111couple.jpg&w=280&h=415&ei=yMLPTu7BIsiA-wb87MnmDg&zoom=1&iact=hc&vpx=756&vpy=253&dur=392&hovh=146&hovw=106&tx=76&ty=60&sig=111822592195887983234&page=3&tbnh=146&tbnw=106&start=22&ndsp=14&ved=1t:429,r:5,s:22

SELEKCIJA DO GOLEGA

Nekakšna čudna zmeda, kakor vrtinec nedojemljivega, me navdaja. Vse kar sem do zdaj mislila, da je določeno, dorečeno, vse to se zdaj silovito postavlja proti meni sami. Najprej se je začelo po tihem in počasi, nato je udarilo prvič, nič mi ni!, drugič, še vedno stojim! in tretjič, pa sem postala pozorna na nekakšno pajčevino, ki se je počasi začela spletati v moji glavi. Ne, ni mi še čisto nič jasno, kajti prišli so nedoumljivi dvomi v mogočne zidove, ki že leta stojijo ob meni. Naj se posevtim temu ali onemu? Hočem to ali v resnici hočem tisto? Je bolečina v meni takšna ali je v resnici takšna? Mar se odkriva nova, povsem prerojena in še neodkrita pot nazaj tja, od koder prihajam? Ali pa je vse že od nekdaj tam, pa sem le jaz tista tipična, slepa kura, ki še vedno išče tisto presneto zrno? Zrno resničnosti o meni sami…

 Notranji glas doni v meni v več odtenkih samozavestnih krikov, ki niti malo niso usklajeni med seboj. Daleč od tega, da bi ta zvok v meni lahko primerjali s kakšnim pevskim zborom, bolj z britanskim parlamentom, ali pa raje tržnico! Vsak hoče svoje in nenadoma sem skoraj prepričana, da bi lahko prikimala in dokončno ožigosala zadevo z zelenim žigom, že v naslednjem trenutku pa me doletijo dejstva. In dejstva so prav takšna, kakršna so v vsej svoji goloti in neokrnjenosti – nespremenljiva in hladna, kakor kovinska klop na avtobusni postaji sredi mrzlega zimskega jutra. In kot vidite, govorim o zimi, sredi največje vročine, saj se kopam v hladnih dejstvih, ki mrazijo moje zavedanje. Mislila sem, predstavljala sem si in se veselila. Tisti svetleči trenutki sreče, ki jih tako radi ujamemo na fotoaparat, so nastopali v moji zasebni predstavi, ki jo je um lepo zapakiral in ovil v celofan, da bi lahko verjela sama sebi, da letim.

 Izteka se moje petindvajseto leto življenja in še pred deset tisoč minutami sem bila prepričana, da sem povsem srečna in izpopolnjena, kljub vsem preizkušnjam (kot radi imenujemo napake, na katerih smo se učili), ki so uničile mojo nedolžnost malo tu in malo tam, dokler ni do danes postala podobna švicarskemu siru. In tukaj še vedno priznavamo kvaliteto sredice, ki je ostala, toda luknje, luknje pa tudi imajo svoj pomen. Morda bom sedaj, ko sem spoznala, da jih je toliko, lažje videla skozi sebe. Morda bom ugotovila, da se podira moja hišica iz kart in bom morala graditi znova. In prav ta strah je najmočnejši. Da je bilo vse zaman. Ne vem, nočem sprejeti tega.... saj vendar pravim, da sem v popolni zmedi misli in potrebno bo počakati, da narava opravi svoje. Narava okoli mene (si po tihem mislim) namreč opravlja hladnokrvno selekcijo vsega, kar se je do zdaj navleklo v moje življenje. To počne z neverjetno hitrostjo, občutek je celo takšen, kakor da je malce brezbrižna do moje dovzetnosti in zdi se mi tudi, da je tokrat neustavljiva. Z veliko radovednostjo čakam na končni rezultat, čeprav me obenem skrbi, da  se bom v tem težko pričakovanem končnem trenutku znašla popolnoma sama, gola in čista. To mi bo povsem neznano, morda celo neobvladljivo.

 Očiščena petindvajsetletne preteklosti, ki me, kljub temu, da se vsak dan pretvarjam, da je zame le še akvarel spominov, vleče pod gladino resničnih občutkov, bom tam, toda sama.  Toda ali imam sploh kakšno »šanso« se temu upreti? Ali se sploh hočem upreti? 

Izmed tisočih kričečih glasov v meni je čisto globoko, pod srcem droben, a čuteč zven, tako domač in tako pronicljiv, ki miri moje vzgibe po ukrepanju. Kljub vsej neusmiljenosti dejstev, ki se eno za drugim zaletavajo v moje čelo, se prepuščam usodi in času ter čakam. Vem, da sem v zadnjih letih odtavala daleč daleč stran od sebe, toda vrnila se bom po povsem naravni poti. Brez upiranja, samo s sprejemanjem. Pogum je prišel, ko sem samo sebe zalotila pri nenavadnem prigovarjanju lastnemu umu, da je tako pač najboljše. Deset let se že upiram in posledično odbijam od zidov, ki sem si jih nezavedno zgradila okoli svojega bita. Še vedno so tukaj, a zaradi dvomov postajajo krhki in skozi špranje pronica svetloba miru.

Minljivost, eno izmed dejstev, prihaja nadme najbolj silovito, a se zato počutim bolj živa, kot kadarkoli. Zaradi občutka minljivosti se koščki sestavljanke sestavljajo hitreje in trenutek jasnosti bo zmagoslaven. Vem, da bo.